Škof Anton Jamnik se je v okviru svetovnega srečanja mladih, ki je med 22. in 28. julijem 2013 potekalo v Riu de Janeiru v Braziliji, osebno srečal s papežem Frančiškom.

»Pred sveto mašo v stolni cerkvi sem se tudi osebno srečal s papežem Frančiškom. Papež je prišel v stolnico po sredini cerkve in ker sem imel srečo, da sem bil med škofi, ki so sedeli čisto blizu prehoda, kjer je prihajal, sem se mogel srečati z njim tudi osebno. Škofje v prvi vrsti v bližini oltarja, kjer je bila pozneje maša, smo ga mogli pozdraviti …

Ta srečanja so bila kratka. Ko se je papež bližal, sem pomislim, kaj naj mu rečem. Vse se je kar hitro odvijalo in ko se je približal, sem mu segel v roke in rekel: »Dragi sveti oče, mladi iz Slovenije vas pozdravljamo, Slovenija vas pozdravlja, radi vas imamo.«

Mislil sem, da bo šel papež hitro naprej, toda potem se je zgodilo tisto nepričakovano in nepozabno doživetje. Papež me je objel, zelo strumno prijel za rame in rekel: »Bog blagoslovi Slovenijo, Bog blagoslovi vse mlade!« – Iz njegovih besed je bilo jasno razvidno, da Slovenijo dobro pozna. Škofje iz drugih dežel, ki so stali ob meni, eden je bil in Hong Konga, drugi iz ZDA, pa tudi nekateri drugi, so se vidno začudili, ko so videli, kako je papež navdušen nad Slovenijo. Za njih je bila Slovenija verjetno neka neznana dežela, zato sem bil v tistem trenutku še toliko bolj hvaležen in vesel ter ponosen, da živim v tej čudoviti deželi Sloveniji.

Ko se je papež začel pomikati naprej, sem mu še rekel: »Sveti oče, dobrodošli v Sloveniji, pridite, obiščite nas in potrdite v veri!« – Na te besede se ja papež malo hudomušno nasmejal in rekel: »Hvala za povabilo. Bomo videli ...« in šel naprej.

Seveda papež pozna Slovenijo ne po moji zaslugi, ampak predvsem zaradi Slovencev v Argentini, v Buenos Airesu, kjer je bil sedanji papež nadškof in je bil njegov pomožni škof Slovenec Vinko Bokalič, in seveda zaradi tega, ker je nečakinja papeža Frančiška poročena s Slovencem in sicer iz Vitrihove družine. Kako skrivnostna so pota Gospodova, kako svet postaja vse manjši.

Kako sem občutil to srečanje s papežem? Najprej bi rad poudaril njegovo preprostost, pristnost iskrenost, pogled, ki ne gre kar mimo človeka. Živo sem občutil, kako se papež zazre v oči, popolnoma posveti tistemu, s katerim se sreča. In seveda toplina, sproščenost in nasmeh, ki ustvarijo neverjetno bližino in dobrosrčnost, ki dejansko preraste v dar srečanja.

Vse slovesnosti in srečanja s papežem so bila brez odvečnega protokola, kakšnih posebnih ceremonij in daleč od vsake vzvišenosti. Nagovori, ki jih je imel, so izvirali iz preproste in jasne besede svetopisemskih besedil. Ob tem je bila rdeča nit vedno posebna skrb in pozornost še posebej tistih, ki živijo na robu družbe, trpečih, zapornikov, beguncev, oddaljenih od Cerkve iz različnih razlogov. Vedno znova je papež poudarjal: »Ne bojte se! Trudite se, da boste Jezusovi učenci, misijonarji. Trudite se za razumevanje, poslušanje, odpuščanje. Nikogar in nikdar ne smemo obsojati ali poniževati. Povabljeni smo k služenju, h konkretnim dejanjem ljubezni še posebej do ubogih.«

In še misel, ki je še kako aktualna za slovenski kulturni prostor: »Božja ljubezen nikogar ne izključuje. Spoštujemo različne religije, različna prepričanja, različne filozofije sodobnega človeka. V središču je človek, njegova vest, njegovo dostojanstvo.«

Da zna papež biti tudi aktualen in da bi ga mladi čim lažje razumeli, je uporabil tudi zelo konkretne primere. Tudi iz sveta športa, nogometa, katerega ljubitelj je tudi on san in ki je seveda še posebej popularen v Latinski Ameriki. Takole je dejal mladim: »Polje je športno igrišče. Jezus nas vabi, da mu sledimo vse življenje, vabi nas, naj bomo njegovi učenci in da »igramo v njegovi ekipi«. Mislim, da vas ima večina rada šport! Tako tukaj v Braziliji, kot v drugih državah je nogomet nacionalna strast. – Kaj naredijo igralci, ko jih povabijo v ekipo? – Trenirati morajo in to zelo veliko! Tako je tudi v našem življenju Gospodovih učencev. Jezus nas prosi, da treniramo, da se »spravimo v dobro formo«, da se bomo pogumno soočili z vsako življenjsko situacijo in pri tem pričevali svojo vero. – Kako pridemo v dobro formo? Ko se pogovarjamo z njim: z molitvijo, ki je naš vsakodnevni pogovor z Bogom … Z zakramenti tako, da ljubimo drug drugega, se naučimo poslušati, razumeti, odpuščati, da sprejemamo, da pomagamo drugim, vsakemu, brez izključevanja in preganjanja. Dragi mladi, bodite pravi »Kristusovi atleti«.[1]«

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof