Praznovanje nedelje Božje besede v Celju: Takoj sta pustila mreže in šla za njim. (Mr 1,18)

21.1.2024 Celje Sveto pismo, Škofija Celje
Foto: Jože Potrpin Foto: Jože Potrpin

Tako preprosto je, ko Bog kliče. Na začetku je vse pravzaprav zelo preprosto. Vse velike stvari v življenju se zgodijo s tistim prvim korakom, za katerega moramo imeti pogum, ponižnost, ljubezen, pa tudi vero, da ga naredimo. In potem lahko Bog dela velike stvari. 

Danes smo v evangeliju brali o začetku Jezusovega oznanjevanja. O začetku nove dobe naše vere, nove dobe človeške zgodovine, ko je Božji Sin stopil na zemljo, ko je Bog želel na poseben način prebivati med nami.

Jezus takrat na začetku ni šel k izbranim. Ni šel v tempelj, ni šel na grške trge, v svetišča in učilišča, da bi si tam izbral najboljših sodelavcev. Bog ne dela tako. Bog želi človeka takega, kot je, v njegovi pristnosti pa tudi v njegovi krhkosti. Zato je šel k preprostim, da bi se tudi mi lahko prepoznali v teh učencih in se ne ustrašili. Da bi se lahko prepoznali v tem ubogem Petru, ki je bil poln tolikih besed, pa vendar tako šibek in nemočen takrat, ko je bilo treba kaj narediti. Da bi se lahko prepoznali v tistem dvomljivem, vedno na vprašanje pripravljenem Tomažu. Da bi se lahko prepoznali tudi v Judu, ki ni bil do konca zvest. 

Takoj so vstali in šli za njim.

Tako preprost je ta začetek. Kaj pa je tisto odločilno, kar vedno znova na vseh naših različnih začetkih naredi pot možno? Tisto, kar je takrat pomembno, je, da ne poslušamo samih sebe. Da ne poslušamo svojih dvomov, da ne poslušamo strahov, ki se prebujajo v nas, ampak glas, ki nas kliče. Ta glas, za katerega verujemo, da prebiva v vsakem človeku. V vsakem človeku namreč prebiva glas k dobremu, saj smo vsi ljudje ustvarjeni po Bogu, ki je dobrota.

Ta glas nas zato, ker je usmerjen k dobremu, vedno znova kliče: Ustavi se, spreobrni se. Odlepi oči od svojih napak, od svojih meja, od svojih nepopolnosti. To pomeni: Spreobrnite se!, kar smo slišali v današnjem evangeliju. Ne se več ozirati samo nase, kajti nismo mi merilo, ne tega sveta, ne Božjih načrtov. Naši pogledi in naša misel so namreč omejeni. Samo On, ki nas je ustvaril, ki nas je poklical na svet in nam dal poslanstvo, ve, kaj je za nas dobro, k čemu nas kliče in kaj nas bo v resnici osrečilo. 

Vsak torej, predvsem na začetku, potrebuje preprostost, ponižnost, pogum in vero. Tako se lahko dogajajo velike stvari. 

Tako preprosto se je gotovo začelo tudi takrat, pred desetimi leti, ko se je v tej župniji pojavila želja: Želimo več časa posvetiti Gospodu. Želimo mu dati več časa in prostora v našem življenju. In tako se je zgodilo v srcih ljudi. S preprosto odločitvijo: Hočemo in želimo se dati Gospodu na razpolago. Želimo mu dati svoj čas. Ostalo bo naredil On. In res je naredil in dela vedno znova. 

Za te sadove milosti, ki se v tej župniji, v tej škofiji dogajajo in so se zgodili v teh zadnjih letih prav na priprošnjo in moč tistih milostnih trenutkov z Gospodom, ki je spreminjal srca tej naši župniji, naši škofiji se želimo danes zahvaljevati. Za vse ure molitve in Gospodove navzočnosti med nami. Za vse tiste boje, za katere ve samo Gospod. Pa tudi za vse uspehe, za vsa spoznanja, za vso hvaležnost, za vse milosti. Bližina z Njim, ki nas je ustvaril in nas poklical ter nas ljubi, nas v resnici spreminja. Srca postajajo drugačna. Pogledi postajajo drugačni. Svoje življenje pa tudi življenje ljudi okrog nas tako lahko vidimo z drugačnimi očmi. Z očmi, ki se umivajo v Božji svetosti. V teh trenutkih tišine in molitve marsikaj odpade, tudi naše misli in strahovi.

