»Predrami se, človek, ki spiš!« je geslo, ob katerem smo se ustavljali v letošnjem radijskem misijonu, ki je potekal od nedelje, 25. do sobote, 31. marca 2012. Začeli smo ga s slovesno mašo v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani, med katero je imel misijonski nagovor tamkajšnji župnik p. Pavle Jakop. V pridigi je dejal, da Marija tudi danes stopa pred nas s tožbo zaradi porušenja njene hiše in z naročilom, naj ne bežimo, ampak naj popravimo Cerkev v svojem srcu in domovini ter jo dvignemo iz ruševin.

Poleg misijonskih pogovorov ob 10.15, 13.00, 17.00 in 21.30 je vsak dan v jutranjih rubriki Bim bam bom najmlajše nagovoril p. Andraž Arko, misijonsko obarvano rubriko Sejalec seje besedo pa je pripravljal p. Metod Ogorevc. V misijonskih jutrih je župnijska sodelavka v župniji Strunjan Rožana Špeh pripravljala rubriko o zgodovini strunjanskega Marijinega svetišča in njegovi 500-letnici. Ob večerih smo iz radijske kapele prenašali molitev rožnega venca. Posebna je bila tudi sreda, ko smo skupaj s frančiškani pripravili duhovno glasbeni večer iz frančiškanske cerkve na Tromostovju. Vrhunec misijona je bil vseslovenski spovedni dan, ki je bil petek. Z duhovnimi vsebinami obogaten radijski program je poslušalce skušal spodbuditi, da prejmejo zakrament spovedi. V številnih župnijah po Sloveniji so bili spovedniki na voljo od jutra do večera. »Če si bo, denimo, Prekmurec tisti dan organiziral službeno pot na Primorsko, bo lahko k zakramentu svete spovedi pristopil na primer v koprski stolnici ali na Sveti Gori pri Gorici. Tako bo koristno združil s prijetnim. Seveda je ta prijetnost za nas, kristjane, gotova ta, da si očistimo duše pred velikonočnimi prazniki,« je namen spovednega dneva pojasnil glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče Franci Trstenjak.

Nedelja, 25. 3. 2012 – Predrami se človek, ki spiš

Uvod v sedmi radijski misijon je bila maša v frančiškanski cerkvi na Tromostovju. Slovesno somaševanje je vodil župnik p. Pavle Jakop, ki je v nagovoru po evangeliju dejal, da Marija tudi danes stopa pred nas s tožbo zaradi porušenja njene hiše in z naročilom, naj ne bežimo, ampak popravimo Cerkev v svojem srcu in domovini ter jo dvignemo iz ruševin. Župnik Jakop je še dodal, da se moramo zatekati k Mariji, da bo, tako kot pred 500-leti v Strunjanu, tudi nam prižgala luč upanja in zaupanja, »luč za naš jutrišnji dan, da se ne bomo utapljali v kolektivni žalosti«. Božjo mater je še prosil: »Prižgi luč našim mladim, da ne bodo blodili v temi črnogledosti in ne bežali v zasvojenost z drogo in izživljanjem. Prižgi luč našim duhovnim in državnim voditeljem, da bodo iskali in si prizadevali za dobro nas vseh in preganjali krivice med nami. Prižgi luč našim delavcem, šolarjem in umetnikom, da si bodo segli v roke in skupaj ustvarjali možnosti za življenje vseh.« Pri strunjanski Mariji smo se zbrali ob sklepu radijskega misijona. Slovesno somaševanje je vodil koprski pomožni škof Jurij Bizjak.

