Spoštovani gospod župnik Jože Planinc in vsi bratje duhovniki, spoštovani redovniki in redovnice, učiteljice in učitelji, vzgojiteljice in vzgojitelji, dragi starši in dragi otroci, dragi bratje in sestre.
Jutri bomo obhajali god blaženega Antona Martina Slomška, ki je bil doma na bližnjem Slomu, kjer ste se zadrževali v današnjem dopoldnevu. Slomšek nas povezuje zaradi svoje izjemne vzgojne karizme, s katero je znal nagovarjati tako Blažeta in Nežico v nedeljski šoli, s številnimi izdajami Mohorjeve družbe, ki je sicer v različnih obdobjih nosila nekoliko različna imena, pa je Slovence učil brati. Prav letos obhajamo 170-letnico, odkar je Mohorjeva družba v Celovcu izdala Slomškovo mladinsko pesmarico Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. Te obletnice se bomo posebej spomnili jutri v Mariboru, ko bomo obhajali Slomškovo nedeljo.
Vendar imamo tudi danes poseben povod za praznovanje. Letos namreč obhajamo jubilejni, dvajseti Slomškov dan. Zato čestitam Društvu katoliških pedagogov Slovenije, Slovenskemu katehetskemu uradu in Župniji Ponikva, ki so organizatorji tega dneva. Zahvaljujem se vam, da vsako leto znova prevzamete skrb za pripravo tega dneva. Zelo pomembno je namreč, da ljudje, ki se na kakršen koli način ukvarjamo z vzgojo, dobivamo strokovne pobude, pa tudi duhovne smernice, saj za pedagoga ni dovolj, da spravlja v učenčevo glavo podatke in znanje, ampak mora z besedo in zgledom učenčevo srce oblikovati za dojemanje in sprejemanje resničnega, dobrega in lepega. K vsemu temu veliko pripomorejo tudi srečanja, kakršna pripravljate na Slomu in na Ponikvi. Hvala vam za to.
Današnji Slomškov dan poteka pod geslom: Mož beseda več velja kakor kup zlata. Misel se mi zdi izjemno pomembna v času, za katerega pravimo, da nobena stvar ni več trdna, da vse postaja utekočinjeno, da je vse fluidno. Zdi se, da smo izgubili ali da smo se morebiti odrekli vsem sidriščem – tistim znotraj nas samih in tistih zunaj nas, tako tistim na zemlji kakor tudi sidriščem na nebu.
Kaj danes pomeni beseda, ki sem jo povedal včeraj? Kako danes gledam na resnico, na katero sem morda prisegal včeraj? Dolg seznam vprašanj bi lahko postavili sami sebi v tej fluidnosti vsega. Vendar naj omenim samo zadnjega ali morda prvega med vsemi: kdo je danes zame človek, ki sem mu včeraj verjel in kdo sem danes jaz sam pred seboj?
Posebno težavo to predstavlja mladim ljudem, ki še iščejo svojo notranjo podobo in se često prepirajo s svojo zunanjo podobo. Mladi ljudje, ki neizmerno krhki želijo potrditve, sprejetosti in predvsem ljubljenosti. Ki se sprašujejo kdo sem in istočasno čakajo in se morda obenem tudi bojijo odgovora, ki ga lahko slišijo iz besed in še bolj iz pogledov odraslih, različnih odraslih.
Menim, da moramo zato najprej mi, odrasli, v resnici odkriti svoja sidrišča, notranja in zunanja, zemeljska in nebeška, da ne bomo na milost in nemilost prepuščeni dogodkom in ideologijam. Prepričan sem, da sta vam o tem že spregovorila današnja predavatelja gospa Verena in gospod Andrej Perko.
Takšno sidrišče je nedvomno tudi skupnost ljudi, ki so strokovno zares usposobljeni, ki resno in odgovorno iščejo načine, kako v danih razmerah najbolje odgovoriti na zahteve, ki jih predstavlja vzgoja. Apostolska spodbuda Veselje evangelija pravi: »Velikanske in hitre kulturne spremembe zahtevajo nenehno pozornost, da bi skušali trajne resnice izraziti v govorici, ki dopušča, da prepoznamo trajno novost resnice. V zakladu krščanskega nauka je namreč 'ena stvar bistvo /…/, drugo pa je način, kako ga izrazimo'« (VE 41). Dopoldne ste poslušali razmišljanje z naslovom: Jasnost besede in naših stališč ne glede ali smo poslušalcu všečni ali ne. Besede apostolske spodbude in naslov današnjega razmišljanja nam dajejo pomembno sporočilo. Nujno je, da imamo jasno sidrišče, obenem pa imamo okoli tega sidrišča določen prostor svobode, ustvarjalnosti. Drugače povedano: če hočemo ostati zvesti sporočilu današnjega dneva, ne smemo prilagajati resnice ne besedi in ne tistemu, ki mu besedo namenjamo, pač pa moramo besedo prilagajati resnici, da bomo mogli prav nagovoriti tistega, ki mu je beseda namenjena. V prvem primeru bi naše besede postale prazne, nič več ne bi prenašale sporočila in zelo hitro nas tudi nihče več ne bi poslušal. Postali bi podobni krivim prerokom, ki so izbirali besede po okusu poslušalcev in tako oznanjali laž. Zato moramo imeti pred očmi oboje, resnico in človeka ter najti besede, da bomo resnico lahko posredovali temu človeku; takšnemu, kakršen je.
