Papež Frančišek med sveto mašo ob zaključku sinode in ob beatifikaciji Pavla VI.: Hvala za tvojo ponižno ter preroško pričevanje ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve!
»Z našo apostolsko oblastjo razglašamo, da se častitljivi Božji služabnik Pavel VI., papež, odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja v določenih krajih in po z zakonom določenih pravilih vsako leto 26. septembra.« S temi besedami je papež Frančišek na Trgu sv. Petra v nedeljo, 19. oktobra 2014, razglasil za blaženega Pavla VI. med sveto mašo ob zaključku plenarnega zasedanja 3. izredne sinode o družini na temo Pastoralni izzivi družine v kontekstu evangelizacije. Slovesne evharistije se je udeležil tudi zaslužni papež Benedikt XVI.
Homilija papeža Frančiška
»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«
Pravkar smo slišali enega izmed najbolj znanih evangeljskih stavkov: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21).
Na provokacijo farizejev, ki so, če tako rečemo, hoteli z njim opraviti izpit iz verouka in ga zavesti v zmoto, je Jezus odgovoril s tem ironičnim in genialnim stavkom. To je učinkovit Gospodov odgovor vsem tistim, ki imajo težave z vestjo še posebej tedaj, ko gre za njihove koristi, njihovo bogastvo, ugled, njihovo moč in njihov sloves. To pa se od nekdaj dogaja v vsakem času.
»In (dajte) Bogu, kar je Božjega.«
Jezusov poudarek je prav gotovo v drugem delu stavka: »In (dajte) Bogu, kar je Božjega.« To seveda pomeni priznati in izpovedati pred katero koli vrsto oblasti, da je samo Bog človekov Gospod in ni drugega. To večno novost moramo vsak dan na novo odkriti in s tem premagati strah, ki ga pogosto okušamo pred Božjimi presenečenji.
Novost
On se ne boji novosti! Zaradi tega nas nenehno preseneča, nam odpira nepredvidene poti in nas vodi po njih. On nas prenavlja, torej nas nenehno dela 'nove'. Kristjan, ki živi evangelij je 'Božja novost' v Cerkvi in v svetu. Bog ima zelo rad to 'novost'. »In dati Bogu, kar je Božjega« pomeni, odpreti se za Njegovo voljo, posvetiti njemu svoje življenje in sodelovati za Njegovo kraljestvo usmiljenja, ljubezni in miru.
V tem je naša resnična moč, kvas, ki povzroča vzhajanje in sol, ki daje okus vsakemu človeškemu prizadevanju proti prekladajočemu pesimizmu, ki ga vsiljuje svet. V tem je naše upanje, saj upanje v Boga ni beg od resničnosti, ni alibi, temveč je dejavno vračanje Bogu tisto, kar mu pripada. Kristjan zaradi tega gleda na prihodno resničnost, tisto Božjo, da bi v polnosti živel z nogami trdno na zemlji ter pogumno odgovoril na brezštevilne nove izzive.
Sinoda
To smo videli te dni med izredno škofovsko sinodo. Sinoda namreč pomeni 'hoditi skupaj'. In dejansko so pastirji in laiki z vsega sveta prinesli sem v Rim glas njihovih delnih Cerkva, da bi lahko pomagali današnji družini hoditi po poti evangelija s pogledom zazrtim v Jezusa. Bila je to velika izkušnja, med katero smo živeli sinodalnost ter kolegialnost in čutili moč Svetega Duha, ki vodi ter vedno prenavlja Cerkev, ki je poklicana, da brez obotavljanja poskrbi za rane, ki krvavijo ter ponovno številnim ljudem brez upanja prižge novo upanje.
