Odgovori na novinarska vprašanja o škofovski sinodi o Amazoniji

26.9.2019

Dnevnik

Spoštovani dr. Kraner.

Kot sva se dogovorila po telefonu, prosim za nekaj pojasnil v zvezi  s prihajajočo sinodo o Amazoniji.

V  delovnem dokumentu  za sinodo je najti tudi  predlog, da bi  duhovniško službo v Amazoniji lahko opravljali tudi  poročeni moški, saj je ozemlje tako prostrano, da škofje ne morejo zagotoviti dovolj duhovnikov.  Hkrati  je tudi predlagano,  da bi ženske opravljale razne cerkvene službe, kot nekakšne  diakonistke.  Kolikor sem seznanjena, pa že zdaj obstaja možnost, da se preizkušeni možje  (viri probati) odločijo za duhovniško službo. Če so poročeni, jim mora to odobriti žena. Za celibat se lahko odločijo, ni pa nujno. 

Prosim vas, če mi lahko nekaj več napišete o tem in potrdite, da zgornje navedbe držijo.  Med drugim me zanima: 

Od kdaj obstaja v Cerkvi  možnost, da se lahko v duhovnika posvetu tudi poročene moške? Kje je to zapisano?

Koliko je teh primerov? Slišim, da so redki. Zakaj? 

Je morda kakšen tudi pri nas bil ali je?  Ali bi lahko, teoretično, nekoč v prihodnosti, če ne bo dovolj novomašnikov, vlogo duhovnikov prevzeli starejši, poročeni možje?   Ali so kakšni razlogi, ki govorijo proti temu?  

Kdaj se škofje odločijo, da v duhovnika posvetijo  vdovce in poročene?  Ali je to odvisno le od želje kandidatov ali je to bolj  odvisno od potreb škofije? 

Posebej me zanima, kako je mogoče teološko pojasniti  dejstvo, da  mladomašniki morajo spoštovati celibat, poročenim duhovnikom pa ga ni treba? Z drugimi besedami, zakaj zakrament zakona lahko preglasi  obveznost celibaterstva? 

Najlepša hvala za odgovor.

Lep pozdrav.


Spoštovani,
zahvaljujemo se vam za vaše vprašanje in vam pošiljamo kratke odgovore.

1) V delovnem dokumentu za sinodo je najti tudi predlog, da bi duhovniško službo v Amazoniji lahko opravljali tudi poročeni moški, saj je ozemlje tako prostrano, da škofje ne morejo zagotoviti dovolj duhovnikov. Hkrati je tudi predlagano, da bi ženske opravljale razne cerkvene službe, kot nekakšne diakonistke. Kolikor sem seznanjena, pa že zdaj obstaja možnost, da se preizkušeni možje (viri probati) odločijo za duhovniško službo. Če so poročeni, jim mora to odobriti žena. Za celibat se lahko odločijo, ni pa nujno. Prosim vas, če mi lahko nekaj več napišete o tem in potrdite, da zgornje navedbe držijo.
Na izrednem zasedanju škofovske sinode o Amazoniji bo osrednja tema Amazonija: Nove poti za Cerkev in za celostno ekologijo, s katero želijo škofje poiskati načine evangelizacije v tem posebnem geografskem okolju. Instrumentum laboris ali delovni dokument za omenjeno zasedanje sinode je sestavljen iz treh poglavij: 1) Glas Amazonije, 2) Celostna ekologija – krik zemlje revnih in 3) Pontifikalna Cerkev v Amazoniji – izzivi in upanja. Če bo prišlo tudi do razprave o možnosti posvečevanja t. i. „viri probati“, starejših in poročenih moških, ki bi s tem reševali pomanjkanje klera, je odvisno od poteka sinodalnega dogajanja.
Glede vaše trditve, da že sedaj obstaja možnost, da se preizkušeni možje odločijo za duhovniško službo, poudarjam, da je to mogoče v Grko-katoliški Cerkvi in v okviru ordinariata za duhovnike iz Anglikanske Cerkve.