Pri tej maši smo bili nagovorjeni skozi Prvo pismo apostola Pavla učencu Timoteju in skozi Jezusovo nedosegljivo priliko u sejalcu in semenu. Kaj nam pravi Pavel? »Preljubi, zapovedujem ti vpričo Boga, ki vse oživlja, in Jezusa Kristusa … da ohraniš zapoved brez madeža in brez graje do prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa.« V duhu prej povedanega ne smemo razvodeniti ne Božje besede in ne zapovedi, ki hočejo urejati naše odnose z Bogom in med nami. Kljub temu se lahko zelo hitro pojavi skušnjava, da bi besedo razvodeneli, jo poplitvili in prilagodili okusom. Včasih se nam to lahko dogaja tudi v odnosu do tistih, ki jih vzgajamo, da bi prilagodili zahteve, da bomo všeč tistim, ki jih nagovarjamo.
V evangeliju pa Jezus spregovori o sejalcu in semenu. Zelo jasna prilika in prepričan sem, da so Jezusovi poslušalci zelo dobro razumeli, kaj jim je povedal. Mi se najprej zadržimo pri sejalcu. Sejalec je gotovo Bog sam oziroma Jezus Kristus, kot od Očeta poslani. Seje na njivo sveta in njive srca.
Vendar je tudi vsak pedagoški delavec sejalec. Njiva pa so učenci, študenti … Sejalca, ki seje v ljudi, lahko včasih obide dvom, ali ima njegovo početje kak smisel, ali bo obrodilo sadove.
Mirno lahko rečemo, da bo, vendar pogosto ne takrat in tudi ne takšne, kot bi mi radi in jih pričakujemo. Jezus govori o poti, o kamnu, o trnju in o dobri zemlji. Za sejalca je pomembno, da se vseh teh resničnosti zaveda. Kako pozorno mora poslušati učence, da bo za vsakega posebej spoznal, kaj je v njem zaradi nepozornosti okolice pohojenega; kaj je v njem kamnitega, otrdelega, da ne bi bolelo; kaj je v njem trnovega, bolečega in bodečega zaradi doživetij in ran preteklosti. In seveda tudi, kaj je v njem dobra, rodovitna zemlja, ki bo obrodila svoj sad. Pri tem mora temu človeškemu sejalcu biti pred očmi Božji sejalec. Ta ne čaka, da bo svet očiščen vsega pohojenega, kamnitega in trnovega. Ne. On seje, pa čeprav nekaj semena pade med trnje, na pot ali na kamen. Božji sejalec namreč ve, da samo na tisti njivi, na kateri nihče ne seje, ne bo nič zraslo. Tako mora tudi človeški sejalec, to si ti, dragi vzgojitelj, draga vzgojiteljica, sejati, obilno in vztrajno, pa čeprav nekaj semena pade na nerodovitno podlago.
Potem se mora tudi v duhu današnjega dneva vzgojitelj obnašati, kot se obnaša kmet. Ta namreč vedno poskrbi za to, da najboljše seme prihrani za naslednjo setev. Samo dobro seme lahko rodi dobro letino. Tudi vzgojitelj mora biti pozoren, da na njive svojih učencev seje najboljše seme, ki ga mora prečistiti skozi poslušanje Božje besede, molitev in kesanje.
V Lukovem poročilu o priliki o sejalcu je rečeno, da je seme obrodilo nekatero trideseteren, drugo šestdeseteren in spet drugo stoteren sad. Biti moramo pozorni, da zaradi želje po stoternem sadu ne bi spregledali trideseternega ali šestdeseternega in ga morda celo poteptali. Trideseteren sad v eni duši je morda večji kot stoteren v drugi. Ne pozabimo na dar uboge vdove. Moja pota niso vaša pota in moje misli niso vaše misli. Blaženi škof Anton Martin, prosi za nas, za naše vzgojitelje in naše učence.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
