Spoštovani gospod župnik Alojz Kačičnik, spoštovani gospod škof Geza Filo, spoštovani častni gostje, organizatorji, dragi bratje in sestre. Lepo vas pozdravljam na Slomškovi Ponikvi. V teh krajih je zrasel mož, ki je odločilno vplival na podobo Slovenije, kakršno uživamo danes. V teh krajih je dobil tiste temeljne poteze svojega značaja, ki so ga oblikovale v človeka, ki je bil sposoben sprejemati pomembne, zelo daljnosežne odločitve, čeprav je bil včasih pri odločanju osamljen, saj so vsi mislili drugače, ali pa bili tiho. Odločitve so se preverile skozi čas in pokazale, da so bile sprejete odgovorno in so obrodile sadove, za katere smo danes lahko samo hvaležni.
Letos se spominjamo dveh njegovih obletnic. Pred dvajsetimi leti je bil proglašen za blaženega, obenem pa mineva 160 let od prestavitve sedeža Lavantinske škofije od sv. Andraža v Maribor. S tem je pravzaprav omogočil, da je general Maister na koncu prve svetovne vojne lahko zasedel slovensko ozemlje in s tem postavil našo severno mejo. Pomenljivo pri tem je, kako odločitve in dejanja enega človeka omogočijo odločitve in dejanja drugega človeka, v drugem obdobju in drugačnih okoliščinah. A če prvi ne bi opravil svojega, bi bil zelo verjetno tudi drugi onemogočen v svojem delovanju.
To na poseben način veste vi, dragi kmetje. Če kdo, potem je vam najbolj jasno, kako kmetija raste iz roda v rod. Vsak rod kmetiji doda svoj pečat, jo obogati s svojimi prizadevanji in s svojim delom. In če si rodovi zvesto sledijo, če potomci spoštujejo delo preteklih rodov in ga nadaljujejo, potem bodo tudi prihodnji rodovi mogli gospodariti na svojem. Ponosni bodo na svoje prednike, se jih v hvaležnosti spominjali, in gradili kmetijo, ki jo bodo z veseljem in ljubeznijo izročili svojim otrokom.
Ko se vozimo ali ko hodimo po naši domovini, vedno znova naletimo na kmetije, ki se zaraščajo. Strehe poslopij se rušijo vase in pričajo, da so nekoč v njih živeli ljudje, ki so cenili zemljo in jo z ljubeznijo obdelovali, potem pa je prišel rod, ki se za to dediščino ni zmenil in je zato kmetija propadla. Še večkrat pa se zgodi, da neustrezna in nespametna politika tako močno pritisne na kmeta in njegovo delo, da ne zmore več. V tem primeru se kmetije zaraščajo in poslopja rušijo zaradi politike in ne zaradi neodgovornih rodov.
Naše današnje srečanje vodi Slomškova misel: »Ni dobro delo, če ni veselo.« Nedvomno je veselje v človekovem življenju pokazatelj, da je na dobri poti, da dela dobro, da je Bogu blizu.
A ko razmišljam o delu in veselju, najbrž vsako delo samo po sebi ne pomeni tudi veselja. Delo namreč pomeni napor. V življenju večine izmed nas se uresničuje ena prvih besed, ki jih je Bog rekel človeku: »V potu svojega obraza boš jedel kruh« (1 Mz 3,19). Mislim, da resničnost teh besede kmetje doživljate na čisto poseben način.
Vi namreč veste, da kruh ne zraste na policah veleblagovnice in tudi ne na policah pekarne. Vi veste, da je hrano treba pridelati. Raste iz zemlje in iz dela človeških rok. In seveda tudi iz Božjega blagoslova. Na čudovit način je to povedano pri pripravljanju darov med sveto mašo, ko duhovnik moli: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja. Po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh, tebi ga prinašamo: sad zemlje in dela človeških rok, naj nam postane kruh življenja.« Podobno duhovnik moli tudi nad vinom.
Bog, zemlja in delo človeških rok. Dopolnjevanje darov, ki sami po sebi vabijo k hvaležnosti in slavljenju. Ko kmet spomladi poseje seme v zemljo, ne ve, če bo jeseni žel. Gotovo pa ne bo žel, če ne bo sejal. Ko preko leta z različnimi opravili skrbi za svojo setev, da bi zrasla v sadove, ki mu bodo prinašali veselje ter prehranjevali njega in njegovo družino, še vedno ne ve, če bo njegovo delo obrodilo sad. Iz dneva v dan posluša vremensko napoved in se zaskrbljeno ozira v oblake s tiho prošnjo, da ne bi bilo neurja, da ne bi bilo toče. Kajti toča ne pomeni samo, da ne bo pridelka. Če se takšne nesreče zgodi dve leti zaporedoma, lahko tudi propade. Zato kmet ve, da brez njegove delavnosti in preudarnosti ne bo pridelka, hkrati pa se tudi zaveda, da njegova pridnost, da dve roki, ki na dlaneh nosita pečate garanja, še ne zagotavljata, da bo deležen veselja ob pobiranju sadov. Potreben je še Božji blagoslov. Zato pri kmetovem veselju sodelujejo Bog, zemlja in delo človeških rok.
