V središču sredine kateheze je bila Knjiga tolažbe iz starozavezne knjige preroka Jeremija, ki obsega 30. in 31. poglavje. V njej je Božje usmiljenje predstavljeno z vso svojo zmožnostjo spodbujanja in odpiranja žalostnih src za upanje. Papež Frančišek je zbranim na splošni avdienci spregovoril o Bogu, ki nikoli ne zapusti človeka, ampak ga ljubi z neskončno ljubeznijo ter spreobrnjenemu srcu vedno poklanja tolažbo. Ob svetopisemski zgodbi izgnanega Izraela, ki se vrača v svojo domovino, je spomnil na migrante današnjega časa, ki se pogosto znajdejo pred zaprtimi vrati in zaprtimi srci.

Kje je Bog? Kako je mogoče tolikšno trpljenje?

Jeremija se obrne na Izraelce v tuji deželi in jim napove vrnitev v domovino. Vrnitev je znamenje neskončne ljubezni Boga Očeta, ki ne zapušča svojih otrok, ampak zanje skrbi in jih rešuje. Izgnanstvo je bilo za Izrael uničujoča izkušnja. Vera se jim je zamajala, kajti v tuji deželi brez svetišča in bogočastja, potem ko so videli uničeno deželo, je bilo težko še naprej verovati v Gospodovo dobroto. Papež je tukaj spomnil na Albanijo, ki je po mnogih preganjanjih in uničenju uspela vstati v svojem dostojanstvu in veri.

Sveti oče je dejal, da tudi mi lahko včasih živimo neko vrsto izgona, ko zaradi osamljenosti, trpljenja, smrti mislimo, da nas je Bog zavrgel. Koliko krat slišimo osebe, ki trpijo in se čutijo zapuščene, reči: Bog me je pozabil. Koliko naših bratov in sester v tem času zares živi težke razmere izgona, ko so daleč od svoje domovine, ko imajo pred očmi razvaline svojega doma, v srcu pa strah in bolečino ob izgubi dragih oseb. »V teh primerih se nekdo lahko vpraša: Kje je Bog? Kako je mogoče, da se toliko trpljenja lahko zgrne na nedolžne moške, ženske in otroke?« Papež je spomnil na primere migrantov. Ko poskušajo stopiti na drugo stran, se jim zaprejo vrata. In ostanejo tam, na meji, ker so zaprta mnoga vrata in mnoga srca. Današnji migranti, ki trpijo brez hrane in ne morejo vstopiti v drugo državo, ne čutijo sprejema. »Zelo rad slišim, kadar narodi in vlade odprejo srce in vrata,« je pripomnil.

Bog ni odsoten. Bog je blizu. Bog je zvest

Na to vprašanje nam po papeževih besedah daje odgovor prerok Jeremija. Izgnano ljudstvo se bo lahko vrnilo v svojo deželo in izkusilo Gospodovo usmiljenje. »To je veliko oznanilo tolažbe: Bog ni odsoten, niti v današnjih dramatičnih razmerah. Bog je blizu in opravlja velika dela zveličanja za tistega, ki vanj zaupa. Ni treba podleči obupu, ampak še naprej biti prepričani, da dobro premaga zlo in da bo Gospod obrisal vsako solzo ter nas osvobodil vsakega strahu.« Po Jeremiju Gospod takole spregovori svojemu ljudstvu: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto. Spet te bom pozidal in boš pozidana, devica Izraelova! Spet se boš krasila s svojimi pavkami in nastopala v rajalnem plesu« (Jer 31,3-4).

Kot je nadaljeval papež Frančišek, je Gospod zvest in ne zapušča v obupu. »Bog ljubi z neskončno ljubeznijo, ki je ne more zaustaviti niti greh. Zahvaljujoč Njemu se človekovo srce napolni z veseljem in tolažbo.«

Zmaga življenja nad smrtjo in blagoslova nad prekletstvom

Prerok Jeremija, ko govori o tolažilnih sanjah vrnitve v domovino, takole nadaljuje: »Prišli bodo in vriskali na Sionski višini, žareli od veselja zaradi Gospodove dobrote: zaradi žita, novega vina in svežega olja, zaradi mlade drobnice in goveda. Njihovo življenje je kakor obilno namakan vrt, onemoglost se jih ne loti več« (Jer 31,12).

V veselju in hvaležnosti se bodo pregnanci vrnili na Sion, se po sveti gori povzpeli v Božjo hišo. Tako bodo lahko ponovno peli hvalnice in molili Gospoda, ki jih je osvobodil. Ta vrnitev v Jeruzalem in k njegovim dobrinam je opisana z glagolom, ki dobesedno pomeni »pritekati, teči«. Ljudstvo vidimo v paradoksalnem trenutku, ko kakor polna reka teče proti Sionski višini, se vzpenja proti vrhu gore. S to drzno podobo je izpostavljeno, kako veliko je Gospodovo usmiljenje, je pojasnil sveti oče.

Zemlja, ki jo je ljudstvo moralo zapustiti, je postala plen sovražnikov in pusta. Sedaj pa ponovno oživi in se razcveti. Tudi sami pregnanci bodo kakor namakan vrt, kakor rodovitna zemlja. Izrael, ki ga Gospod ponovno pripelje v domovino, je priča zmage življenja nad smrtjo in blagoslova nad prekletstvom. »Tako je ljudstvo okrepljeno in potolaženo od Boga. V domovini bodo prejeli življenje iz izvira, ki jih bo namakal zastonj.«

Največja tolažba se uresniči na veliko noč

Na tej točki prerok naznani polnost veselja in v imenu Boga reče: »Njihovo žalovanje spremenim v veselje, po stiski jih potolažim in razveselim« (Jer 31,13). Tudi psalmist pravi, da kadar se bodo vrnili v domovino, se bodo njihova usta napolnila s smehom, z zelo velikim veseljem. To je dar, ki ga Gospod želi pokloniti tudi nam s svojim odpuščanjem, ki spreobrača in spravlja, je zatrdil papež Frančišek. Dodal je, da nam prerok Jeremija vrnitev izgnancev predstavlja kakor simbol tolažbe, ki je dana spreobrnjenemu srcu. »Gospod Jezus pa je s svoje strani prinesel dopolnitev tega prerokovega sporočila,« je dejal papež ob koncu kateheze. »Prava in radikalna vrnitev iz izgnanstva ter tolažilna luč po temni krizi vere, se uresniči na veliko noč s polnim in dokončnim doživetjem Božje ljubezni, usmiljene ljubezni, ki daje veselje, mir in večno življenje.«

Besedilo je s spletne strani slovenskega programa Radia Vatikan.