»Dragi bratje in sestre, dober dan. Danes na praznik Jezusovega krsta nam evangelij (Mt 3,13-17) predstavlja prizor, ki se je dogodil pri reki Jordan. Sredi spokorne množice, ki se je pomikala proti Janezu Krstniku, da bi prejela krst, je bil tudi Jezus. Stal je v vrsti. Janez mu bi to rad preprečil rekoč: 'Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni?' (Mt 3,14).« S temi besedami je papež Frančišek začel nedeljski opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.
Po molitvi in blagoslovu je sveti oče dejal: »Dragi bratje in sestre! V kontekstu praznika Gospodovega krsta, sem danes dopoldne krstil lepo skupino novorojenčkov, 28. Tudi včeraj popoldne sem krstil enega katehumena. Molimo zanje in za njihove družine. Svojo molitev želim razširiti na vse starše, ki se v tem obdobju pripravljajo na krst njihovih otrok, ali pa so ga pred kratkim obhajali. Kličem Svetega Duha nadnje in na njihove otroke, da bi ta zakrament, tako preprost in istočasno tako pomemben, bil živet z vero in veseljem. Nadalje vas hočem povabiti, da se pridružite Svetovni mreži papeževe molitve, ki razširja tudi preko družbenih omrežij namene molitve, ki jih za vsak mesec predlagam vsej Cerkvi. Tako se nadaljuje apostolat molitve in raste občestvo. V teh tako hladnih dneh mislim in tudi vas vabim, da mislite na tiste ljudi, ki živijo na cesti in jih je prizadel mraz in neštetokrat tudi ravnodušnost. Na žalost nekaterim ni uspelo preživeti. Molimo zanje in prosimo Gospoda, da bi nam ogrel srce, da jim bomo lahko pomagali.« Nadalje je papež Frančišek pozdravil skupino mladih in izkoristil priložnost, da je vsem po njih lahko položil na srce: »Zahvaljujem se jim, da so mi dali priložnost, ko lahko poudarim, da birma ni samo točka, do katere je potrebno priti, ali kot nekateri pravijo zakrament slovesa, temveč predvsem točka odhoda v krščansko življenje. Le naprej z veseljem evangelija.«
Krstnik se namreč zaveda velike razdalje, ki je bila med njim in Jezusom. Toda Jezus je prišel ravno zato, da bi zapolnil to razdaljo med človekom in Bogom. Če je On vse z Božje strani, je tudi vse s človeške strani, in združuje to, kar je bilo ločeno. Zaradi tega je prosil Janeza, naj ga krsti, da se izpolni vsa pravičnost (prim. v. 15). To je, da se uresniči Očetov načrt, ki gre po poti pokorščine in solidarnosti s krhkim in grešnim človekom, po poti ponižnosti in popolne bližine Boga do svojih otrok. Saj Bog je tako zelo blizu nam, zelo.
V trenutku, ko je Jezus, krščen po Janezu, stopil iz vode reke Jordan, se je zaslišal glas Boga Očeta iz višav: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (v. 17). Istočasno je Sveti Duh v obliki goloba prišel nad Jezusa, in dal javni začetek njegovega poslanstva zveličanja. Poslanstvo, za katerega je značilen stil ponižnega in krotkega služabnika, opremljenega samo z močjo resnice, kakor je prerokoval prerok Izaija: »Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo z resnico oznanjal pravico« (Iz 42,2-3), kot zvesti in krotki služabnik.
Takšen je misijonarski stil Kristusovih učencev: oznanjati evangelij s krotkostjo in odločnostjo, ne da bi nad komerkoli kričali, brez kakršne koli domišljavosti ali siljenja. Resnično poslanstvo ni nikoli prozelitizem, temveč privlačiti. Kako je mogoče privlačiti za Kristusa? To pa se lahko začne iz močne povezanosti z Njim v molitvi, češčenju in konkretni dejavni ljubezni, kar je služiti Jezusu v najmanjših bratih. S posnemanjem Jezusa, dobrega in usmiljenega pastirja in poživljeni z njegovo milostjo, smo poklicani napraviti svoje življenje veselo pričevanje, ki razsvetljuje pot, prinaša upanje in ljubezen.
Ta praznik nam ponovno odkrije dar in lepoto tega, da smo ljudstvo krščenih, torej z Kristusovo milostjo rešenih grešnikov, ter resnično vključeni po delovanju Svetega Duha v sinovski Jezusov odnos z Očetom, sprejeti v naročje matere Cerkve in usposobljeni za bratstvo, ki ne pozna meja in pregrad.
Naj Devica Marija pomaga vsem nam kristjanom ohraniti vedno živo in hvaležno zavest našega krsta ter prehoditi v zvestobi pot, ki smo jo začeli s tem zakramentom našega prerojenja. Vedno pa ponižnost, krotkost in odločnost.
