Slovenski škofje so sklenili, da ob 90. letnici življenja za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci podelijo pisatelju Alojzu Rebuli odličje sv. Cirila in Metoda.
Utemeljitev priznanja
Življenjsko delo Alojza Rebule v literarnem opusu združuje življenjsko realističen in filozofsko razmišljujoči slog, ki odpira aktualna verska vprašanja sodobnega krščanstva. Njegovo služenje Cerkvi preko pisane besede izhaja iz čudenja nad skrivnostjo Božjega učlovečenja, kar spremeni vsako literarno ali kolumnistično delo v pričevalski izdelek in besedilo veroizpovedi, credo. V svoji literarni izpovedi pisatelj izraža pristen življenjski utrip, ki ga preleta s svojim Bogoiskateljstvom ter hkrati s krščanskim upanjem premaguje človeško tragiko.
Služenje slovenski besedi združuje s služenjem Cerkvi na Slovenskem, saj v svojih razpravah in romanih premišljuje o narodnostnih, ljubezenskih, umetniško-ustvarjalnih, moralnih in družbenih vprašanjih. V romanu Nokturno za Primorsko je na izviren in tenkočuten način vpeljal historično dogajanje okrog mučenca, kandidata za blaženega, duhovnika Filipa Terčelja. Enkraten lik tega primorskega celostnega humanista, ki je postavil v sredino svojega pastoralnega delovanja ljubezen do naroda in jezika, dobi pri Alojzu Rebuli novo razsežnost. Zahvaljujoč pisateljevemu delu pripoved namreč omogoča širšemu krogu ljudi, da pridejo v stik z žrtvijo treh totalitarizmov 20. stoletja, saj dogodki in opisi dobijo obliko literarnega bogoslužja. Alojz Rebula med svoje literarne junake rad postavlja duhovniške like. V Divjem golobu izpove svoje gledanje na duhovniško službo, ki mu pomeni krščansko posvečenje slovenskega naroda in hkrati vsega človeštva.
Pisatelj Rebula v svojih književnih delih prepleta ljubezen do domovine in maternega jezika z versko pripadnostjo, kot kolumnist pa aktualizira družbeno dogajanje in ga postavi v kontekst družbenega nauka Cerkve. Pri tem pazi, da ne ustvarja neke nove ideologije, ampak izraža krščanski paradoks, kjer se Božja dobrota javlja tam, kjer bi jo najmanj pričakovali. Od leta 1998 kot kolumnist katoliškega tednika Družina »z bleščečo besedo in s hrabrostjo misli odgovarja na vprašanja, zakaj veruje v Boga«. Kot vernik je s svojim zavzetim in predanim delom tako javnosti v domovini kot v zamejstvu približal pomembna verska vprašanja ter pokazal na krščanske vrednote in svoje spoštovanje do tradicije Cerkve. Kot odličen prevajalec Svetega pisma ni vnesel s svojimi novelami in dramami v slovensko leposlovje samo biblične tematike, ampak je z romanom Jutri čez Jordan uveljavil tudi novo literarno zvrst, ki je biblični roman, s tem pa je z razodeto besedo bogatil širšo slovensko kulturo.
Življenjepis Alojza Rebule
Pisatelj, esejist, prevajalec Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini. Obiskoval je italijanske šole in se literarne slovenščine učil kot tujega jezika. V letih med 1936 in 1940 je obiskoval klasično gimnazijo v Gorici, nato pa jo je med leti 1940 in 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, leta 1960 pa v Rimu (La Sapienza) doktoriral s tezo o Danteju v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar, ki mu je za literarna dela predstavljala navdih, ob ustvarjanju pa tudi prvega in neposrednega kritika. V zakonu so se jima rodile tri hčerke, ki sta jim uspela predati slovenske in krščansko humanistične vrednote.
Od šestdesetih let dalje, po doživetju Lurda, se je začel spoprijemati tudi z verskimi vprašanji. V svoja dela je zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi v Trstu in okolici, tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev in mladine, a tudi starejšega rodu. Med slovenskimi pisatelji je prvi spregovoril o zavezniški zasedbi in upravi Tržaškega. K tej tematiki se je vrnil tudi v zadnjem romanu Informbiro v Zabrinju.
V svojih delih s krščansko vsebino razmišlja o temeljnih postavkah veroizpovedi pa tudi prikazuje like slovenskih svetniških osebnosti: Friderika Baraga, Antona Martina Slomška, Filipa Terčelja in Jakoba Ukmarja. V krščanskem vesolju ga je najbolj pritegoval središčni lik Jezusa Kristusa, o katerem je spregovoril že pred desetletji v razmišljanju Lik Sinu človekovega, ki je bilo potem vključeno v knjigo Smer nova zemlja. Odrešenikov lik na izviren način ponovno zaživi v eshatološkem romanu Pred sodnim dnem.
Alojz Rebula je bil leta 1969 dobitnik nagrade Prešernovega sklada za svoj vrhunski roman V Sibilinem vetru in leta 1995 tudi velike Prešernove nagrade za svoj celoten opus. Leta 2005 je prejel tudi nagrado Kresnik za roman Nokturno za Primorsko kot najboljši roman leta. Za italijanski prevod istega romana je leta 2012 prejel še prestižno literarno nagrado Mario Rigoni Stern. Prav tako je leta 2012 Rebula prejel odlikovanje velikega častnika viteškega reda za zasluge Republike Italije.
Rebulov bogati opus zajema vse od zbirk esejev, dnevnikov, romanov pa tudi drame, kratko prozo in druga publicistična dela. Slovensko usodo je uspel izraziti v zgodovini antičnega sveta, preko srednjega veka in renesance, pa vse tja do novejše povojne zgodovine. Grško rimski svet se v njegovih delih prepleta s krščanskim humanizmom, oboje pa povezuje s svetopisemskimi slogovnimi posebnostmi. Zato ni slučaj, da je privlačen za marsikaterega prevajalca in je prevajan v svetovne jezike.
Cerkveno odlikovanje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci
Člani Slovenske pokrajinske škofovske konference (SPŠK) so 18. junija 1985 sprejeli sklep o cerkvenem odlikovanju za zvesto služenje Cerkvi na Slovenskem. Odlikovanje, sestavljeno iz okrogle bronaste plakete z reliefno podobo sv. Cirila in Metoda in diplome, se podeljuje osebam in ustanovam, ki so se izkazale s posebnim zvestim služenjem Cerkvi med Slovenci. Odlikovanec ima pravico, da eden od slovenskih škofov zanj opravi pogrebno sv. mašo po krajevni navadi in vodi pogrebne obrede, če svojci pravočasno obvestijo škofa, v čigar škofiji bo pokop.