Kako si želim, dragi bratje in sestre, da bi bili vsi deležni tega izkustva, in prepričan sem, da ste vsi, ki ste danes tukaj, tega tudi že deležni. Sicer vas ne bi bilo tukaj. Nobena beseda sama po sebi človeka ne more prepričati, da bi spremenil življenje. Prepriča ga lahko samo to, kar se dotakne njegovega srca. To, kar se dotakne človeškega srca, prihaja iz Božjega srca. Iz Božjega srca pa prihaja samo tisto najlepše, največje. Tisto, kar smo zaslišali v trenutku svojega krsta. Beseda, ki jo je Oče najprej razkril nad svojim ljubljenim sinom: Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel, moj si. Ta beseda se z vsakim pogledom v evharističnega Gospoda razglaša tudi nad nami in se dotika tudi našega srca. To je tisto, kar nas spreminja ob češčenju Najsvetejšega. Da bi se res vedno znova umivali v tej besedi: Ti si tu Gospod, jaz sem tvoj, tvoj ljubljeni, tvoj izbrani.

Zato nas tudi papež Frančišek že dve leti tako vneto vabi in nas kliče na pot sinodalnega spreobrnjenja. Da bi se zavedali, kdo smo. Da smo ljubljeni božji otroci. Da smo del Njegovega Telesa, Telesa njegovega Sina, ki ima tudi v današnjem svetu veliko poslanstvo. Bog želi, da bi v polnosti zaživeli svoje življenje s svojimi darovi. Te darove, ki nam jih Gospod daje, lahko vedno znova odkrivamo tudi v molitvi pred Gospodom. Čeprav v očeh sveta marsikdaj niso veliki in pomembni. A dobro vemo, kaj v življenju in v naših medsebojnih odnosih resnično šteje. Ne količina, ne število, ampak resničnost ljubezni, s katero opravljamo svoja vsakdanja, pa čeprav še tako majhna dela. Ljubezen je tista, ki spreminja, tudi po malem, nemočnem, nevrednem. 

Da nikoli ne bi pozabili tega temeljnega, nam Gospod daje Božjo besedo. Zato so besede v Svetem pismu zapisane tudi za nas, ki živimo in oznanjamo 2000 let po teh dogodkih. Soočamo se z novim svetom in z novimi izzivi, zato so v Svetem pismu zapisane besede vedno znova, ko jih beremo, za nas na nek način nove. Ker niso bile napisane s človeško pametjo, ampak z Božjim navdihom. Zato ta knjiga nikoli ni samo knjiga zgodovine, ampak je knjiga življenja, knjiga navdiha, Božje pismo meni. Ki postane Božja beseda takrat, ko jo z ljubeznijo sprejmem v svoje srce. 

Zato je papež Frančišek že pred leti pred vso Cerkev prosil, da si vzamemo na začetku leta eno nedeljo kot poseben praznik Božje besede. Današnja tretja nedelja v mesecu januarju je posvečena prav tej knjigi vseh knjig. Da ne bi pozabili na ta zaklad, ki nam je tako blizu, na dosegu naših rok, pa vendarle tolikokrat ostane zaprt in neizkoriščen. 

Sveto pismo, Božjo besedo, spoznavamo takrat, ko jo beremo, ko jo izgovarjamo, ko se o njej pogovarjamo, ko jo premišljujemo. Sicer ostane zaprta. Marija, čeprav se je srečala s samim angelom Gabrijelom, v tistem trenutku ni vedela, kaj se bo še zgodilo v njenem življenju. A evangelist Luka je zapisal, da je v preprostosti sprejela to besedo, jo premišljevala in jo ohranjala, da je ta beseda v njej rasla, dokler se ni rodil Božji Sin. 

