Slavimo vnebovzetje Device Marije in se veselimo njenega poveličanja, zahvaljujemo se naši nebeški Materi za vzvišen zgled njene globoke predanosti in se priporočamo njenemu materinskemu varstvu in njeni mogočni priprošnji.
Marsikdo se resnici o vnebovzetju čudi ali pa je celo prepričan, da 'vnebovzetje' ni mogoče, da takšno 'izginotje' človeka ni možno in ni razložljivo. Po drugi strani pa je dandanes bolj kot nekoč vsem dobro znano, da je tudi človek v svoji telesni sestavi skoraj votel in skoraj prazen. Kakor je vesolje skoraj prazno, tako so tudi najmanjši delci našega telesa skoraj prazni in je torej tudi človekovo telo kot celota votlo in skoraj prazno. Slavni italijanski fizik Antonino Zichichi (*1929) je dejal, da danes bolj vemo, da duh je in kaj je, kakor pa da snov je in kaj je. In naš slavni fizik Janez Strnad je o osnovnih delcih snovi napisal knjigo z naslovom 'Iz take so snovi kot sanje' (1988). Meja med snovnim in duhovnim se torej kaže kot vedno težje določljiva.
Pregovor kralja Salomona pravi: 'Če telo zboli, ga duh drži pokonci, če pa duh zboli, kdo ga bo dvignil?' (Prg 18,14). Kam naj se človek priklopi, da bo napolnil praznino svoje snovnosti? Znani so primeri svetnikov, ki so cela desetletja živeli z eno samo hostijo hrane na dan (Nikolaj iz Flue in Katarina Sienska, Angela Folinjska in Terezija Neuman). Nič manj znani niso svetniki, ki so svoje telo s svojim duhom potegnili v zamaknjenje (Frančišek Asiški, Katarina Sienska, p. Pij iz Pietrelcine), kakor opisuje svoje doživetje tudi apostol Pavel: 'Vem za človeka v Kristusu, ki je bil pred štirinajstimi leti, ali v telesu, ne vem, ali zunaj telesa, ne vem, Bog ve, zamaknjen v tretje nebo … in je slišal skrivnostne besede, ki jih človeku ni dovoljeno govoriti' (2 Kor 12,2-4). Isti apostol piše: 'Črka mori, Duh je, ki oživlja!' (2 Kor 3,6).
Sprašujemo se, zakaj se nam v naši družbi toliko reči podira? Mar ne zato, ker nam primanjkuje Duha! Ker svoje notranje snovne praznine ne napolnjujemo z Duhom, ki oživlja in daje življenje? Sveti oče Frančišek nas s sinodo želi spraviti na pot, v napredovanje, v izpopolnjevanje. Po vzoru kralja Davida, ki pravi: 'Ne pojdem v stanovanje svoje hiše, ne ležem na ležišče svoje postelje, svojim očem ne dovolim spanja, svojim trepalnicam ne počitka, dokler ne najdem mesta za Gospoda, bivališča za Mogočnega Jakobovega!' (Ps 132,3-5). Četrti blagor se glasi: 'Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, zakaj ti bodo nasičeni!' (Mt 5,6). Apostol nas vabi za sabo: 'Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj' (Flp 3,13). Ne bojte se napora: Grešniki so vsi enaki, svetnik je vsak drugačen!
Božja Modrost nas priganja: 'Blagor človeku, ki me posluša, ki čuje pri mojih vratih vsak dan, ki bedi na pragu mojih duri!' (Prg 8,34). 'Blesteča in nevenljiva je modrost, lahko jo vidijo, kateri jo ljubijo, in jo najdejo, kateri jo iščejo. Kdor se zgodaj ozira po njej, se ne bo trudil, našel jo bo sedečo pri svojih vratih. Kajti razmišljanje o njej je popolna razumnost, in kdor zaradi nje bedi, bo kmalu brez skrbi. Sama hodi okrog in išče te, ki so je vredni, dobrohotno se jim prikaže na njih potih in jim pri vsaki misli pride naproti' (Mdr 6,12-16).
Znan je pregovor: 'V begu je rešitev!' Izrek potrjuje pravilo, ki ga daje apostol: 'Kajti ni preskušen, kdor se sam priporoča, ampak kogar priporoča Gospod!' (2 Kor 10,18). V berilu smo slišali, da je žena, pozneje Vnebovzeta, zbežala (!) v puščavo, kjer ima prostor, ki ji ga je Bog pripravil (Raz 12,6). Drugo berilo govori o Kristusovem vstajenju, po katerem je Magdalena tekla (!) k apostoloma in jima sporočila veselo novico (Jn 20,2). In v evangeliju beremo, da je Marija hitro (!) šla v gore, v mesto na Judovem (Lk 1,39). 'Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!' (2 Kor 6,2). Devica Marija Vnebovzeta naj okrepi in pospeši naše korake v kraljestvo Duha. Amen.
Msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof