1. Kako v Katoliški Cerkvi potekajo aktivnosti na področju odkrivanja in preprečevanja spolnega nasilja?

Katoliška Cerkev na Slovenskem ni imuna na pojave spolnega nasilja. Za precejšen del prijav so stekli cerkveni postopki na sodišču, v nekaterih primerih pa postopki niso bili uvedeni, ker se žrtve ali njihovi svojci za prijavo (še) niso odločili. Težava, s katero se srečujemo, je, da žrtve težko spregovorijo, ker se bojijo civilnih in cerkvenih postopkov. Civilni postopki so po navadi zapleteni in travmatični, ker razgaljajo dogodke, povezane z zlorabo. V Cerkvi so postopki bolj preprosti v tem smislu, da večje število zaslišanj ni potrebno. Oseba običajno pride na pogovor enkrat.

2. Kako poteka postopek v primeru prijave spolne zlorabe?

V primeru, da se pojavi sum kaznivega dejanja spolne zlorabe, mora škof ordinarij ali redovni predstojnik raziskati zadevo, pri tem pa zaščiti dobro ime posameznika, saj velja, da posameznik velja za nedolžnega, dokler krivda ni dokazana. Če se izkaže, da je sum utemeljen, je potrebno narediti predkazenski cerkveni postopek. Gre za neke vrste poizvedbo, v okviru katere se ugotavlja, če gre za utemeljen sum kaznivega dejanja spolnega nasilja ali ne. Potrebna so zaslišanja storilca in žrtve. Na tej osnovi se pripravi zapisnik, ki se pošlje na posebno sodišče Kongregacije za nauk vere pri Svetem sedežu v Rimu, ki odloči o nadaljevanju postopka. Omenjena kongregacija za vodenje postopka pogosto pooblasti krajevnega škofa oziroma ordinarija. V nekaterih primerih gre za sodni postopek, v nekaterih pa za administrativnega, ki je hitrejši. Če je kaznivo dejanje jasno razvidno, je primerneje izvesti enostavnejši postopek, ki se tako kot sodni konča z ugotovitvijo krivde in naložitvijo kazni.

3. Kako v Katoliški Cerkvi poteka ugotavljanje in odkrivanje primerov spolnih zlorab? Kakšni so predvideni postopki?

Najprej je treba je narediti predkazenski cerkveni postopek, neke vrste poizvedbo, ali gre za utemeljen sum kaznivega dejanja spolnega nasilja ali ne. Potrebna so zaslišanja storilca in žrtve. Potrebno je pripraviti zapisnik, ki se pošlje na posebno sodišče Kongregacije za nauk vere pri Svetem sedežu v Rimu, ki odloči o nadaljevanju postopka. Omenjena Kongregacija za vodenje postopka pogosto pooblasti krajevnega škofa oziroma ordinarija. V nekaterih primerih gre za sodni postopek, v nekaterih pa za administrativnega, ki je hitrejši. Če je kaznivo dejanje jasno razvidno, je primerneje izvesti enostavnejši postopek, ki se tako kot sodni konča z ugotovitvijo krivde in naložitvijo kazni.

Obstajata dva postopka, eden je cerkvenopravni postopek, drugi pa civilnopravni, ki sta med seboj neodvisna. V Cerkvi smo dolžni izvesti cerkveni sodni oziroma kazenski postopek. Člani ekspertne skupine žrtve ali njihove svojce seznanijo z obema postopkoma. Žrtve se lahko odločijo za oba postopka, kar je najbolj učinkovito, če kaznivo dejanje po civilnem pravu še ni zastaralo. Cerkev ima namreč možnost, da v določenih primerih zastaralni rok, ki je 20 let po dopolnjeni polnoletnosti žrtve, povsem odpravi. Žrtve večkrat spregovorijo, ko je od zlorabe minilo dvajset ali trideset let. Ko imajo določene probleme v partnerskih odnosih, v šoli, ko npr. ne morejo dokončati študija, imajo težave s prehranjevanjem, anoreksijo ali bulimijo, različne težave s samopodobo in druge duševne stiske oziroma travme nepojasnjenih vzrokov, ki jim onemogočajo normalno življenje, si poiščejo pomoč. Pogosto šele v psihoterapevtskem procesu odkrijejo globinske razloge za obstoječe stanje, v ozadju katerega je potlačena zloraba iz otroštva ali mladosti.