Zato vas danes, dragi kmetje, najprej prosim, da nam pomagajte do spoznanja, da kruh raste iz zemlje. Vse, kar uživamo, je na koncu koncev dar zemlje. Zato ste vi lahko tudi najboljši učitelji, kakšen odnos naj ima človek do narave, do zemlje. Za vas je namreč zemlja življenjski prostor, okolje, v katerem se odvija vse vaše življenje. Vi se ne samo rodite nanjo in na koncu ne umrete vanjo, ampak tudi živite zanjo in z njo. Za vas je zemlja, kakor je tako lepo zapel hvalnico Boga v Sončni pesmi sv. Frančišek Asiški, sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.« Za mnoge ljudi je zemlja danes postala prostor za rekreacijo, za sprostitev. Skupaj moramo spoznati, da iz nje živimo in da je, kakor nas uči papež Frančišek, naš skupni dom.
Drug nauk, za katerega vas prosim, je medsebojna pomoč. Vi, ki osebno doživljate, kako ni vse odvisno od vas, tudi veste, kako hitro lahko človek ne po svoji krivdi pride v stisko in postane nemočen, morda celo na robu obupa. Zato tudi veste, da je ob nesreči tega ali onega treba stopiti skupaj in s solidarnostjo premagati preizkušnjo, ki je nekoga doletela. Če v takih trenutkih svoj kos kruha razlomimo in ga ponudimo tudi sosedu, sovaščanu ali nekomu v našem kraju, ki je ostal brez njega, ne bo nihče lačen ne kruha in ne spoznanja, da znamo poskrbeti drug za drugega in pomagati drug drugemu.
In tretji pouk, za katerega vas prosim, je vaša posebna sposobnost, da iz svojega zaklada prinašate novo in staro, kakor se je izrazil Jezus. Kmet ne sme biti človek zgolj trenutnega navdiha. Ne sme tekati za novotarijami in naivno sprejemati idej, ki jih prodaja kdorkoli že. Imeti mora korenine. Po njegovih žilah in mislih se mora pretakati izročilo, trdnost, ki je rastla skozi čase in rodove; trdnost, ki je ponosna in ponižna, saj oboje potrebuje za preživetje. Obenem pa se kmet vedno ozira okoli sebe in se uči. Samo na kmetiji, kjer je to dvoje združeno, se med seboj združita potrebna zasidranost v preteklost in obenem nujno sprejemanje in uvajanje novega, kar omogoča napredek, ki ne ogroža nikogar.
V začetku sem že omenil, da je naša osrednja misel veselje. Sam pri sebi sem vedno bolj prepričan, da ima veselje svoje korenine v hvaležnosti. Hvaležnost namreč razodene človeku, da je obdarovan. V njegovem življenju so stvari, ki jih ni zaslužil, ki jih ni pridelal, ki jih ni izumil, ampak so mu preprosto dane. In bolj, ko smo hvaležni, več darov odkrivamo v sebi in okoli sebe. Zavest obdarovanosti pa rodi veselje, ki prinaša zadovoljstvo.
Tudi današnja Božja beseda nam je spregovorila o hvaležnosti; o hvaležnosti Bogu za dar zdravja in sprejetosti v občestvo. Gobavost je namreč pomenila izključenost iz občestva, izključenost od bogoslužja. Bog ozdravlja, Bog uslišuje, Bog obdarja, Bog rešuje. Tvoja vera te je rešila, smo slišali v evangeliju.
Dragi kmetje, poleg vsega, kar sem vas prosil, da nas naučite, nas naučite tudi hvaležnosti. Živimo namreč v času, ko ima velika večina vsega dovolj, pa je vendar toliko nezadovoljstva in razočaranosti. Vaša šola hvaležnosti naj nam pomaga, da bomo v hvaležnosti za vse odkrivali veselje, in sicer tisto preljubo veselje, o katerem je pel Slomšek. Veselite se, kajti veselje v Gospodu je naša moč. Amen.
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
