Sveti oče Frančišek je za 4. svetovni dan ubogih, ki ga bomo obhajali 15. novembra, na 33. nedeljo med letom, napisal poslanico z naslovom »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32).
Poslanica svetega očeta Frančiška
za 4. svetovni dan ubogih
33. nedelja med letom
15. novembra 2020
»Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32)
»Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Antična modrost je te besede postavila za sveti kodeks, ki ga je treba spolnjevati v življenju. Danes odmevajo z vsem svojim pomenskim nabojem, da bi pomagale tudi nam osredotočiti pogled na bistveno in preseči pregrade brezbrižnosti. Revščina prevzema vedno različne obraze, ki zahtevajo pozornost na vsakega poseben položaj. V vsakem lahko srečamo Gospoda Jezusa, ki je razodel, da je navzoč v svojih najšibkejših bratih (prim. Mt 25,40).
1. Vzemimo v roke Siraha, eno od knjig Stare zaveze. V njej srečamo učitelja modrosti, ki je živel približno dvesto let pred Kristusom. Šel je iskat modrost, ki ljudi dela boljše in sposobne temeljito preiskovati dogodke življenja. To je počel v času hude preizkušnje za izraelsko ljudstvo, čas bolečine, žalovanja in bede zaradi oblasti tujih sil. Ker gre za človeka močne vere, zakoreninjenega v izročilih očetov, je bila njegova prva misel, da se obrne na Boga, da bi pri Njem prosil za dar modrosti. In Gospod mu ni odtegnil svoje pomoči.
Od prvih strani knjige Sirah izpostavi svoje nasvete glede številnih konkretnih položajev v življenju, in revščina je eden od njih. Vztraja na dejstvu, da je v stiski treba zaupati v Boga: »Vzravnaj svoje srce in vztrajaj, ne prenagli se v trenutku spopada. Njega se drži in se ne umikaj, da boš nazadnje povišan. Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi, kadar te doleti ponižanje, zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v peči ponižanja. V bolezni in revščini se zanašaj nanj. Zanašaj se nanj, pa se bo zate zavzel, uravnavaj svoja pota in upaj vanj. Vi, ki se bojite Gospoda, pričakujte njegovo usmiljenje; ne oddaljujte se, da ne padete« (Sir 2,2-7).
2. Stran za stranjo odkrivamo dragocen skupek predlogov o načinu delovanja v luči intimnega odnosa do Boga, stvarnika, ki ljubi stvarstvo, pravičnega in dobrotnika do vseh svojih otrok. Stalno nanašanje na Boga pa vendarle ne odvrača od gledanja na konkretnega človeka, nasprotno, oboje je med seboj tesno povezano.
To jasno kaže odlomek, iz katerega smo vzeli naslov tega sporočila (prim. Sir 7,29-36). Molitev k Bogu in solidarnost z ubogimi in trpečimi sta neločljivi. Za obhajanje bogoslužja, ki je všeč Gospodu, je treba priznati, da vsak človek, tudi najbolj reven in preziran, ima v sebi vtisnjeno Božjo podobo. Iz te pozornosti izhaja dar Božjega blagoslova, ki ga pritegne velikodušnost, uresničevana v odnosu do ubogih. Zato čas, ki ga je treba nameniti molitvi, ne more nikoli postati alibi za zanemarjanje bližnjega v težavah. Resnica je nasprotna: Gospodov blagoslov prihaja nad nas in molitev dosega njegov cilj, kadar jo spremlja služenje ubogim.
3. Kako je ta stari nauk aktualen tudi za nas! Božja beseda namreč presega prostor, čas, vere in kulture. Velikodušnost, ki podpira ubogega, tolaži žalostnega, lajša trpljenje, vrača dostojanstvo tistemu, ki je zanj prikrajšan, je pogoj za zares človeško življenje. Odločitev, da se pozornost nameni ubogim, njihovim mnogim in različnim potrebam, ne more biti odvisna od časa, ki ga imamo na razpolago ali od zasebnih interesov, ne od nestvarnih pastoralnih ali socialnih načrtov. Narcistična težnja postaviti sebe na prvo mesto ne more zadušiti moči Božje milosti.
