Glavni relator sinode o družini, kardinal Peter Erdö, je danes dopoldne predstavil poročilo po razpravah (Relatio post disceptationem). Poročilo povzema osnovne poudarke razpravah, ki so prejšnji teden potekale v sinodalni dvorani, in je podlaga za sklepne dokumente sinode. Razdeljeno na tri poglavja, ki predstavljajo tudi osrednje smernice razmisleka o družini: (1) poslušanje: da bi se na današnjo družinsko stvarnost gledalo v vsej njeni kompleksnosti, (2) pogled, ki je uprt v Kristusa, da bi se na nov način premislilo, kaj nam razodetje pravi o lepoti in dostojanstvu družine in (3) pristop v luči Gospoda Jezusa, da bi razločevali poti, s katerimi prenoviti Cerkev in družbo v njunem zavzemanju za družino.
Poslušanje: kontekst in izzivi glede družine
Prvo poglavje z naslovom Poslušanje: kontekst in izzivi glede družine predstavi antropološki, kulturni, socialni in ekonomski kontekst, ki vpliva na položaj in življenje družine v današnjem času. Naveden je individualizem, osamitev družine, zaposlitvena negotovost, omenjeni so tudi družbene in kulturne okoliščine afriških družb, kjer na primer prihaja do poligamije, ali dežele, kjer je katoliška vera manjšinska in je veliko število mešanih zakonov. Omenjeno je rojstvo otrok izven zakona, vedno več ločitev, nasilje v družinah; tu so tudi vojne, terorizem, organiziran kriminal, ki negativno vplivajo na družine. Izpostavljeno je tudi pretirano vrednotenje čustvenosti, ki je pogosto narcisistična, nestabilna in spreminjajoča. »V takšnem kontekstu,« piše ob koncu poglavja, »Cerkev čuti, da mora povedati besedo upanja in smisla.« Treba je začeti pri prepričanju, da človek prihaja od Boga, zato premislek, ki zna odgovoriti na velika vprašanja o smislu človeškega bitja, lahko najde rodovitno zemljo za najgloblja pričakovanja človeštva. »Velike vrednote krščanskega zakona in družine ustrezajo iskanju, ki je navzoče v človeškem bivanju tudi v času, zaznamovanjem z individualizmom in hedonizmom.«
Pogled, uprt v Jezusa: evangelij družine
V drugem poglavju je rečeno, da je treba ohraniti pogled, uprt v Jezusa, da bi lahko preverili naš zemeljski korak glede sedanjih izzivov. V ospredje je postavljen »zakon zastonjskosti«, ki je lasten »božanski pedagogiki«, in izpostavljene Jezusove besede o prvotnem Božjem načrtu glede človeškega para, s čimer poudarja nerazvezljivost zveze med možem in ženo (Mt 19,8). Ko si zaročenca obljubita zvestobo in odprtost za življenje, priznata kot sestavni del zakona darove, ki jih daje Boga, ter z vso resnostjo sprejmeta vzajemno zavzetost, v Božjem imenu in pred Cerkvijo. V nadaljevanju je poudarjeno razločevanje vrednot v ranjenih družinah in neurejenih razmerah, kot hermenevtični ključ pa je večkrat izpostavljen nauk drugega vatikanskega koncila, ki trdi, da se tudi zunaj katoliške Cerkve lahko najdejo elementi posvečenja in resnice. Drugo poglavje še naredi poudarek na evangeliju družine, resnici in lepoti družine in usmiljenja ter med drugim izpostavi, da civilni zakoni predstavljajo novo razsežnost družinske pastorale, saj so dolgotrajne in trdne zveze začetek spremljanja proti zakramentalnemu zakonu.
Pristop: pastoralne perspektive
Obsežno tretje poglavje poročila konkretneje spregovori o pastoralnih perspektivah in izzivih. Poudarjena je odgovornost do evangelizacije in veselo pričevanje zakoncev in družin, izpostavljena potreba po »misijonarskem spremembi« in »spremembi govorice«, prav tako je nujna biblično-teološka poglobitev, ki jo mora spremljati dialog na vseh ravneh. »Krščanski zakon se ne more razumeti samo kot kulturno izročilo ali socialna zahteva, ampak mora biti odločitev za poklicanost, ki so je prevzame z ustrezno pripravo na poti vere in z zrelim razločevanjem,« je zapisano. Nujna je sprememba pastoralne prakse glede družine, formacija duhovnikov in pastoralnih delavcev ter večja vključenost družin. V nadaljevanju je prav tako poudarjena potreba po spremljanju in usmerjanju zaročencev na poti priprave na zakon ter prav tako spremljanje v prvih letih zakonskega življenja. Več pozornosti je treba nameniti pozitivnemu v civilno sklenjenih zakonih in skupnemu življenju parov brez poroke, jasno predstavljati krščanski ideal, a obenem ostati Cerkev, ki je odprta Očetova hiša. V podpoglavju o zdravljenju družinskih ran je ponovno poudarjena potreba po novih pastoralnih poteh. Vsako ranjeno družino je treba predvsem poslušati s spoštovanjem in spremljati z ljubeznijo. Govor je o ločenih osebah ter predlogih o pospešitvi in poenostavitvi postopkov za ugotavljanje ničnosti, zatem o ločenih in ponovno poročenih, pri čemer je izpostavljeno vprašanje pristopanja k evharistiji in »duhovno obhajanje«. Homoseksualne osebe je treba sprejeti, pri čemer je poudarjeno, da istospolna zveza ne more biti enaka zakonu med moškim in žensko. Ob koncu poročilo govori še o posredovanju življenja, izzivih zmanjševanja rojstev, vzgojnih izzivih in vlogi družine v evangelizaciji.
Besedilo je s strani Radia Vatikan.
