Spoštovani celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, spoštovani duhovniki, redovnice in redovniki, dragi predsedniki in generalni tajniki Slovenske in Škofijskih Karitas, dragi sodelavci in prostovoljci Karitas, dragi bratje in sestre!

Prisrčno vas pozdravljam na vsakoletnem srečanju tu na Slomškovi Ponikvi.

Današnja prilika, ki smo jo pravkar poslušali, ni prilika v klasičnem pomenu, gre bolj za napoved: »Tako bo, tako se bo zgodilo!« (Mt 25,14 - 30).

Vrednost talenta je bila zelo velika. S takšnim bogastvom se je dalo lepo živeti kar nekaj let. Na ta način želi Jezus podčrtati, kako velik je Bog Oče v svoji dobroti in v svojem usmiljenju.

Ko poslušamo priliko o talentih in jo razlagamo, navadno skušamo v talentih videti naše sposobnosti in darove, ki so pravzaprav Božji dar.

Prilika tudi jasno pove, da se je gospodar odpravljal na dolgo potovanje in je zato izročil svoje premoženje svojim služabnikom. Povedano je tudi, da je gospodar razdelil talente vsakemu po njegovih zmožnostih.

Kateri darovi so pravzaprav mišljeni kot talent?

Na prvem mestu je to Božje kraljestvo, ki ga Jezus oznanja in prinaša; to je Božje usmiljenje, ki je neskončen dar, namenjen nam, grešnikom. Ta dar je zastonjski in je namenjen vsem in vsakemu z namenom, da bi postali novi ljudje; ljudje, v katerih se pretaka Božje življenje. Bog nam daje ta talent, ta dar, da bi med nami bilo Božje kraljestvo vedno bolj uresničeno.

Ta Božji dar pa nas vedno odpira za skupnost - za bližnjega:

Božje kraljestvo, Božje življenje, je vedno občestveno življenje, je nekaj, kar slehernega od nas odpira za bližnjega in nas povezuje.

Božje kraljestvo je tudi sad, ki ga Gospodar želi najti pri oskrbnikih na koncu, ko se vrne. Želi ga imeti, kot dokaz mojega osebnega prizadevanja in sodelovanja pri gradnji Božjega kraljestva.

Talent, ki ga gospodar zaupa, je pravzaprav poslanstvo, ki je zaupano vsakemu izmed nas. Vsako življenje ima zaradi tega poslanstva tudi smisel.
Gospodar, ki ga Jezus opiše, ne gleda najprej na uspeh, ampak je bolj v ospredju odgovornost za zaupano poslanstvo.

Ta odgovornost odkriva življenjsko pot, ki bo osmislila moje življenje. Jezusova logika se razlikuje od logike, v kateri živimo mi danes, ko se vrednost meri predvsem po tem, kaj imaš in kaj si dosegel.

Za Jezusa je življenje vrednota samo po sebi, zato nas vabi, da se ne utrudimo v rasti in zorenju naše osebnosti, kajti to je naša uresničitev, ki nas osrečuje.

Talent je bil podarjen meni osebno, kot posamezniku, a podarjen mi je bil zato, da postanem človek občestva, Cerkve.

To, kar sem prislužil s podarjenim talentom se odraža v tem, ali sem postal človek za druge. Ta pot k drugemu je pot, ki vodi v odrešenje.

Tisti zadnji služabnik iz današnjega evangeljskega odlomka se na to pot ni podal, v njem je prevladal strah in misel, da Bog od nas zahteva preveč, nekaj nemogočega.

Njegova usoda je bila zapečatena s tem, ko ni naredil koraka k drugemu, ni postal človek občestva, z drugo besedo ni vstopil v logiko Božjega kraljestva.

Papež Frančišek pravi, da obstajajo »ljudje z roko v žepu«, se pravi ljudje, ki jih revščina in problemi, s katerimi se spopadajo ljudje okoli njih ne ganejo. 

Po drugi strani so to tisti ljudje, ki so pa pripravljeni marsikaj narediti za svojo kariero, slavo, bogastvo… . Da bi dosegli svoj cilj, so večkrat pripravljeni tudi »pohoditi koga ob sebi«. Pripravljeni so npr. zanemariti družino, izdati prijatelja… . Taki komolčarji lahko hitro postanejo mora za soljudi, posebej še ta tiste, ki naj bi z njimi sodelovali. Dar, talent ki so ga prejeli, so takšni ljudje izrabili, zato za skupnost niso blagoslov in veselje, ampak ovira, nesreča in žalost. 

Noben človek se ne more dobro počutiti, če se zapre v svoj mali svet, če vidi le sebe, pa čeprav ima morda na prvi pogled vsega v izobilju.

Izstopiti iz sebe in se podati k bližnjemu, pomeni, prebuditi v sebi sposobnost za dejanja, ki življenju dajejo smisel.