Težko je imeti pogled usmerjen v ubogega, a zelo potrebno, če hočemo svojemu osebnemu in družbenemu življenju vtisniti pravo smer. Ne gre za veliko besed, ampak da po Božjem vzgibu konkretno zastavimo življenje. S svetovnim dnevom ubogih se vsako leto vračam na to, za življenje Cerkve temeljno resničnost, kajti revni so in bodo vedno z nami (prim. Jn 12,8), da bi nam to pomagalo sprejeti Jezusovo družbo v vsakdanje bivanje.
4. Srečanje s človekom, ki je ubog, nas izziva in sprašuje. Kako lahko prispevamo k odpravljanju ali vsaj lajšanju njene odrinjenosti in trpljenje? Na kak način mu lahko pomagamo v njegovi duhovni revščini? Krščanska skupnost je poklicana, da se vključi v to izkušnjo medsebojne podelitve, v zavedanju, da ga ni dopustno, da bi jo prenašali na druge. Da bi bili v oporo ubogim, je temeljnega pomena živeti evangeljsko uboštvo v prvi osebi. Ne moremo se počutiti »v redu«, kadar je nek član človeške družine odrinjen v ozadje in postane senca. Nemi krik tolikih ubogih mora vedno in povsod naleteti na Božje ljudstvo v prvih vrstah, da jim da glas, da jih brani in se solidarizira z njimi spričo tolikšne hinavščine in tolikih neizpolnjenih obljub ter da jih povabi k sodelovanju pri življenju skupnosti.
Res je, Cerkev ne more predlagati splošnih rešitev, po Kristusovi milosti pa ponuja svoje pričevanje in geste medsebojne podelitve. Poleg tega čuti, da je dolžna predstaviti prošnje tistih, ki nimajo potrebnega za življenje. Spominjati na veliko vrednost skupnega dobrega je za krščansko ljudstvo življenjska obveznost, ki se udejanja v poskusu, da ne bi pozabili na nikogar izmed tistih, katerih človečnost je oskrunjena v temeljnih potrebah.
5. Ponujena roka odkrije, najprej tistemu, ki jo ponudi, da je v nas sposobnost za dejanja, ki življenju dajejo smisel. Koliko ponujenih rok vidimo vsak dan! Žal se vedno bolj pogosto dogaja, da nas naglica vleče v vrtinec ravnodušnosti, tako da ne znamo več spoznati toliko dobrega, ki je vsak dan storjeno v tišini in z izjemno velikodušnostjo. Zato se dogaja, da šele takrat, ko se zgodijo stvari, ki pretresejo tek našega življenja, oči postanejo sposobne odkriti dobroto svetnikov za »sosednjimi vrati«, »tistih, ki živijo blizu nas in so odsev Božje prisotnosti« (Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 7), pa o njih nihče ne govori. Strani časopisov, internetne strani, televizijski ekrani so polni slabih novic, tako da je videti, da zlo suvereno kraljuje. Ni tako. Gotovo, ne manjka hudobije in surovosti, nasilja in korupcije, a življenje je prepleteno z dejanji spoštovanja in velikodušnosti, ki ne le, da kompenzirajo zlo, pač pa tudi priganjajo, da gremo preko in smo polni upanja.
6. Ponuditi roko je znamenje: znamenje, ki neposredno spominja na bližino, na solidarnost, na ljubezen. V teh mesecih, v katerih je svet preplavil virus, ki je prinašal bolečino in smrt, obup in zmedo, koliko ponujenih rok smo lahko videli! Ponujena roka zdravnika, ki skrbi za vsakega bolnika in skuša najti pravo zdravilo. Ponujena roka bolniške sestre, ki ostaja preko svojega delovnega časa, da bi negovala bolnika. Ponujena roka tistega, ki dela v administraciji in skrbi za sredstva za rešitev čim večjega števila življenj. Ponujena roka farmacevta, ki je izpostavljen tolikim zahtevam v tveganem stiku z ljudmi. Ponujena roka duhovnika, ki blagoslavlja z muko v srcu. Ponujena roka prostovoljca, ki pomaga tistemu, ki živi na cesti, in tistim, ki imajo streho, pa nimajo hrane. Ponujena roka moških in žensk, ki delajo, da bi poskrbeli za osnovne storitve in varnost. Opisali bi lahko še druge ponujene roke, da bi sestavili litanije dobrih del. Vse te roke so kljubovale okužbi in strahu, samo da bi nudile oporo in tolažbo.
