Postal je ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu (2 Kor 8,9)

Dragi bratje in sestre!

Ob bližajočem se postnem času želim z vami podeliti nekaj misli, da bi vam pomagale na poti osebnega in občestvenega spreobrnjenja. Navdihnile so me besede svetega Pavla: "Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu" (2 Kor 8,9). Apostol se obrača na kristjane v Korintu s spodbudo, da bi velikodušno pomagali jeruzalemskim vernikom, ki so v stiski. Kaj govorijo te besede svetega Pavla nam, današnjim kristjanom? Kaj pomeni danes za nas to povabilo k uboštvu, k življenju evangeljskega uboštva?

Kristusova milost

Najprej nam te besede govorijo o načinu Božjega delovanja. Bog se ne razodeva v moči in bogastvu sveta, temveč v šibkosti in uboštvu: "Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog." Kristus, večni Božji Sin, enak Očetu v moči in slavi, je postal ubog; spustil se je med nas in se približal vsakemu izmed nas. Sam sebe je izničil, izpraznil, da bi nam postal podoben v vsem (Flp 2,7; Heb 4,15). Učlovečenje Boga je velika skrivnost! Vzrok zanj pa je Božja ljubezen, ljubezen, ki je milost, velikodušnost, želja po bližini ter se brez pomisleka daruje in žrtvuje za svoje ljubljene stvari. Ljubezen pomeni v vsem deliti usodo z ljubljenim. Ljubezen nas dela podobne, ustvarja enakost, podira zidove in odpravlja razdalje. Bog to dela z nami in za nas. Jezus je dejansko "delal s človeškimi rokami, razmišljal s človeškim razumom, deloval s človeško voljo, ljubil s človeškim srcem. Rojen iz Device Marije je v resnici postal eden izmed nas, nam enak v vsem razen v grehu" (II. vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija o Cerkvi Gaudium et Spes, 22).

Jezus ni postal ubog zavoljo uboštva samega, temveč, kot pravi sveti Pavel, "da bi vi obogateli po njegovem uboštvu". Ne gre za besedno igro ali izraz, ki želi vzbujati pozornost. Nasprotno, gre za povzetek Božje logike, logike ljubezni, logike učlovečenja in križa. Bog ni pustil, da bi odrešenje k nam kar "padlo" z neba in bi bil on kot tisti, ki daje miloščino od svojega izobilja zaradi občutka altruizma in človekoljubja. Kristusova ljubezen je drugačna! Ko Jezus stopi v vode Jordana in se da krstiti Janezu Krstniku, tega ne stori iz potrebe po pokori ali spreobrnjenju; to stori, da bi bil med ljudmi, med tistimi, ki potrebujejo odpuščanje; da bi bil sredi med nami grešniki in bi nase vzel težo naših grehov. To je pot, ki jo je izbral, da bi nas tolažil, da bi nas rešil, da bi nas osvobodil naše revščine. Predvsem pa nam vzbuja pozornost apostolova beseda, da nas ni osvobodilo Kristusovo bogastvo, ampak njegovo uboštvo. Pavel dobro pozna "neizsledljivo bogastvo Kristusa" (Ef 3,8), "dediča vsega" (Heb 1,2).

Kaj je torej uboštvo, s katerim nas Kristus osvobaja in bogati? Gre za način, s katerim nas ljubi, s katerim nam je bližnji kot usmiljeni Samarijan človeku, ki je ob poti ležal napol mrtev (Lk 10,25 sl.). Resnično svobodo, resnično odrešenje in resnično srečo nam daje le njegova sočutna, nežna in solidarna ljubezen. Uboštvo, s katerim nas bogati Kristus, je v tem, da se je učlovečil in naše slabosti in grehe vzel nase ter nam tako sporočil neskončno Božje usmiljenje do nas. Kristusovo uboštvo je največje bogastvo: Jezus je bogat v svojem brezmejnem zaupanju v Očeta, da se more v vsakem trenutku zanesti Nanj ter da želi vedno in izključno izpolnjevati Očetovo voljo in slavo. Jezus je bogat, kot je bogat otrok, ki se čuti ljubljenega in ljubi svoje starše ter niti za trenutek ne podvomi o njihovi ljubezni in nežnosti. Jezusovo bogastvo je njegovo sinovstvo; njegov edinstven odnos z Očetom je vzvišena in posebna pravica ubogega Mesije. Ko nas Jezus vabi, da sprejmemo njegov "jarem, ki je prijeten", nas vabi, da se obogatimo iz njegovega "bogatega uboštva" in "ubogega bogastva"; da z njim delimo njegovega sinovskega in bratskega Duha; da postanemo sinovi in hčere v Sinu, bratje in sestre v prvorojenem Bratu (Rim 8,29).

Léon Bloy je izjavil, da je edina resnična žalost v tem, da nismo sveti; prav tako moremo reči, da je edina resnična revščina v tem, da ne živimo kot Božji otroci ter Kristusovi bratje in sestre.

Naše pričevanje

Mogli bi misliti, da je "pot" uboštva samo Jezusova pot, medtem ko mi, ki prihajamo za njim, lahko rešimo svet le z ustreznimi človeškimi sredstvi. Temu pa ni tako. V vsakem času in na vsakem kraju Bog še naprej rešuje človeštvo in svet po uboštvu Kristusa, ki postaja ubog v zakramentih, v svoji besedi in v svoji Cerkvi, ki je ljudstvo ubogih. Božjega bogastva ni mogoče posredovati po našem bogastvu, temveč vedno in izključno po našem osebnem in skupnostnem uboštvu, ki ga oživlja Kristusov Duh.