4. Kam se žrtev oz. njeni svojci lahko obrnejo?

Pravi naslov je krajevni škof ali redovni predstojnik, če je storilec redovnik, lahko pa se po nasvet obrnejo tudi na ekspertno skupino. Žrtve se v stiskah pogosto obrnejo po terapevtsko pomoč in strokovnjaki, ki pomagajo razvozlati vzrok travme, jim včasih svetujejo, naj primer spolnega nasilja prijavijo škofu oziroma civilnim organom pregona. Včasih se žrtve za to odločijo same. Običajno se žrtev sama težko odločiti za ta korak zaradi bolečih spominov na področje zasebnega življenja. Narava spolnih zlorab je, da žrtev krivdo za zlorabo vzame nase. Storilec jo uspe prepričati, da je ona kriva za to, kar se je zgodilo, toda žrtev ni nikoli kriva. Predvsem je pomembno, da se žrtve ne krivi in ne ponižuje. Žrtev mora zbrati veliko notranje moči in poguma, da spregovori o zlorabi in treba ji je prisluhniti.

5. Kako določen primer pride do Ekspertne skupine in kako ta postopa naprej?

Ekspertno skupino sestavljajo cerkveni pravnik, terapevt, ki običajno vodi terapevtsko skupino za zlorabljene osebe in civilni pravnik. Včasih se žrtev ali njeni svojci obrnejo na kakšnega od članov omenjene skupine. Žrtve o skupini seznanijo terapevti ali za njo izvedo prek medijev. Ko se posameznik obrne na skupino, jim le-ta svetuje, nato pa ga usmerijo tudi naprej v tem smislu, da sum zlorabe prijavi bodisi krajevnemu škofu, ki je odgovoren za postopek bodisi redovnemu predstojniku, če je storilec redovnik. Oba sta dolžna narediti preiskavo in rezultate sporočiti na pristojno sodišče v Rimu, ki odloči, kje se bo preiskovalni postopek nadaljeval.

6. Kakšna je vloga ekspertne skupine?

Vloga ekspertne skupine je svetovalne narave. To ni sodišče. Žrtev ali njene svojce poslušajo in poskušajo presoditi za kakšno zlorabo gre. Svetujejo glede morebitne terapije ter prijave cerkvenim in civilnim ustanovam.

7. Ali je prijava primerov zlorab policiji obvezna?

V Republiki Sloveniji ni splošne dolžnosti naznanitve oziroma ovadbe kaznivih dejanj ali storilcev. V skladu z 280. in 281. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008), je v Republiki Sloveniji kazniva opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora. Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca pa je kazniva v primeru kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora, ali kdor samo ve, da je bilo tako dejanje storjeno, vendar tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se dejanje ali storilec pravočasno odkrije. Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca se ne kaznuje, če je storilec zakonec, oseba s katero živi v zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je zagovornik, zdravnik ali spovednik storilca. Na podlagi 146. člena Zakona o kazenskem postopku lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Skladno z Dopolnilnimi navodili Kongregacije za nauk vere pri reševanju primerov spolnih zlorab, ki so bile objavljena 12. aprila 2010, je dodatno poudarjeno, da mora Katoliška Cerkev pri prijavi kaznivih dejanj upoštevati zakonodajo države, na območju Republike Slovenije torej navedene člene Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku.

8. Zakaj žrtve ne prijavijo storilcev? Zakaj javnost o tem ni obveščena?

Številni primeri zlorab niso javno znani, ker gre za varovanje osebnih podatkov. Pogosto so žrtve tiste, ki ne želijo podati civilne prijave, še manj pa si želijo medijske pozornosti. Gre za občutljive osebne tragične zgodbe, ki človeka zaznamujejo za vse življenje, zato je pri tem potrebno imeti veliko spoštovanje in obzirnost. Žrtve v prvi vrsti želijo biti slišane, želijo, da verjamemo njihovim tragičnim zgodbam, želijo, da Cerkev storilce ustavi in jih kaznuje ter prepreči vsakršen nadaljnji stik z mladimi. Postopki se lahko začnejo le, ko žrtve spregovorijo.

 

10. Je možno, da je osumljenec v cerkvenem postopku spoznan za nedolžnega, v civilnem pa za krivega?

To bi bila velika diskrepanca oziroma bi šlo verjetno za nekorekten cerkveni postopek. Cerkev spoštuje izrek civilne obsodbe, njena merila, kaj je zloraba, pa so strožja, kot to določa Kazenski zakonik RS. Gre bolj za vprašanje, kako v praksi postopek izvedemo oziroma ali sledimo resnici.

