Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco spregovoril o dveh telesnih delih usmiljenja: tujce sprejemati in nage oblačiti. Nadaljeval je s premišljevanjem o delih usmiljenja, ki »nam jih je dal Gospod Jezus, da bi tako svojo vero ohranjali živo in dinamično«. Ta dela nam namreč jasno kažejo, da kristjani niso utrujeni in leni, ko čakajo na zadnje srečanje z Gospodom, ampak mu vsak dan gredo naproti in na obrazih mnogih ljudi, ki prosijo pomoč, prepoznavajo njegovo obličje.
Tujec sem bil, nag sem bil
Izhodišče kateheze so bile Jezusove besede: »Tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli« (Mt 25,35-36). Papež Frančišek je dejal, da je v našem času bolj kot kdajkoli prej aktualno delo, ki se nanaša na tujce. Ekonomska kriza, oboroženi konflikti in podnebne spremembe spodbujajo mnoge osebe, da se preselijo. Pa vendar, migracija ni nek nov pojav, ampak je del zgodovine človeštva. Misliti, da je lastna samo našim letom, kaže na »pomanjkanje zgodovinskega spomina«.
Zgodovina človeštva je zgodovina migracij
Sveto pismo nam ponuja mnogo konkretnih primerov migracije. Dovolj je pomisliti na Abrahama. Zaradi Božjega klica zapusti svojo deželo in gre v drugo: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal« (1 Mz 12,1). Enako je bilo tudi za ljudstvo Izrael, ki je zapustilo Egipt, kjer je bilo v suženjstvu, in štirideset let tavalo po puščavi, dokler ni prispelo v obljubljeno Božjo deželo. Tudi sama sveta družina, Marija, Jožef in mali Jezus, je bila prisiljena preseliti se, da bi tako ubežala pred Herodovimi grožnjami: »Jožef je vstal, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt, kjer je ostal do Herodove smrti« (Mt 2,14-15). »Zgodovina človeštva je zgodovina migracij,« je izpostavil papež in pripomnil, da ni nikjer na zemlji ljudstva, ki ne bi poznalo migracijski pojav.
Solidarnost je edina rešitev
Skozi stoletja smo prav tako bili priče velikim izrazom solidarnosti, četudi niso manjkale družbene napetosti. Ekonomska kriza danes žal prispeva k nastanku drže zaprtosti in nesprejemanja. Na nekaterih delih sveta nastajajo zidovi in pregrade. Včasih se zdi, da je tiho delo mnogih moških in žensk, ki si na različne načine prizadevajo pomagati in podpirati begunce in migrante, zadušeno s hrupom drugih, ki dajo glas instinktivnemu egoizmu. Papež je poudaril, da edino rešitev predstavlja solidarnost: »A zaprtost ni rešitev, nasprotno, pospešuje kriminalno trgovino. Edina pot rešitve je pot solidarnosti. Solidarnost … solidarnost z migrantom, solidarnost s tujcem.«
Vsi smo poklicani sprejeti brate in sestre, ki bežijo
Zavzemanje kristjanov na tem področju je nujno tako danes kot v preteklosti. Če samo pogledamo na prejšnje stoletje, se lahko spomnimo izjemne osebe svete Frančiške Cabrini, ki je svoje življenje, skupaj s svojimi tovarišicami, posvetila migrantom v Združene države Amerike. »Tudi danes potrebujemo takšna pričevanja, da bi usmiljenje lahko doseglo mnoge ljudi, ki so v potrebi. To je zavzemanje, ki vključuje vse, iz njega ni nihče izključen. Škofije, župnije, ustanove posvečenega življenja, združenja in gibanja, kakor tudi posamezni kristjani, vsi smo poklicani sprejeti brate in sestre, ki bežijo pred vojno, lakoto, nasiljem in nečloveškimi življenjskimi razmerami. Vsi skupaj smo velika podporna moč za vse, ki so izgubili domovino, družino, delo in dostojanstvo.«
Papež je pri tem spomnil na resnični dogodek, ki se je pred nekaj dnevi zgodil v Rimu. Neko gospo je zaustavil begunec – bil je bos, brez čevljev, ki je vprašal za pot do bazilike svetega Petra, saj je hotel iti skozi sveta vrata. A ker ni imel čevljev, je gospa poklicala taksi. Taksist ju najprej ni hotel spustiti v avto, saj je begunec zelo smrdel, a na koncu je le popustil. Oba sta se usedla v taksi, in gospa ga je vprašala o njegovem življenju. Povedal je svojo zgodbo bolečine, vojne, lakote in zakaj je zbežal iz svoje domovine. Ko so prispeli na cilj, je gospa hotela plačati za pot, taksist je odgovoril, da bi on moral plačati njej, saj je slišal zgodbo, ki mu je spremenila srce. Tista gospa je vedela, kaj pomeni bolečina enega migranta. Bila je armenske krvi in je poznala trpljenje svojega naroda. Frančišek je dodal, da kadar storimo nekaj takega, na začetku čutimo odpor, nadležnost, smrad, a na koncu nam zgodba odišavi dušo in nas spremeni. »Razmislimo o tej zgodbi in razmislimo, kaj lahko storimo za begunce,« je pozval.
Danes veliko oblik nagote
Papež je še spregovoril o naslednjem telesnem delu usmiljenja: nage oblačiti. To pomeni »povrniti dostojanstvo« tistemu, ki mu je bilo odvzeto. Seveda prav tako pomeni dati oblačila, če jih kdo nima. Pomislimo na ženske, ki so žrtve trgovine in vržene na ulico; ali na druge – obstaja preveč načinov izkoriščanja človeškega telesa, vse do otrok. Podobno je, ko oseba nima službe, doma, zadostne plače – tudi to je oblika nagote; ali pa so osebe diskriminirane zaradi rase ali vere. Po papeževih besedah so vse to »oblike nagote, pred katerimi smo kot kristjani poklicani biti pozorni, čuječni in pripravljeni delovati«.
»Dragi bratje in sestre,« je ob koncu kateheze pozval papež Frančišek, »ne ujemimo se v past zapiranja vase, da bi bili brezbrižni do potreb bratov in bi skrbeli samo za svoje interese.« Ravno s takšno meri, s kakšno se odpremo za druge, bo naše življenje postalo rodovitno, družbe bodo osvojile mir, osebam pa bo v polnosti povrnjeno njihovo dostojanstvo.