2) Od kdaj obstaja v Cerkvi možnost, da se lahko v duhovnika posvetu tudi poročene moške? Kje je to zapisano?
V Katoliški Cerkvi se lahko posveti poročene može za duhovnike grko-katoliškega obreda in člane ordinariata nekdanjih anglikanskih duhovnikov.
Leta 1951 je papež Pij XII. anglikanskim in luteranskim duhovnikom, ki so vstopili v Katoliško Cerkev dal možnost, da lahko naprej živijo kot poročeni možje. Ponovno je to temo odprl papež Pavel VI., ki je leta 1967 v dokumentu Sacerdotalis celibatus zapisal, da je potrebno vsak primer poročenega duhovnika iz drugih krščanskih cerkva, ki želi vstopiti v Katoliško Cerkev, posebej preučiti. Papež Benedikt XVI. je z apostolskim pismom Anglicanorum Coetibus leta 2009 uredil možnost sprejemanja poročenih duhovnikov iz Anglikanske Cerkve v Katoliško Cerkev. V nobenem od omenjenih primerov ni šlo za vzgibe o ukinjanju celibata, ampak za odgovore na konkretne izzive časa.

3) Koliko je teh primerov? Slišim, da so redki. Zakaj?
Zato ker v Sloveniji nimamo primerov, da bi iz Anglikanske Cerkve vstopili v Katoliško Cerkev in ker sta v Sloveniji samo dve župniji grko-katoliškega obreda v kateri deluje prej poročeni in sedaj ovdoveli duhovnik Mihajlo Hardi.

4) Je morda kakšen tudi pri nas bil ali je? Ali bi lahko, teoretično, nekoč v prihodnosti, če ne bo dovolj novomašnikov, vlogo duhovnikov prevzeli starejši, poročeni možje? Ali so kakšni razlogi, ki govorijo proti temu?
V Sloveniji nimamo takih primerov duhovnikov. Imamo pa podatke o stalnih diakonih, ki niso duhovniki, so poročeni možje, ki jim je dovoljeno podeljevati nekatere zakramente in blagoslove, ne morejo pa maševati, spovedovati in podeljevati bolniškega maziljenja.

5) Kdaj se škofje odločijo, da v duhovnika posvetijo vdovce in poročene? Ali je to odvisno le od želje kandidatov ali je to bolj odvisno od potreb škofije?
Vsak kandidat za duhovništvo mora najprej sam čutiti klic, potem pa je Cerkev tista, ki preveri ali je klic pravi. Šele nato ga škof posveti. V omenjenih zgodovinskih primerih, ko so poročeni duhovniki iz drugih krščanskih Cerkva bili posvečeni v katoliške duhovnike, so se ti duhovniki morali odpovedati družinskemu življenju, zato je bilo za takšno dejanje vedno potrebno soglasje žene. Takšne odločitve se pojavljajo ob posebnih zgodovinskih in pastoralnih okoliščinah, niso pa to splošna praksa Katoliške Cerkve.

6) Posebej me zanima, kako je mogoče teološko pojasniti dejstvo, da mladomašniki morajo spoštovati celibat, poročenim duhovnikom pa ga ni treba? Z drugimi besedami, zakaj zakrament zakona lahko preglasi obveznost celibaterstva?
V Katoliški Cerkvi rimskega obreda je možno samo posvečevanje neporočenih moških, posvečevanje poročenih mož je možno zgolj v cerkvah vzhodnega obreda in v prej omenjenih izjemnih primerih. Kandidati, ki se v zahodnem obredu Katoliške Cerkve odločijo za duhovništvo, morajo pred posvečenjem izreči obljubo celibata.

Opomba:
V vašem tekstu ste uporabili besedo „diakonistke“, pravilna beseda je diakonise. Te so imele v prvi Cerkvi nalogo, da so zelo verjetno sodelovale pri podeljevanju zakramenta sv. krsta.
 

Lep pozdrav,
Dr. David Kraner
Tiskovni predstavnik SŠK