11. Ali mora duhovnik, ki pri zakramentu spovedi od spovedanca izve, da je le-ta zagrešil spolno zlorabo, dejanje prijaviti policiji? Katera dejanja je treba prijaviti in katere stvari ostanejo zaupne?

Spovedna molčečnost je v Katoliški Cerkvi po vsem svetu v vsakem primeru nedotakljiva, spovednik jo je brez izjeme dolžan obdržati zase. Pod spovedno molčečnost sodi vse, kar je spovednik slišal od spovedanca v okviru zakramentalne spovedi (prim. Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve čl. 309 in Zakonik cerkvenega prava, kan. 983 § 1). Molčečnost veže vse spovednike Katoliške Cerkve ne glede na okoliščine ali na težo grehov. Spovedniku je prepovedano, da bi na kakršen koli način in iz katerega koli razloga izdal spovedanca oz. vsebino spovednega pogovora. Spovedno molčečnost spoštuje tudi zakonodaja Republike Slovenije. Odveza od grehov, ki jo spovedanec dobi pri zakramentu spovedi, je moralna kategorija, kjer so odpuščeni grehi, kazniva dejanja, pa se obravnavajo na pristojnih civilnih in cerkvenih sodiščih. V primeru, da se spovedanec spove kaznivega dejanja, mu spovednik lahko naroči, da se pristojnim organom prijavi sam.

12. Kako postopa duhovnik v primeru, če se žrtev pri spovedi spove spolnih zlorab?

Spovednik je dolžan ohranjati spovedno molčečnost za vsako ceno, ne glede na okoliščine. Žrtvi lahko predlaga pogovor izven spovedi, kjer ji svetuje o nadaljnjih korakih in priporoči strokovno terapevtsko pomoč.

13. Ali drži, da so storilci spolnih zlorab samo premeščeni in ne kaznovani?

Premestitve duhovnikov in redovnikov niso kazenski ukrepi, ampak sodijo med običajne vsakoletne pastoralne zadeve. Ordinariji prestavljajo duhovnike ali redovnike iz enega na drugo delovno mesto, ko v tem vidijo pastoralno potrebo ali nujo. Premestitev ne pomeni, da je nekdo storil kaznivo dejanje spolne zlorabe. Storilec kaznivega dejanja spolnega nasilja mora biti odstranjen iz okolja, v katerem bi lahko imel stike z otroki ali mladostniki.

14. Nekateri trdijo, da bi z odpravo celibata rešili problem spolnih zlorab. Bi lahko s korenito spremembo dojemanja spolnosti v Cerkvi preprečili zlorabe?

Pedofilija ne sodi na področje zdrave spolnosti, ampak je anomalija. Je nasilje »močne«, hierarhično nadrejene osebe nad nemočno žrtvijo in pomeni grobo prestopanje meje spolne nedotakljivosti osebe. Gre za nadvlado in obvladovanje nekoga, ki ima moč in oblast nad otrokom ali mlajšim mladostnikom. V nobenem primeru ne gre za ljubezen ali izkazovanje dobrote in naklonjenosti, čeprav storilec svoja dejanja navadno tako predstavlja. Gre za motnje v preferenci spolnega partnerja. Tipični pedofili nimajo sposobnosti vzpostavljanja niti intimnega niti drugega normalnega odnosa z odraslimi osebami nasprotnega ali istega spola, zato izbirajo otroke in navezujejo stike z njimi. Gre za patološke pojave. Pogovor o spolnosti je na vsak način koristen, vendar je treba razločevati, za kaj gre – za spolno nasilje nad odraslo osebno ali starejšim mladostnikom oziroma pedofilijo. Vprašanje celibata torej ni neposredno povezano z vprašanjem spolnega nasilja.

15. Kakšna kazen doleti duhovnika, ki je spoznan za krivega po cerkvenem pravu?

Ena najbolj blagih kazni je, da se ga premesti na drugo delovno mesto, kjer mu je onemogočen stik z otroki oz.. mladostniki, torej potencialnimi novimi žrtvami. V najhujših primerih se storilcem naloži kazen prisilne laizacije, to je trajne prepovedi opravljanja duhovniške službe – maševanja in duhovniškega delovanja. Duhovnik v tem primeru teoretično duhovnik še vedno ostane, ker se posvečenja ne da izbrisati, vendar mu je vsakršno delovanje prepovedano. To je po cerkvenem pravu najhujša kazen. Povrniti mora tudi škodo, ki jo je povzročil.