Za dar te sinode ter za konstruktivnega duha s strani vseh, se z apostolom Pavlom »zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah« (1Tes 1,2). In Sveti Duh, ki nam je med temi delovnimi dnevi omogočal velikodušno delati z vso svobodo in ustvarjalnostjo, naj spremlja pot, s katero se bodo v Cerkvi po vsem svetu pripravljali na redno škofovsko sinodo prihodnjega oktobra 2015. Sejali smo in bomo še potrpežljivo in vztrajno sejali z gotovostjo, da bo Gospod dal rast vsemu temu, kar smo posejali (prim. 1Kor 3,6).
Pavel VI.
Na dan beatifikacije papeža Pavla VI. mi prihajajo na misel njegove besede, s katerimi je ustanovil škofovsko sinodo: »Ko pozorno preiskujemo znamenja časa, skušamo prilagoditi poti in metode… današnjim naraščajočim potrebam ter spremenjenim pogojem v družbi« (Ap. pismo Motu proprio Apostolica sollicitudo).
O tem velikem papežu, o tem pogumnem kristjanu, o tem neutrudljivem apostolu, pred Bogom danes ne moremo, da ne izrečemo tako preprosto, tako iskreno in pomembno besedo: hvala! Hvala ti, naš dragi in ljubljeni papež Pavel VI.! Hvala za tvojo ponižno in preroško pričevanje ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve!
V svojih osebnih zapiskih je veliki krmar koncila dan pred zaključkom koncilskega zasedanja zapisal: »Morda me je Gospod poklical in me drži v tej službi, ne toliko, ker bi imel sposobnosti, da bi vodil in rešil Cerkev sedanjih težav, temveč, da bi vsaj nekaj trpel za Cerkev, da bo povsem jasno, da jo On, in ne drugi, vodi ter rešuje.« V tej ponižnosti žari veličina blaženega Pavla VI., ki je znal, medtem ko se je oblikovala sekularizirana in sovražna družba, z daljnovidno modrostjo, včasih osamljen, uravnavati krmilo Petrove barke, ne da bi izgubil veselje in zaupanje v Gospoda.
Pavel VI. je resnično znal dati Bogu to, kar je Božjega, s tem, da se je z vsem svojim življenjem posvetil »veličastnemu, a tako težkemu svetemu prizadevanju, da nadaljuje v času ter razširja po zemlji Kristusovo poslanstvo« (Homilija med obredom umestitve: Insegnamenti I, 1963, p. 26) in ljubil ter vodil Cerkev tako, da je »lahko istočasno vsem ljudem ljubeča mati ter delivka zveličanja« (Ecclesiam Saum, Uvod).
Nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja
Pred molitvijo Angelovega češčenja in zaključkom svete maše je papež Frančišek pozdravil vse romarje, ki so prišli tako iz Italije kot z vsega sveta, še posebej pa vernike, ki so prišli iz Bresce, Milana in Rima na beatifikacijo Pavla VI. »Za prisotnost se vsem zahvaljujem ter vas spodbujam, da zvesto hodite za naukom ter zgledom novega blaženega.«
»Bil je neutrudni zagovornik misijonov ad gentes. O tem pričuje apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, s katero je hotel prebuditi zagon ter prizadevanje za misijonsko poslanstvo Cerkve. Ta spodbuda je še vedno aktualna, ima še vedno svojo aktualnost. Pomenljivo je danes pomisliti na ta vidik pontifikata Pavla VI, ko obhajamo svetovni misijonski dan.
Preden pa se bomo vsi z molitvijo Angelovega češčenja obrnili na Marijo, bi rad poudaril globoko marijansko pobožnost blaženega Pavla VI. Temu papežu bo krščansko ljudstvo vedno hvaležno za apostolsko spodbudo Marialis cultus in pa, ker je ob zaključku tretjega zasedanja II. vatikanskega koncila Marijo razglasil za Mater Cerkve. Marija, Kraljica svetnikov, Mati Cerkve, naj nam pomaga, da bomo v svojem življenju zvesto uresničevali Gospodovo voljo, kakor jo je novi blaženi.«
Besedilo je s strani Radia Vatikan.
