Dijaki tretjega letnika Škofijske klasične gimnazije iz Zavoda sv. Stanislava in nekateri njihovi profesorji so v četrtek, 7. junija 2012, na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi poromali v Kočevski Rog. Romanje so začeli z mašo v zavodski cerkvi. Zbrane je nagovoril vojaški vikar msgr. dr. Jože Plut in jih povabil k ponovnemu začetku: k dejanjem odpuščanja, ljubezni, popolne sprave. To je govorica Boga, tako »bo kri Kristusa, ki je po Svetem Duhu sam sebe dal Bogu v brezmadežno daritev, očistila našo vest od mrtvih del za službo živemu Bogu« (prim. Heb 9,11–15).

Po maši so prisluhnili spominom enega od ujetnikov, ki je opisal svoj križev pot od Vetrinja do Škofovih zavodov. V zavodskih prostorih, ki jih dandanes od jutra do večera polni mladostni živžav, je partizanska vojska več tednov zadrževala skoraj 30.000 ujetnikov. Z bratom jima je uspelo pobegniti. Žal je predvidoma v kočevskih breznih umrl tudi pesnik Ivan Hribovšek (1923–1945), nekdanji dijak ŠKG. Njegove pesmi boleče napovedujejo strašno vizijo smrti in povojnih pobojev. Na poti proti Kočevju so poslušali pretresljivo izpoved gospoda Zajca, ki je eden od redkih preživelih iz brezen. Strahovita izkušnja mučenih in ubitih je romarje povedla v globoko in molčeče podoživljanje njihovega trpljenja ob breznih Pod krenom in Macesnova gorica, do katerih so se podali peš.

Krvavi bratomor še vedno zaznamuje slovenski prostor, saj smo usodno zraščeni s preteklostjo. Z Božjo pomočjo in z zgledom Jezusove odpuščajoče ljubezni se moramo zapriseči življenju, da ga bo vsakdo posedoval v izobilju. Iz srca prihaja prošnja, da bi drug drugega povabili k mizi Kristusovega darovanja in njegovemu Rešnjemu telesu. Versko izkustvo gori o tem, da nas Bog poživlja s svojo nenehno navzočnostjo in dviguje iz brezen teme in smrti.

Poročilo je pripravila Mateja Gomboc.