16. Kaj je Katoliška Cerkev že storila za preprečevanje zlorab s strani duhovnikov, kakšne aktivnosti so v načrtu?

Slovenski škofje so leta 2014 sprejeli Smernice za ravnanje v primeru spolnih zlorab mladoletnih oseb s strani klerikov, članov redovnih skupnosti in drugih cerkvenih delavcev v Cerkvi na Slovenskem v katerih so predstavljeni preventivni ukrepi ter postopki v primerih zlorab. SŠK je leta 2009 ustanovila Ekspertno skupino, ki žrtvam in njihovim svojcem pomaga ter jih usmerja na terapevtskem in pravnem področju, škofom oz. redovnim predstojnikom pa svetuje pri učinkovitem ukrepanju.

Sveti sedež je od leta 2001 na področju zlorab uvedel za celotno Cerkev niz zavezujočih norm, ki so prispevale k večji zaščiti otrok in bistvenemu zmanjšanju zlorab s strani duhovnikov, redovnikov ali drugih pastoralnih delavcev. Na to temo se je zvrstila tudi serija domačih in mednarodnih študijskih srečanj, da bi ljudi ozavestili in poučili o teh vprašanjih.

Ljudi je treba osveščati, da pedofilija in drugo spolno nasilje obstajata in da gre v obeh primerih za kazniva dejanja. Na eni strani lahko ustvarjamo okolje, kjer zlorabljeni lahko spregovorijo in se storilci odkrijejo ter tako delujemo kurativno. Na drugi strani je preventiva, med katero sodijo izobraževanja za bogoslovce, duhovnike in drugo zainteresirano javnost. Prav je, da se v cerkvenih okoljih o tej tematiki spregovori in da se dejstva poimenuje s pravimi imeni. Prav tako je zelo pomembno, da se eventualne žrtve tovrstnih kaznivih dejanj pravočasno odkrije in se jim pomaga. Pomembno je, da žrtve zlorabo odkrijejo in jo predelajo, pri čemer se jim lahko pomaga v smeri, da ne bi zlorabljali naprej. Znani so primeri, ko so bili storilci v mladosti sami žrtve spolnega nasilja.

Naloga Cerkve je detabuizirati področje spolnosti. V vzgojnih zavodih je o spolnosti potrebno ustrezno spregovoriti. Lahko se ponudi tudi strokovna pomoč, da lahko npr. kandidat za duhovništvo spolnost integrira v svoje življenje, ki je, tudi ko je že posvečen, še vedno moški. Kot duhovnik ne živi spolnosti tako, kot poročene osebe. Če o svojih doživljanjih in morda tudi stiskah nima priložnosti spregovoriti, potem je več možnosti, da pride do anomalij.

17. Ali obstajajo primeri, ko je domnevna žrtev zlonamerno širila napačne informacije?

Zaradi takšnih primerov je vselej potreben sodni postopek, ki ugotovi resnico in povrne izgubljeno pravico. Če se ugotovi, da je žrtev zlonamerno širila govorice, gre za obrekovanje. Ko žrtev poda prijavo, se mora zavedati, da v primeru, ko bi širila neresnične informacije, kazensko odgovarja tako po cerkvenem kot civilnem pravu, saj gre za jemanje dobrega imena, ki je tudi ustavno zavarovana dobrina.

18. Kakšne so kazni za duhovnika, ki je spoznan za krivega po cerkvenem pravu?

Ena najbolj blagih kazni je, da se ga premesti na drugo delovno mesto, kjer mu je onemogočen stik z otroki in mladostniki oziroma potencialnimi novimi žrtvami. V najhujših primerih se storilcem naloži kazen prisilne laizacije, to je trajne prepovedi opravljanja duhovniške službe – maševanja in duhovniškega delovanja na splošno. Duhovnik v tem primeru teoretično duhovnik še vedno ostane, ker je duhovniško posvečenje neizbrisno znamenje, vendar mu je vsakršno delovanje prepovedano. To je po cerkvenem pravu najhujša kazen. Povrniti mora tudi škodo, ki jo je povzročil.