Sicer pa je v prvem misijonskem pogovoru p. Marjan Čuden razložil okvire letošnjega gesla, cilje misijona in pričakovanja misijonarjev frančiškanov. Potem je razmišljal o zaspanosti naše vere: »Kot duhovnik nimam pravice ocenjevati ljudi, koliko verujejo in kako močna je njihova vera, a vendar je eden od zunanjih pokazateljev moči in pristnosti vere prav odnos do drugih ljudi. Zelo nerodno je, če slišimo nekoga govoriti o ljubezni in o tem, kako je Bog dober, ob tem pa vidimo njegov trd ali celo grob odnos do ljudi. To enostavno ne gre skupaj. Zato kličem: Predrami se, človek, ki spiš! Ne ukvarjajmo se sami s seboj, ampak se prebudimo – ob nas so bratje in sestre; Kristus ima šest milijard obrazov. Obraz vsakega človeka ob nas je Kristusov obraz in edinost duha je tisto, kar nas lahko dviga. Sveta Terezija Deteta Jezusa pravi: V Božjem kraljestvu imajo vsi eno samo srce ...«

V večernem misijonskem pogovoru se je p. Marjanu Čudnu pridružil p. Pepi Lebreht, ki ima za seboj bogate misijonarske izkušnje v afriški državi Togo. Spregovorila sta o optimizmu. Med nami je vse več pesimizma, prav zaradi mračne življenjske resničnosti. P. Pepi Lebreht: »Kaj pa je to resničnost? Nekaj, kar se nam le zdi, da vidimo ... Kdo so vizionarji, preroki? Tisti optimisti, ki vidijo čez, dlje ... Vir veselja in optimizma pri svetem Frančišku je bila poleg ljubezni do Kristusa in človeka še notranja svoboda. Človek, ki ni navezan na stvari, je notranje izredno svoboden. Ne more ga kar tako premamiti kakšna lepota ali bogastvo tega sveta. Iz svobode, notranje svobode bivanja prihajata optimizem in veselje. To sem opažal v misijonih v Togu ...«

Ponedeljek, 26. 3. 2012 – Kaj je za nas še sveto?

Drugi dan sedmega radijskega misijona smo se z misijonarji spraševali »Kaj je za na še sveto?« V prvem dopoldanskem misijonskem nagovoru je bil z nami p. Miran Špelič, v drugem pa p. Andraž Arko. P. Špelič je med drugim opozoril, da je Sveto pismo beseda Boga za človeka in človekova beseda za Boga. Je živa in oživljajoča, budna in prebujajoča. Ob njej se bomo tudi v teh dneh misijona skušali prebujati za krščansko življenje. V popoldanskem in večernem pogovoru je sodeloval p. Christian Gostečnik. Prepričan je, da nepoštenje preprečuje, da bi ljubili, da bi bili sočutni, da bi človeka, predvsem tistega, ki nam je blizu, zares sprejeli, ga razumeli in mu dali mesto, ki mu gre. Poštenje namreč v samem jedru vključuje spoštovanje, ki vodi k dostojanstvu, kar šele omogoča sprejetost in ljubezen in če le-tega ni, potem v resnici lahko govorimo o kriznem stanju brez konkretne možnosti za prave rešitve.

Torek, 27. 3. 2012 – Sem z Bogom na ti?

Tretji dan radijskega misijona je bil osredotočen na naš odnos z Bogom. Spraševali smo se, ali smo z Njim na »ti«. V prvem misijonskem pogovoru je p. Miran Špelič ugotavljal, kako je Bog noro zaljubljen v človeka. P. Špelič je sodeloval tudi v večernem misijonskem pogovoru, v katerem je spregovoril o molitvi. P. Pavle Jakop je odgovarjal na vprašanje, ali je v Cerkvi prostor za osebno vero, p. Niko Žvokelj pa nas je povabil, naj očistimo podobo Boga.

Pater Špelič nam je želel priklicati v zavest, da imamo Sveto pismo, ki je pismo od Boga za človeka. Bog nas ljubi tudi v urah našega trpljenja in nemoči. Človeka je ljubil tudi, ko ga je izgnal iz raja. In svojega ljudstva ni nehal ljubiti v izgnanstvu, je dejal in dodal, da je naša aktualna naloga: »Da bi znali prepoznati Božjo ljubezen v sebi v tem postnem času. Zase. In za druge.«