Smoter naših dejanj ne more biti kaj drugega, kot ljubezen. Ljubezen je cilj, proti kateremu smo vsi usmerjeni, in nič nas ne more odvrniti od tega cilja.

Ljubezen vedno pomeni podelitev, predanost in služenje. Začenja pa se z odkritjem, da smo najprej mi sami ljubljeni in prebujeni za ljubezen. Ko otrok doživi mamino bližino in njen nasmeh, ob tem začuti, da je ljubljen in da je ta mamina ljubezen podarjena, ne da bi pričakovala plačilo, je zastonjska. Tudi nasmeh, ki ga namenimo ubogemu, je izvir ljubezni in omogoča, da svoje delo podarjamo v veselju.

Če torej prejeti dar, talent, postavim v službo bližnjega, to naše dejanje gotovo postane rodovitno. Vase zaprta ljubezen pa ni ljubezen in vedno ostaja zgolj nekaj sterilnega.

Če se postavim v službo bližnjega ne izgubim ničesar. Obratno, z veseljem v srcu bom čutil, kako sem s podarjenim darom nekomu pomagal in s tem osmislil tudi svoje življenje. 

Brez čuta delati dobro, brez naše medsebojne solidarnosti bo med nami še veliko več revščine, ki pa se lahko odraža na nešteto različnih načinov.

Moto letošnjega tedna Karitas je: »Skupaj delajmo za dobro!«

Ob tej misli je najprej potrebno podčrtati, da delati dobro pomeni imeti držo služenja. Odločitev za dobrodelnost nas povezuje, ne glede na svetovnonazorsko ali versko prepričanje, saj ustvarja »kulturo srečevanja«, kot to večkrat poudarja papež Frančišek. Po njegovem ta »kultura srečevanja« bistveno prispeva k blaženju revščine in raznovrstnih stisk, s katerimi se danes srečujejo družine in posamezniki, starejši in mlajši. Tudi podražitev energentov, povečanje stroškov ogrevanja, hrane in osnovnih življenjskih potrebščin, čemur smo priča, vse to zelo kliče po tem, da moramo ljudje stopiti skupaj in si pomagati.

Papež Frančišek je v svoji Poslanici za letošnji šesti svetovni dan ubogih zapisal: »Pred nekaj meseci se je svet počasi pričel reševati viharja pandemije. Kazali so se znaki gospodarskega okrevanja. Prikazal se je košček modrega neba« … . In nato nadaljuje: »Toda regionalnim vojnam, ki že leta terjajo številne žrtve in uničenje, se je sedaj pridružila še vojna v Ukrajini.« Ob tem papež poudarja, kako nasilje prizadene predvsem nemočne in ranljive. 

Papež nas znova in znova vabi, naj poživimo občutek za skupnost in občestvo. Samo v skupnosti človek zares odkriva pomen drugega in hkrati napreduje njegov čut za solidarnost.

»Ko gre za uboge, besede ne štejejo, temveč šteje to, če zavihamo rokave, se neposredno vključimo in s tem udejanjimo svojo vero.« Papež tudi pove, da ni rešitev v pretiranem aktivizmu, ampak v iskreni in velikodušni skrbi, s katero pristopamo do ubogih, kot naših bratov in sester. S tem preženemo vsako otopelost, v kateri se človek večkrat znajde. 

Če postavimo v ospredje ljubezen Kristusa, ki je postal ubog, da bi nas vse obogatil, potem tudi mi po njem rastemo v ljubezni, ki nikogar ne izključuje, ampak je sposobna iskati najprej tiste, ki so prikrajšani za osnovne življenjske potrebščine.

Na ta način bolj in bolj ustvarjamo enakost in pomagamo osvobajati uboge iz njihove bede.

Iskrena hvala vam, drage sodelavke, sodelavci in prostovoljci, da s svojo ljubeznijo in dobroto, ne samo lajšate stiske in bolečine, ampak ste hkrati tudi pričevalci za Boga in za pristno, evangeljsko krščanstvo v današnjem svetu. 

Prav tako se želim zahvaliti tudi vsem dobrotnikom in darovalcem, ki s svojimi darovi omogočajo, da Karitas lahko pristopa k tistim, ki so v stiski, in s tem omogočajo našo dejavnost in poslanstvo.

Spodbujam vas, da gremo tudi še naprej, skupaj, po poti ljubezni, da skupaj delamo dobro.

Letošnje geslo: »Skupaj delamo za dobro« nas vabi tudi k sočutju in odprtosti do bližnjih. S tem ne blažimo zgolj materialnih stisk, ampak se med nami vzpostavljajo vezi, povezanost in zaupanje. Vse to omogoča, da se lahko sleherni človek čuti kot del skupnosti in občestva.

Vsak od nas je poklican, da bolj in bolj postaja znamenje Božje ljubezni v tem svetu.

Naj nas na tej poti spremlja tudi priprošnja bl. Antona Martina Slomška, da bi evangeljsko poslanstvo zmogli uresničevati vedno in na vsakem koraku.

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske karitas