Ta Beseda pa je potrebuje še nekaj. Potrebuje, da jo podelimo z drugimi. Marija je takoj po srečanju z angelom Gabrijelom v Nazaretu hitro vstala, kot pravi evangelist Luka, in šla k svoji sorodnici Elizabeti. Verjetno prav zaradi tega, da bi podelila z njo to, kar je slišala. Danes bi rekli: To, kar je prebrala, kar ji je ta beseda povedala. In šele takrat, pravi Sveto pismo, se je v njenem srcu in v srcu Elizabete pojavilo veselje. Naenkrat so odpadle skrbi, ko je o tej besedi začela govoriti, je od veselja poskočilo dete v njenem telesu.

Tako prosim vas, ki tudi imate izkušnjo Boga pri sveti maši, pri sveti evharistiji, v molitvi, v prebiranju Božje besede, da o tej Besedi tudi govorite. Najprej svojim najbližjim, možu, ženi, staršem, otrokom. Beseda, ki jo slišimo od svojih najbližjih, pride v naše srce. Tudi beseda o Bogu lahko pride v naše srce samo po ustih tistih, ki jih imamo radi in so nam blizu. 

In če je v naši družbi danes tako malo slišati o Bogu in veri, gotovo to ni samo zaradi tega, ker bi Boga izgnali iz javnosti, ampak tudi zato, ker niti drug drugemu v intimnosti svojega doma ne šepetamo teh lepih besed o veri, o Bogu, o novem življenju. Ker to morda niti za nas ni več nekaj, kar bi nas navduševalo, si o tem ne pripovedujemo in o tem ne govorimo. Če bomo najprej svoje domove in svoje najbližje odnose napolnili s to toplo, veliko, novo Besedo, nas bo ta Beseda spreminjala in prišla tudi v našo družbo, v našo javnost, tudi v življenje naše Cerkve. 

Prav zaradi tega bi vas danes želel poklicati in povabiti še k tretjemu koraku te naše nedelje in našega novega leta, ki je pred nami. Z današnjo nedeljo se želimo tudi mi, Cerkev v naši celjski škofiji, pridružiti papeževemu romanju v letu molitve. Sveti oče je namreč vso Cerkev pozval, naj se v letu 2024, ki je leto pred jubilejnim letom 2025, ko bomo obhajali sveto leto naše vere, na to sveto leto pripravljamo s poglobljeno molitvijo. Z molitvijo, ki naj bo sad našega pogovora, našega preprostega zaupanja v Gospoda in v njegovo Besedo in njegovo navzočnost med nami. Da bi res postali bolj molitveni. 

Sveti oče nam ne želi to leto naložiti nekih dodatnih molitev, ki naj bi jih molili, ampak želi, da bi naše življenje, naši pogovori, naše besede postajale lepe, postajale bolj tople, bolj polne ljubezni ali z drugo besedo, da bi postajali molitev. Potrebno je več pozornosti, večkrat ponoviti besedi hvala in prosim, večkrat izraziti hvaležnost nad tem, kar doživljamo in kar imamo, večkrat opaziti dobro, ki nam je storjeno po drugem, po Bogu, po svetu, po življenju. Reči: Hvala! Se ustaviti, se začuditi. In zgodila se bo Bogu najlepša molitev. 

Tisto, kar res potrebujemo, da bi molitev postala način življenja naših src, sta čas in tišina. Danes to še kako zelo močno potrebujemo. Ko si mislimo, da nimamo ne časa ne tišine, pa imamo vse to pravzaprav na dosegu rok. Samo odločiti se je treba. Ko zaprem oči, izklopim takšne in drugačne motilce, ko sem pred Njim, ko se zavedam, kdo sem, da sem Njegov ljubljeni in da mi je Bog v njegovem Sinu že vse izročil.

Zato, dragi bratje in sestre, vzemimo si v tem letu predvsem čas za tišino. Potem bomo našli čas za Boga, za bližnjega, pa tudi za samega sebe. Mati Terezija je nekoč dejala: Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje. Sad služenja pa je mir. Naj nam Bog po svojem ljubljenem Sinu, po Svetem Duhu, po svoji ljubezni vedno znova podeljuje teh velikih darov, ki jih tako zelo potrebujemo in si jih želimo.

Nedelja Božje besede in praznovanje 10. obletnice stalnega češčenja Najsvetejšega v Župnij Celje – Sv. Danijel, 21.1.2024 

 

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž,
celjski škof