P. Pavle Jakop se je v drugem misijonskem pogovoru tretjega dne spraševal, če je v Cerkvi prostor za osebno vero. Vprašanje je obrnil: »Je v osebni veri prostor za Cerkev?« Po njegovem mnenju je odgovor na to vprašanje odvisen od premagovanja treh izvirnih grehov Cerkve in osebne vere. Cerkev ima neozdravljivo bolezen, ki se ji reče klerikalizem. Po besedah p. Jakopa je Cerkev tudi preveč patriarhalna, moška, ureditev pa je birokratsko centralistična. Vera, ki boleha, pa ima te slabe strani: ni osebna, je svetobežna. Ne živi iz osebnega srečanja z Gospodom in občestvom verujočih. Prestrašena vera molči kot ponižna ovčica. Osebna vera, ki se boji, nima nobenega zaupanja v človeško srce. V živo, utripajoče srce, ki upa v navdihe Svetega Duha. Korajža velja, brez fige v žepu, je končal svoj navdihnjeni nastop p. Pavle Jakop.

P. Niko Žvokelj je v osrednjem misijonskem pogovoru govoril o tem, kako očistiti podobo Boga. »Prva podoba Boga sta bila mama in oče, potem dobri duhovniki, profesorji, bratje frančiškani,« je o svoji podobi Boga spregovoril p. Žvokelj, ki sicer opozarja, da se vsi ne srečujejo samo z dobrimi zgledi. Po besedah misijonarja veje prepričanje, da Bog nikoli nad nobenim človekom ne obupa. Nima sicer recepta, kako poglobiti vero, je pa dobro, da vsak sam pri sebi premisli, kako lahko odrine bolj na globoko.

Sreda, 28. 3. 2012 – Bomo družino pokopali?

Na polovici radijskega misijona smo pozornosti namenili družini. Naslov četrtega dne je bil nekoliko provokativen: »Bomo družino pokopali?«. P. Miran Špelič je v dopoldanskem nagovoru opozoril, da je učlovečenje pomenilo »pristanek Boga« v človeško zgodovino in začetek Nove zaveze, hkrati pa tudi zdravljenje in odreševanje vseh pomanjkljivosti, ki jih zasledimo v družinskih sagah Stare zaveze in jih marsikdaj doživljamo tudi še danes. Družina je korenito v Božjem načrtu in teološko gledano Kristus odrešuje družino ter se s to odrešitvijo dotika tudi vseh naših družin. »Kristus prihaja v družino, da ji prinese novo mesto, novo vlogo. Zato je dolžnost kristjana, da pričuje za družino.« P. Marjan Čuden pa je opozoril, da družina daje trdnost in uči odgovornosti. »Kriza je tam, kjer družina ni več dom, ampak samo stanovanje. Kjer so starši ob svojo avtoriteto, in so lahko dobri starši, otroci pa jih prav nič ne upoštevajo.«

V osrednjem misijonskem pogovoru smo se ustavili ob vprašanju »Zakaj je družina tarča družbe?«“ P. Tadej Strehovec je v luči izida referenduma o Družinskem zakoniku opozoril, da je vse to dogajanje za nas kristjane priložnost, da zapustimo mentaliteto »egiptovske sužnosti« in vstopimo v mentaliteto svobodne dežele. Da se osvobodimo strahu in notranjih zavor, zavemo svojih pravic in javno spregovorimo o vrednoti družine. Kristjani se po njegovem mnenju ne smemo bati povedati, kaj so naše vrednote, kaj čutimo in živimo in imamo pravico, da drugi to spoštujejo.

Četrtek, 29. 3. 2012 – Zavarujmo malim poti!

P. Miran Špelič je peti dan radijskega misijona v ospredje postavil uboge, ki jih bomo imeli vedno med seboj. V razmišljanju je najprej poudaril, da imata besedi ubog in bogat isti koren, ki pomeni, da je v jedru vsakega uboštva in bogastva nekaj Božjega. P. Miran Špelič je svoje razmišljanje sklenil s trditvijo, da je vsakemu človeku potrebno neke vrste uboštvo, saj to zagotavlja, da se zavedamo, da nimamo vsega in zaradi tega potrebujemo Odrešenika. Če bi imeli vse in bi se tolažili kot bogatin iz evangelija, ki je svoji duši rekel, naj se veseli in uživa, bi bili s tem na pragu pekla, kajti mislili bi, da smo sami sebi zadostni.

