Dragi bratje in sestre. Najprej cenjeni sorodniki in prijatelji našega slavljenca, dragi bratje duhovniki, zlasti sošolci škofa Glavana, ki tudi sami letos obhajati zlati jubilej svojega duhovništva, dragi predstavniki župnij, v katerih je škof Glavan vršil svojo pastirsko službo, dragi ministranti, pevci in vsi drugi, ki sodelujete pri obhajanju te čudovite slovesnosti. Predvsem pa želim danes pozdraviti vas, spoštovani gospod jubilant, dragi gospod škof Andrej Glavan.
Ko sem bil povabljen za pridigarja ob takšni slovesnosti, se je v meni prebudilo dvoje: nekakšen vzgib veselja, saj pri zlati maši nekega škofa res ne gre za vsakdanji dogodek, obenem pa tudi občutek zahtevnosti, saj spregovoriti ob zlati maši nekega škofa res ni vsakdanji dogodek. Zato se vam, dragi škof Andrej, za povabilo iskreno zahvaljujem in izražam svojo zadrego ob svoji majhnosti, ki jo čutim v tem trenutku.
Dovolite mi najprej, da v nekaj besedah spregovorim o duhovniški poti našega slavljenca, potem pa naj spregovori današnja Božja beseda in moje razmišljanje ob njej.
O otroštvu in mladosti našega jubilanta boste več izvedeli iz raznih publikacij in spletnih strani, kot iz teh mojih besed. Vseeno naj povem, da je čudovito povezan, ne osebno, ampak po bratu Petru, z našim blaženim mučencem Alojzijem Grozdetom. Ko je bil Peter Glavan, brat našega zlatomašnika, sprejet v Marijino kongregacijo, je imel nagovor ob sprejemu ravno mučenec bl. Alojzij Grozde.
Ko je Andrej Glavan, doma iz Soteske, kjer je bil krščen in kjer je hodil v osnovno šolo, prerastel kratke hlače, je šel v nižjo gimnazijo v Dolenjskih Toplicah. Po delovanju Božje previdnosti je leta 1961 maturiral v Kranju. Ne vem, zakaj je za petje in za toliko drugega nadarjen mladenič nadaljeval študij kemijske tehnologije na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1966 postal kemijski tehnolog. V tistem času nedvomno izredno obetavna prihodnost. Nekaj mesecev je bil zaposlen v tovarni Iskra v Žužemberku, po služenju vojaškega roka pa je vstopil v bogoslovje.
Katero od teh obdobij je bilo odločilno za odločitev, ki je usmerila vso njegovo prihodnost. Soteska z vojno in vsemi dogodki po vojni, nižja gimnazija v Dolenjskih Toplicah in prvo odpiranje spoznavanju velikega sveta in njegovih ponudb, gimnazija v Kranju s prebujanjem zavesti o sebi in svojem poslanstvu, kemijska tehnologija in spoznavanje čudovite skrivnostnosti ustvarjenega sveta, vojaščina v trdih komunističnih pogojih?
Kakor koli že, leta 1967 je ta mladenič takoj po koncu 2. vatikanskega koncila zaprosil za vstop v ljubljansko bogoslovje, da bi postal duhovnik. Nezaslišano. Ko je bilo še vedno veliko duhovnikov po zaporih, ko so bile stotine duhovnikov, redovnikov in redovnic bivši zaporniki, ko je še vedno veljalo, da bomo duhovnike v nekaj letih lahko videli samo še kot primerke v formaldehidu, se ta mladenič, diplomirani kemijski tehnik, odloči za študij teologije. Nezaslišano!
Pet let pozneje je bil ta mladenič posvečen za Kristusovega duhovnika in imenovan za nedeljskega kaplana v Škofji Loki. Po tem, lahko bi rekli, vmesnem obdobju, je ostal tam kot redni kaplan. Presenetljivo je že kot kaplan pripravljal ustanovitev nove župnije na Suhi, ki je bila del škofjeloške župnije. Kot samostojna župnija je bila ustanovljena 1. januarja 1975 in on je postal njen prvi župnik. Leta 1981 pa je bil imenovan za župnika v Stari Loki. Nikoli mi ne bo povsem jasno, kaj je bolj imenitno: Škofja Loka ali Stara Loka. Seveda je ljudem na tistem področju stvar popolnoma jasna. Kot starološki župnik je bil večkrat dekan, bil je član duhovniškega sveta ljubljanske nadškofije, bil je član zbora svetovalcev in opravljal je službo arhidiakona.
13. maja 2000, na god Fatimske Matere Božje, ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. Se zato moremo čuditi njegovemu škofovskemu geslu: »Karkoli vam reče, storite.«?