7. Pandemija je prišla nenadoma in nas je ujela nepripravljene; pustila je velik občutek zmedenosti in nemoči. Roka pa, ki je bila ponujena ubogemu, ni bila nepredvidena. Ta roka priča o tem, kako se pripravimo na to, da spoznamo ubogega, da bi mu pomagali v času potrebe. S sredstvi usmiljenja se ne improvizira. Potrebno je vsakdanje urjenje, ki izhaja iz zavesti, kako mi sami najprej potrebujemo roko, ki je ponujena nam.
Trenutek, ki ga živimo, je postavil v krizo številne gotovosti. Počutimo se bolj uboge in bolj slabotne, ker smo doživeli občutek omejenosti in zmanjšanja svobode. Izguba dela, najljubših čustev, kot pomanjkanje običajnih medosebnih odnosov, je nenadoma razprla obzorja, ki smo se jih odvadili opazovati. Naše duhovne in materialne dobrine so bile postavljene pod vprašaj in spoznali smo, da nas je strah. Ko smo bili zaprti v tišino svojih domov, smo ponovno odkrili, kako pomembna sta preprostost in upiranje pogleda na bistveno. Dozorela je zahteva po novem bratstvu, ki je sposobno medsebojne pomoči in vzajemnega spoštovanja. To je ugoden čas, ko moramo »spet začutiti, da potrebujemo drug drugega, da smo odgovorni za druge in za svet […] Zelo smo že zabredli v moralno krizo. Igramo se z etiko, dobroto, vero, poštenjem […] Takšno uničevanje bistvenih temeljev družbenega življenja povzroča nasprotje interesov, nas postavlja drugega proti drugemu, da bi ubranili lastne koristi, spodbuja nove oblike nasilja in krutosti ter ovira razvoj pristne skrbi za okolje« (Okrožnica Laudato si’, 229). Skratka, težke gospodarske, finančne in politične krize ne bodo prenehale, dokler bomo dovolili, da spi odgovornost, ki jo mora vsak čutiti do bližnjega in do vsakega človeka.
8. »Ponudi svojo roko siromaku« je torej povabilo k odgovornosti kot neposredna zaveza vsakogar, ki se čuti deležnega iste usode. Gre za spodbudo, da si naložimo breme najbolj slabotnih, kakor pravi sv. Pavel: »Služite drug drugemu po ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni sami zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. […] Nosite bremena drug drugemu« (Gal 5,13-14; 6,2). Apostol uči, da je svoboda, ki nam je bila podarjena s smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa, za vsakogar od nas odgovornost, da se postavi v službo drugih, zlasti najbolj šibkih. Ne gre za neobvezno spodbudo, ampak za enega od pogojev pristnosti vere, ki jo izpovedujemo.
Sirahova knjiga nam spet prihaja na pomoč: predlaga konkretna dejanja za pomoč najbolj šibkim in uporablja tudi nekaj prepričljivih podob. Najprej preudari šibkost tistih, ki so žalostni: »Ne obračaj se proč od jokajočih« (7,34). Obdobje pandemije nas je prisililo v nehoteno izolacijo in nam onemogočilo celo to, da bi mogli tolažiti in biti blizu prijateljem in znancem, ki jih je prizadela izguba njihovih dragih. Sveti pisatelj tudi trdi: »Ne obotavljaj se obiskovati bolnike« (7,35). Izkusili smo nemožnost, da bi bili blizu trpečim, istočasno pa smo se zavedli krhkosti svojega bivanja. Skratka, Božja beseda nas nikoli ne pušča mirnih in nas kar naprej spodbuja k dobremu.