P. Niko Žvokelj pa se je spraševal »Ali ima Cerkev samo ena vrata?« Razmišljanje je začel s knjigo Razodetja, kjer je podoba Cerkve, podoba nebeškega Jeruzalema. In ta ima dvanajst vrat, sredi pa je še Kristus sam, skozi katerega mora vsak človek stopiti. Vse to nas navaja na misel, da ima Cerkev toliko vrat, kolikor je ljudi. Vsak ima svojo pot, ki vodi h Kristusu. Svoje razmišljanje je sklenil s podobo ozkih vrat in šivankinega ušesa, skozi katera vodi pot v nebeško kraljestvo. »Široka je pot, ki vodi v pogubo,« pot h Kristusu pa je strma in zanjo je potreben določen napor. Če se človek za to pot do Kristusa odloči, mu moramo pri tem pomagati tudi njegovi učenci, kristjani. Žal tega velikokrat ne storimo in zgodi se, da se sami postavimo v vlogo vratarja, ki nekomu brani vstopiti v Cerkev h Kristusu.

P. Pavle Jakop je v popoldanskem misijonskem pogovoru razmišljal na temo: »Ko pošteni molčijo, razbojniki uspevajo.« Dejal je, da je potreben v nas duh preroštva, ki je poklic in naloga vsakega kristjana. Vsak mora ravnati iz svojega prepričanja in se ne ozirati na neugodno in nenaklonjeno družbeno okolje. Spomnil je na mladega Davida, ki je zaupal v Gospoda in premagal močnega Goljata, za katerim je stal ves vojaški stroj z armado oborožencev. Tudi molitev, javna molitev je lahko mogočno »orožje«, na katerega se žal vse premalo zanašamo. V sklepu je podal apel k čuječnosti kot obliki zvestobe evangeliju. Morda smo zaradi našega molka ugasnili tleči stenj nekoga, ki je še upal, da ga nekdo ljubi, da nekomu zanj ni vseeno. Če je nekdo zaradi našega neodzivanja na krivice, ki se mu godijo, zaradi nasilja nad njim ... umrl, se nam lahko zgodi Božji glas, ki nas bo spraševal: »Kajn, kje je tvoj brat?« Zato smo poklicani, da smo ljudje, je sklenil frančiškan p. Pavle Jakop, ki brez gnilih izgovorov in spretne moralne filozofije lahko spremenimo zgornji naslov iz »Ko pošteni molčijo, razbojniki uspevajo«, v »Ko pošteni spregovorijo, razbojnikov ni!«

V večernem pogovoru je p. Mari Osredkar spregovoril o človekoljubnosti. Dejal je, da je Bog izkazal svojo ljubezen do človeka s tem, da mu je postal enak. »V vsem, razen v grehu, kot pravi pismo Hebrejcem. Bistvo Božjega odrešenja človeka je v tem, da je Bog postal človek do zadnje podrobnosti, enak celo do take podrobnosti, da se je rodil, kakor vsak izmed nas in je sprejel trpljenje in smrt, kakor vsak izmed nas.« V večernem pogovoru so sodelovali tudi žena, ki neguje bolnega moža, Mirko Grobovšek in dolgoletna voditeljica župnijske Karitas Ana Stepančič.

Petek, 30. 3. 2012 – Ali lahko vsak dela kar hoče?

Spovedni dan

P. Miran Špelič je v prvem misijonskem nagovoru skušal odgovoriti na vprašanje, kdo je merilo dobrega in slabega. »Pri tem ne gre zgolj za omejevanje ali preizkušanje človeka, zatiranje, jemanje svobode, ampak je v ozadju globlje sporočilo. Gre za drevo spoznanja, kar pomeni, da se človek sam odloča, kaj je dobro, postavi merilo dobrega in slabega,« je povedal p. Špelič in spomnil, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, ki razločuje med dobrim in zlom, ne more pa določati, kaj je dobro in zlo – to lahko določi le Bog.

