V medgeneracijskih odnosih se pogosto počutimo izkoriščani.
Imamo občutek, da veliko več dajemo, kot prejemamo. In zanimivo: pogosto imajo isti občutek tudi predstavniki drugih generacij v odnosu do naše. Naj gre za odnose v družini, plačevanje prispevkov v državno blagajno, sodelovanje v lokalni skupnosti ali civilni družbi – od večine je slišati tiha ali glasna namigovanja o nepravični porazdelitvi bremen med generacijami. Drugi pa se prav zaradi prevelikih bremen zavijajo v molk.
Vsi dajemo in vsi prejemamo.
Menjave med generacijami potekajo in so nujne. Soodvisni smo drug od drugega. Ne gre le za menjave tistih dobrin, ki jih znamo meriti. Naučimo se razpoznavati tudi druge darove v medgeneracijskih odnosih. Še globlje odkrivajmo, kaj dajemo in kaj prejemamo.
Generacije, sodelujmo!
Ena najpogostejših skušnjav je, da bi se izzivov lotevali sami. Mislimo, da bo na ta način delo opravljeno hitreje in bolj učinkovito. Sodelovanje med generacijami, kot tudi vsako drugo sodelovanje različnih, a soodvisnih, sicer zahteva več spoštovanja, dogovarjanja, usklajevanja in sožitja. A je zato tudi končni rezultat kakovostnejši. Ne nazadnje je tudi storilnost višja, če delamo skupaj!
Bodimo konkretni!
Prizadevajmo si za odprto družbo, v kateri veze in poznanstva ne bodo edina pot do novih priložnosti. Prestopajmo meje lastnih poznanstev, varnih občutkov in osebnih prepričanj. Odgovorna mesta naj zasedejo pošteni in sposobni ljudje ne glede na starost. Vlagajmo v razvoj mladih, a od njih tudi nekaj zahtevajmo. Naj bodo sodelavci in ne le potrošniki! Medgeneracijsko sodelovanje naj ne bo le predmet povezovanja otrok in starostnikov, ampak naj bo vanj polno vključena tudi dejavna srednja generacija. In ne odpisujmo starejših, češ: »Svoje ste že naredili.« Spoštujmo in uporabljajmo njihovo modrost.
Odgovorni smo.
Odgovorni smo za to, kar imamo. Odgovorni smo za to, kaj in kako dajemo. Odgovorni pa smo tudi za to, da prepoznavamo, kaj in kako prejemamo!
