V torek, 25. januarja 2022, je v dvorani Državnega sveta potekal posvet v čast in spomin prof. dr. Lovru Šturmu. Kratko predavanje o Šturmovem prispevku k uveljavljanju verske svobode v RS je imel tudi nadškof msgr. ddr. Anton Stres. Posvet so organizirali Zbor za republiko, Katedrala svobode, Nova univerza in Katoliški inštitut.

Verska svoboda in prispevek dr. Lovra Šturma

Spoštovane gospe in gospodje, pozdravljam vas v imenu Katoliškega inštituta (KI) in njegove Fakultete za pravo in poslovne vede, ki sodeluje na tem posvetu v znamenje velike hvaležnosti do rajnega prof. dr. Lovra Šturma. Nastanek in delo KI je spremljal z velikim odobravanjem in sodelovanjem, saj je bil dolga leta predavatelj, član senata in tudi dekan Fakultete za poslovne vede. Vse te službe je opravljal z veliko zavzetostjo in pripravljenostjo na pomoč, ki je bila zaradi njegovih vsestranskih izkušenj in strokovne usposobljenosti potrebna in izjemno dobrodošla. Katoliški inštitut bo ohranjal nanj in njegov prispevek trajen hvaležen spomin.

Profesor Šturm se je kot velik strokovnjak za področje človekovih pravic zelo dobro zavedal mesta, ki ga v zagotavljanju človekovih pravic ima pravica do verske svobode v njenih štirih razsežnostih: individualni in kolektivni, zasebni in javni. Odnos vsakega totalitarnega režima do religije je praviloma skrajno nestrpen, kar je logično glede na samo naravo takega režima, rezen če bi si lahko verske skupnosti povsem podredil, kot npr. na Kitajskem. V marksizmu pa se to prepleta še z ideološkimi razlogi, saj je marksizem bistveno ateizem in kot totalitarizem svojo ideologijo nujno vsiljuje vsem državljanom. Ima jo za nepogrešljiv dejavnik svoje uspešnosti. Stopnja nestrpnosti režima do religije v Jugoslaviji ni bila vedno in povsod enaka, a vsaka liberalnost se je končala, če se je pojavila možnost, da bi zaradi tega partija lahko izgubila absolutni oblastni monopol. Zato je komunizem vztrajal pri omejevanju religioznosti na strogo zasebnost. Tako se je komunizem ujel z radikalnim liberalizmom francoskega kova. Ni naključje, da je Lenin takoj leta 1905 pozdravljal uvedbo ločitve države in Cerkve v Franciji. Vernost je treba izriniti iz javnosti in jo potisniti v strogo zasebnost. Ustava socialistične Jugoslavije je določila, da je »izpovedovanje vere svobodno in človekova zasebna stvar«[2]. Svoboda, omejena na strogo zasebnost, je posebna kvadratura kroga.

V sozvočju s tem omejevanjem na zasebnost ima socialistična ustava nadaljnji odstavek, da so država in verske skupnosti ločene. Obe določili sta najtesneje povezani. 

Na pritisk levih političnih sil so določilo o ločenosti prepisali iz stare socialistične ustave v novo demokratično ustavo Republike Slovenije. To ves čas povzroča nesporazume in ideološko zadrti nasprotniki cerkva še danes posegajo po tej izreki v smislu zahteve po izključevanju, kot npr. še pred par dnevi v Dražgošah. Sodobna slovenska ustava takega izključevanja vernosti iz javnosti ne more predpostavljati, saj poudarja, da je izpovedovanje vere svobodno v zasebnem in javnem življenju (41. člen). To bi moralo zadoščati. Profesor Šturm si je prav za polno uveljavitev tega temeljnega načela verske svobode v javnosti močno prizadeval. Ko je bil član Ustavnega sodišča, je le-to sprejelo stališče, da so verske skupnosti »splošno koristne organizacije«, s čimer je priznalo, da to niso hobiji ali konjički posameznikov, za katerih interese in potrebe se državi ne bi bilo treba meniti. 

Najpomembnejši Šturmov prispevek k uresničevanju verske svobode v Sloveniji pa je njegov Zakon o verski svobodi. To je sodobni zakon, usklajen tudi z evropskim določilom o spoštovanju identitete cerkva in vzpostavljanju odprtega in trajnega dialoga in sodelovanja. Zaradi strankarskih ideoloških obremenjenosti je v koalicijskih pogajanjih moral žrtvovati nekaj določil, s katerimi bi se še bolj približal zakonskim ureditvam, kakor jih poznajo v Evropski uniji. Smer dosedanjega razvoja odnosov med Cerkvijo in državo v Evropski uniji ni dvigovanje “zidu ločitve”, če uporabim znano Jeffersonovo oziroma Williamsovo prispodobo. Za sodobno razmerje države do državljanov in njihovih združenj je značilno, da se državna oblast pogosto dogovarja z raznimi interesnimi združenji in išče rešitev, ki bo šla na roko tistim, ki jih zadeva. Tudi to sodi k demokraciji. Diktatura večine je karikatura demokracije.

Zakon ne uporablja izključevalne besedne zveze “ločitev verskih skupnosti in države”, govori samo o »ločenem« delovanjem države in cerkve. Namesto izraza »ločitev« stopata bolj nevtralna pojma medsebojne »neodvisnosti« in »samostojnosti«.^[3] Sodobna država ne vzpostavlja ozračja izključevanja in ločevanja, ampak medsebojnega priznavanja, spoštovanja različnih pristojnosti in iz tega izhajajočega sodelovanja.^[4] Velika zasluga prof. dr. Lovra Šturma je med drugim prav v tem, da je ta novi svobodoljubni duh priznavanja, spoštovanja in sodelovanja proti vsem močnim odporom uspel vliti v svoj novi Zakon o verski svobodi^[5]. Kljub vsem hudim političnim nasprotovanjem, ko so nekateri od Ustavnega sodišča zahtevali celo razveljavitev zakona, je Ustavno sodišče^[6] v nasprotju s temi zahtevami zakon v celoti potrdilo, razen v štirih drugorazrednih točkah. To pomeni, da ni odslej nobene ustavnopravne podlage za bistveno spreminjanje ali celo razveljavitev zakona, četudi v določenih političnih in ideoloških krog ta ideja še vedno tli. Omeniti še moram velik pomen strokovne ekspertize, ki jo je v sklopu te odločbe podalo Ustavno sodišče in ki gre v svoji viziji kooperativnosti med državo in verskimi skupnostmi še dlje kakor samo besedilo zakona.

Skratka, zaradi tega zakona ostajajo cerkve in verske skupnosti – pa tudi državljani, verni in neverni, če so le resnični demokrati - prof. dr. Lovru Šturmu veliki dolžniki, če je res, kar pravi doktrina, da je verska svoboda lakmusov papir splošnega spoštovanja človekovih pravic.

Msgr. ddr. Anton Stres
Upokojeni ljubljanski nadškof