V drugem misijonskem nagovoru je p. Marjan Čuk odgovoril na vprašanje: Ali lahko Cerkev dela, kar hoče? – Odgovor je: »Ne.« Pač pa mora hoteti to, kar hoče Kristus »Kar velja za vsakega izmed nas, velja tudi za vso Cerkev. Cerkev ne more in ne sme delati vsega, kar hoče oz. zmore. Njena meja je Kristus sam, ki je njen ustanovitelj. Nadaljevati mora to, kar je delal Kristus in kar danes še vedno dela po Sv. Duhu, ki Cerkev vodi in navdihuje.« Dotaknil se je tudi problemov, s katerimi se Cerkev na Slovenskem sooča danes. V družbi je zelo nepriljubljena, kar p. Marjan Čuk pripisuje naslednjim zadevam: »Na eni strani govorimo o tem, da je znak cerkvene pristnosti, zvestobe Kristusu, ker je bil tudi On vedno deležen nasprotovanju, na drugi strani pa je lahko izraz velike razočaranosti in bolečine. Če imaš nekoga rad, te njegove napake prizadenejo.« In kako je s pedofilijo v cerkvenih krogih? »Cerkev je potrebovala veliko časa, da je iz duhovnega reševanja problema prišla do dejstva, da tukaj ni debate. Človek, ki je pedofil, ne sme biti duhovnik,« je jasen p. Marjan Čuk, ki vse vabi, da prejmejo milost, ki so je deležni pri sv. spovedi: »Pojdite nazaj po dostojanstvo, ni vam treba biti v blatu, Gospod ni prišel nikogar obsodit, vsakemu da roko, primite jo in doživite Božjo ljubezen in usmiljenje.«

P. Stane Zore je bil gost osrednjega misijonskega pogovora. V ospredje je postavil vprašanje: Zakaj smo alergični na prepoved? Med drugim je na vprašanje, kaj se zgodi, če izgubimo čut za greh dejal: »Biti brez čuta za greh, pomeni biti brez čuta za svetost, biti brez čuta za greh, ne razpoznati med dobrim in slabim, skoraj bi rekel, da pomeni ubiti v sebi človeka, človeškost. To je tisto, kar hudobni duh želi doseči v nas, ker potem te ima v svojih rekah: ne potrebuješ več milosti usmiljenja, Boga, življenje se vrti okrog sebe samega, kakor farizej. To pomeni tudi biti mrtev, ker nisi več v odnosu, naše življenje pa je nenehen odnos.«

V večernem programu so bili z nami p. Marjan Čuk in družinski in zakonski terapevtki dr. Katarina Kompan Erzar in Andreja Poljanec, spregovorili pa so o človekovem dostojanstvu. P. Marjan Čuk je dejal, da je zelo dostojanstveno, če si lahko iskren. »Šele, ko dostojanstva nimamo, ga čutimo. Kot bolečino! Je temeljno izhodišče človekovega vstopa v svet. Če se čutiš dostojanstvenega, potem dostojanstvo izžarevaš!« S tem se naš program še ni sklenil, saj smo od polnoči do četrte ure zjutraj gostili p. Christiana Gostečnika.

Sobota, 31. 3. 2012 – Kaj početi z budnostjo?

Z molitveno uro in mašo smo v cerkvi Marijinega prikazanja v Strunjanu sklenili sedmi radijski misijon. Slovesno somaševanje je vodil koprski pomožni škof Jurij Bizjak. V nagovoru po evangeliju se je najprej ustavil pri geslu letošnjega misijona »Predrami se človek, ki spiš.« Dejal je, da so bratje frančiškani z njim dramili in prebujali vse Božje ljudstvo po naši deželi in preko meja. »Govorili so nam o Bogu in o Cerkvi, o naši družbi in naših družinah. S svojimi klici so bodrili in krepili naše kreposti, našo vero, naše upanje in našo ljubezen. Pozivali so nas k modrosti in pravičnosti, k srčnosti in zmernosti. V imenu Slovenske škofovske konference se prisrčno zahvaljujem bratom frančiškanom, ki so radijski misijon pripravili in vodili. Hiši Radia Ognjišče, ki je misijonu dala zvok in krila, vsem spovednikom in drugim podpornikom, ki so delo misijonarjev podpirali z molitvijo in dobrimi deli ter postom. Molitev, dobrodelnost in post so najboljše gorivo za duhovni napredek vsakogar in vsake družine, vsake krajevne Cerkve in celotne družbe,« je povedal škof Bizjak.