Kristjani smo poklicani k posnemanju svojega Učitelja tako, da se soočamo z revščino svojih bratov in sester, da se je dotikamo, da jo vzamemo za svojo in si dejansko prizadevamo, da bi jo olajšali. Revščina ni isto kot uboštvo; revščina je uboštvo brez zaupanja, brez solidarnosti, brez upanja. Razlikovati moremo med tremi vrstami revščine: gmotno revščino, nravno (moralno) revščino in duhovno revščino. Gmotna revščina je to, kar pogosto označujemo kot uboštvo in se tiče tistih, ki živijo v okoliščinah, nasprotnih dostojanstvu človeške osebe. Prikrajšani so za osnovne pravice in najnujnejše dobrine, kot so hrana, voda, higiena, delo, možnost razvoja in kulturne rasti. V soočanju s to revščino Cerkev nudi svojo pomoč, svojo diakonijo, da bi odgovorila na potrebe in zacelila rane, ki iznakazijo obličje človeštva. V revnih in obrobnih vidimo Kristusovo obličje; ko ljubimo in pomagamo revnim, ljubimo in služimo Kristusu. Cilj našega prizadevanja je tudi doseči, da po svetu prenehajo kršitve človeškega dostojanstva, diskriminacija in zlorabe, ki so pogosto vzrok revščine. Ko moč, razkošje in denar postanejo maliki, prevladajo nad potrebo po pravični razdelitvi bogastva. Zato je potrebno, da se naša zavest spreobrne k vrednotam pravičnosti, enakosti, zmernosti in delitvi.

Nič manj zaskrbljujoča ni nravna (moralna) revščina, v kateri postanejo ljudje sužnji strasti in greha. Koliko je družin v stiski, ker so nekateri člani — pogostoma mladi — zasvojeni z alkoholom, mamili, igrami na srečo ali pornografijo! Koliko ljudi ne najde več smisla življenja, je brez obetov za bodočnost in je zgubilo vsako upanje! In koliko ljudi se znajde v tej revščini zaradi nepravičnih družbenih pogojev, zaradi brezposelnosti, ki jih oropa dostojanstva, povezanega s služenjem kruha, zaradi pomanjkanja enakosti glede pravice do šolanja in zdravstvene oskrbe. V takih primerih lahko nravna (moralna) revščina pomeni začetek samomora. Tovrstna revščina, ki lahko povzroči finančni propad, je vedno povezana z duhovno revščino, ki jo izkusimo, kadarkoli se oddaljimo od Boga in zavračamo njegovo ljubezen. Če mislimo, da ne potrebujemo Boga, ki nam po Kristusu ponuja roko, in da vse zmoremo sami, se podajamo na pot padca. Samo Bog nas more resnično rešiti in osvoboditi.

Evangelij je resnični protistrup za duhovno revščino. Kristjani smo poklicani v vsako okolje prinašati osvobajajoče sporočilo, da obstaja odpuščanje za storjeno zlo; da je Bog večji od našega greha in nas vedno zastonjsko ljubi; da smo ustvarjeni za občestvo in za večno življenje. Gospod nas vabi, da bi bili veseli glasniki sporočila usmiljenja in upanja. Lepo je izkusiti veselje, ko širimo to dobro novico, ko delimo zaklad, ki nam je bil zaupan, da bi tolažili strta srca in dali upanje tolikim bratom in sestram, ki jih obdaja tema. Gre za to, da sledimo Jezusu in posnemamo njega, ki je iskal uboge in grešnike kot pastir ljubeče išče izgubljeno ovco. Združeni z Jezusom moremo pogumno odpreti nove poti evangelizacije in pospeševanja rasti človeka.

Dragi bratje in sestre, naj bo vsa Cerkev v tem postnem času pripravljena pričevati za evangeljsko sporočilo vsem, ki živijo v gmotni, nravni (moralni) in duhovni revščini. To sporočilo je povzeto v oznanilu ljubezni usmiljenega Boga Očeta, ki je pripravljen vsakega objeti v Kristusu. Pričevati za evangeljsko sporočilo pa moremo le, kolikor posnemamo Kristusa, ki je postal ubog in nas je obogatil po svojem uboštvu. Post je posebej primeren čas za samoodpoved. Spodobilo bi se, da bi se vprašali, čému se moremo odpovedati, da bi pomagali in obogatili druge po našem uboštvu. Ne pozabimo, da pravo uboštvo boli. Nobena samoodpoved nima resnične vrednosti brez razsežnosti pokore. Ne zaupam miloščini, ki nič ne stane in nič ne boli.

Naj nas Sveti Duh, po katerem smo "kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse" (2 Kor 6,10), podpira v naših dobrih namenih ter utrdi našo pozornost in odgovornost za človeško revščino, da bi mogli postati usmiljeni in delivci usmiljenja. Tem željam se pridružuje moja molitev, da bi se vsak vernik in vsako cerkveno občestvo podalo na rodovitno postno potovanje. Vas vse pa prosim, da molite zame. Naj vas Gospod blagoslavlja in naša Gospa varuje.

Dano v Vatikanu 26. decembra 2013, na praznik sv. Štefana, diakona in prvega mučenca

Frančišek