9. »Ponudi svojo roko siromaku« pa izpostavi tudi odnos tistih, ki imajo roke v žepu in jih ne gane revščina, ki so je pogosto sami sokrivi. Brezbrižnost in cinizem sta njihova vsakdanja jed. Kakšna razlika od radodarnih rok, ki smo jih opisali! Kajti to so roke, ki se na hitro dotaknejo tipkovnice računalnika in prenesejo velike vsote denarja z enega konca sveta na drugega in s tem določajo bogastvo omejenih oligarhij ter bedo množic ali polom celih narodov. To so roke, ki se iztegnejo za kopičenje denarja s prodajo orožja, ki ga bodo druge roke, tudi roke otrok, uporabile za sejanje smrti in revščine. Obstajajo iztegnjene roke, ki v mraku izmenjavajo doze smrti, da bi se obogatile ter živele v razkošju in v minljivi razbrzdanosti. Obstajajo iztegnjene roke, ki na skrivaj izmenjujejo nezakonite usluge za lahek in koruptiven dobiček. Obstajajo tudi iztegnjene roke, ki v hinavski uglajenosti vzpostavljajo zakone, ki jih sami ne upoštevajo.
V tej panorami »izključeni še naprej čakajo. Razvila se je globalizacija brezbrižnosti, ki podpira življenjski slog, ki izključuje druge, ali navdušuje za ta sebični ideal. Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih. Ne jokamo več zaradi drame drugih, niti nam ni do tega, da bi se zanje menili, kakor da bi šlo za odgovornost, ki je daleč od nas in se nas ne tiče« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 54). Dokler se roke, ki sejejo smrt, ne bodo spremenile v orodje pravičnosti in miru za cel svet, ne bomo mogli biti zadovoljni.
10. »Pri vseh svojih delih misli na svoj konec« (Sir 7,36). S tem izrazim Sirah zaključuje svoje razmišljanje. Besedilo ponuja dvojno razlago. Prva pokaže, da moramo vedno imeti v mislih konec svojega bivanja. Misel na skupno usodo nam lahko pomaga, da življenje živimo v znamenju pozornosti do tistih, ki so revnejši in niso imeli možnosti, kakršne smo imeli mi. Obstaja pa tudi druga razlaga, ki bolj opozori na smoter, na cilj, za katerega si vsak prizadeva. Smoter našega življenja zahteva načrt, ki ga je treba uresničiti, in pot, ki jo je treba prehoditi, ne da bi se naveličali. No, smoter vsakega našega dejanja ne more biti nič drugega kot ljubezen. To je cilj, proti kateremu smo usmerjeni, in nobena stvar nas ne sme odvrniti od njega. Ta ljubezen je podelitev, predanost in služenje, začenja pa se z odkritjem, da smo najprej sami ljubljeni in prebujeni za ljubezen. Smoter se pojavi v trenutku, ko se otrok sreča z maminim nasmehom in začuti, da je ljubljen zgolj zaradi tega, ker obstaja. Tudi nasmeh, ki ga izmenjamo z ubogim, je izvir ljubezni in omogoča, da živimo v veselju. Ponujeno roko torej lahko vedno obogati nasmeh tistega, ki s svojo navzočnostjo in s pomočjo, ki jo nudi, ne obremeni, ampak se veseli zgolj zaradi tega, da živi v slogu Kristusovih učencev.
Na poti vsakdanjega srečevanja z ubogimi nas spremlja Božja Mati, ki je bolj kot katera koli druga Mati ubogih. Devica Marija od blizu pozna težave in trpljenje tistih, ki so odrinjeni, saj je morala sama Božjega Sina roditi v hlevu. Zaradi Herodove grožnje je s svojim možem Jožefom in malim Jezusom bežala v drugo deželo in je usoda beguncev za nekaj let zaznamovala Sveto Družino. Naj molitev k Materi ubogih združi te njene ljubljene otroke in tiste, ki jim služijo v Kristusovem imenu. Molitev naj ponujeno roko spremeni v objem medsebojne podelitve in ponovno odkritega bratstva.
Rim, Sveti Janez v Lateranu, 13. junija 2020, bogoslužni spomin sv. Antona Padovanskega.
FRANČIŠEK
