Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco govoril o upanju kot viru vzajemne tolažbe in miru. Izhodišče kateheze so bile Pavlove besede Tesaloničanom: »Opominjamo pa vas, bratje: opozarjajte tiste, ki nočejo delati, tolažite malodušne, podpirajte slabotne, bodite potrpežljivi z vsemi. Glejte, da bi kdo ne vračal komu hudega s hudim, ampak si zmeraj prizadevajte za to, kar je dobro za vas in za vse. Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas,« (1 Tes 5,14-18).
Podpirati se v upanju
Papež je že prejšnjo sredo katehezo oprl na Pavlov poziv kristjanom v Tesaloniki, naj ostanejo ukoreninjeni v upanju vstajenja ter jih opogumljal z besedami »Zmeraj bomo z Gospodom«. V istem kontekstu apostol pokaže, da krščansko upanje nima le osebne, individualne razsežnosti, ampak prav tako skupnostno, eklezialno.
Zato se Pavlov pogled takoj razširi na vse stvarnosti, ki sestavljajo krščansko skupnost. Prosi jih, naj ena za drugo molijo in se od blizu podpirajo. Ne si samo pomagati v vsakodnevnih potrebah, ampak tudi v upanju, podpirati se v upanju. Kot je dodal papež, ni slučajno, da se Pavel najprej obrne na tiste, ki sta jim zaupana odgovornost in pastoralno vodenje. »Ti so kot prvi poklicani, da gojijo upanje,« je zatrdil, »pa ne zato, ker bi bili boljši od drugih, ampak v moči božanske službe, ki gre onkraj njihovih moči. Iz tega razloga zelo potrebujejo spoštovanje, sočutje in dobrohotno podporo vseh.«
Upanje mora odmevati navzven
Pavel nato pozornost usmeri na brate, ki so v nevarnosti, da bi upanje izgubili, in podlegajo malodušnosti. S tem misli na obupanega, slabotnega, na tistega, ki je podlegel teži življenja in svojih krivd ter se mu ne uspe dvigniti. »V teh primerih morata bližina in toplina vse Cerkve postati še večji in še bolj ljubeči; prevzeti morata prefinjeno obliko sočutja, podpore in tolažbe,« pri čemer je papež Frančišek poudaril, da je to izredno pomembno. »Krščansko upanje ne more storiti manj kot pristna in konkretna ljubezen.« Apostol Pavel v Pismu Rimljanom s srcem na dlani poudarja: »Mi, ki smo močni – torej mi, ki imamo vero, upanje ali pa nimamo veliko težav –, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi« (Rim 15,1). To upanje pa zatem ne ostane zaprto znotraj meja krščanske skupnosti, ampak na vso moč odmeva tudi navzven, v družbenem in civilnem okolju, kakor poziv, naj se ne ustvarjajo zidovi, temveč mostovi, naj se hudo ne vrača s hudim, naj se hudo premaga z dobrim, žalitev z odpuščanjem, naj se z vsemi živi v miru. »To je Cerkev!« je poudaril papež. »In to je tisto, kar krščansko upanje povzroča, kadar prevzame močne poteze, ki so istočasno nežne od ljubezni.« Ljubezen je namreč močna in je nežna.
Upanja se ne naučimo sami
Tako razumemo, da se upanja ne naučimo sami, saj je nemogoče, je nadaljeval Frančišek. Upanje, da bi se ohranjalo, »nujno potrebuje 'telo', v katerem se različni udi podpirajo in se od blizu krepijo«. To pomeni, da če upamo, upamo zato, ker so nas mnogi naši bratje in sestre naučili upati in so naše upanje ohranjali živo. In med temi so »mali, ubogi, preprosti, odrinjeni«. Upanja namreč ne pozna, kdor se zapre v lastno blagostanje, v lastno zadovoljstvo, kdor se vedno čuti v redu. »Upajo tisti, ki vsak dan doživljajo preizkušnjo, negotovost in lastne omejenosti. To so naši bratje, ki nam dajejo najlepše in najmočnejše pričevanje, saj ostajajo trdni v zaupanju v Gospoda, vedoč, da bo onkraj žalosti, zatiranja in neizogibnosti smrti zadnja beseda njegova in to bo beseda usmiljenja, življenja in miru.«
Bivališče krščanskega upanja je Cerkev
Če je naravno bivališče upanja solidarno telo, je v primeru krščanskega upanja to telo Cerkev, medtem ko je življenjski dih, torej duša tega upanja, Sveti Duh. Brez Svetega Duha ne moremo imeti upanja. Zato nas tudi apostol Pavel vabi naj stalno kličemo Svetega Duha. »Če ni lahko verovati, je še manj upati. Težje je namreč upati kot pa verovati. A ko Sveti Duh prebiva v naših srcih, nam daje razumeti, da se nam ni treba bati, kajti Gospod je blizu in skrbi za nas; On je, ki oblikuje našo skupnost v večni binkošti, kakor živa znamenja upanja za človeško družino,« je še dejal papež Frančišek.