V imenu ljubljanske nadškofije bi se škofu Glavanu posebej rad zahvalil za dvakratno izredno vodenje naše nadškofije; najprej je bil po odhodu ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. dr. Franca Rodeta v službo prefekta Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, imenovan za upravitelja ljubljanske škofije. Po imenovanju Alojzija Urana za nadškofa pa je škof Glavan postal generalni vikar naše nadškofije.
Z ustanovitvijo nove škofje v Novem mestu je bil škof Andrej Glavan imenovan za prvega škofa novoustanovljene škofije. Formalno jo je prevzel v upravljanje 10. junija 2006. Vendar se s tem vez z ljubljansko nadškofijo ni pretrgala. Po odhodu nadškofa metropolita Antona Stresa je škof Andrej postal apostolski administrator ljubljanske nadškofije. Dejansko je nosil upravno odgovornost za našo nadškofijo. Zato mi dovolite, da mu ob tej priložnosti v znamenje hvaležnosti izročim repliko prstana mučeniškega škofa Božjega služabnika Antona Vovka. Dragi škof Andrej, v znamenje iskrene hvaležnosti in globokega spoštovanja sprejmi to znamenje škofovanja mučeniškega škofa Antona Vovka, ki je v svojem trpljenju povezan z Novim mestom.
Dovolite mi nekaj misli tudi ob današnji Božji besedi. Na izjemen način nam govori o duhovništvu. Slišali smo o preroku Eliju, ki je s svojim plaščem ogrnil nekoga, ki je hodil za plugom, orača, ki je hodil za dvanajstimi pari volov, in doživel, da je prerok vrgel nanj svoj plašč. Elizej je spoznal, da Elija s tem dejanjem prelaga nanj svoje poslanstvo.
Elizejev poklic je zgled vsakega klica: najprej klica v krščansko življenje, potem pa tudi klica k posebnemu služenju znotraj skupnosti. Elizejev odgovor kaže, da poklicani nikakor ni brezdelnež. Ima svoj poklic in je sposoben poskrbeti zase in za svojo družino.
Noben krščanski poklic ni združljiv z pomanjkanjem volje do dela. Če gledamo Jezusa in njegova povabila k hoji za njim, vidimo ribiče pri delu, vidimo mitničarja ob njegovi mitnici … vidimo mladega inženirja kemijske tehnologije. Jezus kliče ljudi, ki znajo delati in so pripravljeni delati. Kdor stopi v službo bratov in sester, ne sme imeti utvar, da bo dosegel naklonjenost in privilegije, ampak ga čakajo žrtve in odpovedi, ki so povezane z njegovim delom. To velja za duhovnika, to velja za škofa, to velja tudi za vsako mamo in vsakega očeta. To velja tudi za našega jubilanta – ni se bal dela, kar vidimo že v vseh službah, ki so zapisane v zlatomašnem vabilu.
Druga značilnost, ki mora krasiti človeka, ki se je odločil za hojo za Kristusom, je svoboda. O njej nam je spregovoril Pavel. V pismu Galačanom piše: »Za svobodo nas je Kristus osvobodil.« Svoboda pa v resnici pomeni ljubiti svojega bližnjega kakor sam sebe. Ta notranja svoboda, ko me pri odločitvah in dejanjih ne vodijo tehtanje dobičkov in izgub, ampak me vodi zazrtost v Boga in skrb za človeka, za bližnjega. To notranjo svobodo brezpogojno potrebuje duhovnik, da more biti v resnici poslan k vsem ljudem in da more tudi služiti vsem ljudem. Tisto svobodo, v kateri odseva Pavlova beseda Kološanom, ko pravi, da ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega (prim. Kol 3,11); svobodo, ki v vseh vidi Kristusa in mu služi.
Tudi v tem služenju mora vsak Jezusov učenec, s tem pa tudi vsak duhovnik, sprejeti šolo krotkosti. »Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). Brez krotkosti in ponižnosti bi težave in zaplete hitro reševali s klicanjem ognja z neba. Duhovnikovo poslanstvo pa ni, da bi tako ali drugače odstranil grešnike. Njegova naloga je, da med ljudmi postane drugi Kristus, kar pomeni, da nase tudi sam nima, kamor bi glavo naslonil, saj je neprestano na poti, od človeka do človeka, od občestva do občestva in trdno drži za plug, ki se ga je oprijel ter se ne ozira nazaj, kajti Kraljestvo se uresničuje v daritvi in vstajenju.
Dragi gospod škof Andrej, hvala vam, ker ste nam zgled delavnosti, svobode srca in krotkosti služenja. Hvala vam, ker živite po svojem škofovskem geslu: »Karkoli vam reče, storite.« Naj vas Bog blagoslavlja v obhajanju zlatomašnega jubileja in Marija varuje danes in v prihodnje. Amen!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