V nadaljevanju je škof Bizjak izrazil upanje, da je tudi klic radijskega misijona marsikoga usmeril na pot pravičnosti ter sklenil z besedami o Strunjanski Mariji. »Posebno in podobno poslanstvo kakor njen Sin ima tudi sveta Devica Strunjanska. Tudi ona namreč na tem svetem kraju že pol tisočletja zbira Gospodovo ljudstvo iz različnih narodov in jezikov. Kakor na Sionu na gori svojega vnebovzetja, nas tudi tukaj na strunjanskem rtiču vabi z besedami Gospodove modrosti: Zdaj me torej otroci poslušajte. Blagor njim, ki se držijo mojih potov, blagor človeku, ki me posluša, ki bedi pri mojih vratih vsak dan, ki čuje na pragu mojih duri.«

Slovesne maše v Strunjanu se je ob sklepu misijona udeležil tudi apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Juliusz Janusz, ki se te dni mudi na slovenski obali. V četrtek dopoldne bo v koprski stolnici tudi navzoč pri krizmeni maši. Pri oltarju sta se škofu Juriju pridružila še rektor strunjanskega svetišča župnik p. Niko Žvokelj in direktor Ognjišča msgr. Franc Bole. Ta se je ob sklepu zahvalil frančiškanom, vsem misijonarjem in sodelavcem ter tudi poslušalcem, ki so misijon spremljali. Posebej pa se je zahvalil Mariji, »ki je Kraljica našega misijona in tudi našega Radia Ognjišče. Svet se spreminja in postaja drugačen. Izkoristiti moramo vse možnosti, ki nam jih daje sodobna tehnologija, da lahko tudi na ta način, preko radijskih valov, oznanjamo Božjo besedo, oznanjajmo Kristusa in slavo Device Marije.«

Sicer pa je p. Miran Špelič v predzadnjem misijonskem pogovoru spregovoril o zaupanju v Gospoda. Povedal je, da smo tako kot učenci v Getsemaniju, ki so zaspali, tudi mi v tej nevarnosti. Spanje od nas namreč ne zahteva napora, budnost pa je zahtevna. Od nas namreč zahteva dejanja vere (molitev, bogoslužje, oznanjevanje, karitativno delo) in vpletenost v širšo dejavnost našega življenja. Za to so potrebni napor, tveganje in poslušnost. Potrebno je imeti zaupanje v Gospoda, ki je sicer ves čas prisoten, se pa včasih tudi skrije oz. pusti najti. Vedno ga lahko najdemo v evharistiji in v drugih zakramentih, v Svetem pismu in v nas samih.

P. Stane Zore je v zadnjem misijonskem pogovoru poudaril, da se je potrebno zavzeti za novo evangelizacijo. To je gibanje, ki je v Cerkvi vedno prisotno in išče načine, kako evangelij posredovati v aktualnih razmerah. Pomembno je, da naloge za evangelizacijo ne prelagamo na druge, ampak naredimo, kar od nas pričakuje Bog: »To je milostni trenutek, v katerem bomo kristjani postajali vredni tega imena in če bo navdušenje zagorelo v nas, je dobro vedeti, da je navdušenje nalezljivo, tudi navdušenje za Kristusa.«

Več o radijskem misijonu je na voljo na povezavah http://radio.ognjisce.si/sl/128/utrip/7068/ in http://radio.ognjisce.si/sl/?tpl=1135.

Poročilo je pripravil novinar Radia Ognjišče Alen Salihović.