Spoštovani,
na kratko torej, pisala bom o morebitnih vzrokih za upadanje posvečenih duhovnikov, letos le trije.
Zakaj po vaše tako nizko število, ne le letos, ampak že v zadnjih desetih letih v primerjavi z desetletji po vojni?
Kako župnije rešujejo manjko duhovnikov, kako se duhovniki, ki mašujejo v več cerkvah, spopadajo in soočajo z večjo obremenitvijo kot sicer?
So morda pri tem verniki tudi obstranska škoda, saj morda duhovnik nima več toliko časa za pogovor z njimi, za osebnejši stik ipd.?
Če bi bilo mogoče dobiti kontakt kakterega župnika, ki mašuje v več cerkvah, da morda sam pove, kako poteka njegovo delo, je naporno?
V drugem delu pa bi se dotaktnila tudi upadanja števila zakramentov, od krstov do birm, porok, vse več je ločitev, upada število vernikov, sploh mlajših.
Ponovno, kje vidite razloge za to?
Se je cerkev dovolj prilagodila sodobnemu načinu življenja, človeku in njegovim pričakovanjem?
Kako privabiti mlajše v cerkev in nenazadnje h krščanski misli?
Je potrebna katoliška cerkev kakršne koli reformacije?
Spoštovani,
najlepša hvala za posredovana vprašanja glede duhovnih poklicev. Posredujemo vam naše odgovore:
Na kratko torej, pisala bom o morebitnih vzrokih za upadanje posvečenih duhovnikov, letos le trije.
Zakaj po vaše tako nizko število, ne le letos, ampak že v zadnjih desetih letih v primerjavi z desetletji po vojni?
Razlogi za upad števila novih duhovnikov so posledica nižje rodnosti, sekularizacije družbe ter razvrednotenjem duhovniškega in redovniškega poklica v medijih. Vse to otežuje mladim, da v svojih družinah in osebnem življenju uresničijo tovrstni poklic.
Kako župnije rešujejo manjko duhovnikov, kako se duhovniki, ki mašujejo v več cerkvah, spopadajo in soočajo z večjo obremenitvijo kot sicer?
Škofije organizirajo pastoralno delo na župnijah glede na potrebe vernikov in število duhovnikov. Pri tem so pozorni, da je vernikom zagotovljena pravica do verskih obredov, zakramentov in verouka. Številni duhovniki so zaradi souprave večjih župnij obremenjeni in si zato medsebojno pomagajo. V Koprski škofiji so zaradi lažje porazdelitve dela in duhovnikov reorganizirali, ukinili in združili 93 župnij. (http://kp.rkc.si/2017/08/03/preureditev-zupnij/ )
So morda pri tem verniki tudi obstranska škoda, saj morda duhovnik nima več toliko časa za pogovor z njimi, za osebnejši stik ipd.?
Kvalitetna duhovna in verska oskrba je odvisna od števila duhovnikov. Zato so škofje pred izzivom, kako urediti pastoralno oskrbo vernikov na način, da se bodo lahko z duhovniki srečali, pogovorili in ob njih poglobili svojo vero. Zaradi večje mobilnosti je večini vernikov danes lažje priti v mesto oz. na Božjo pot in se tam srečati z duhovnikom. Danes je tudi urejena duhovna oskrba v bolnicah in domovih za starejše osebe kar omogoča boljšo duhovno oskrbo bolnikov in ostarelih. Res pa je, da pomanjkanje duhovnikov spodbuja večjo dejavnost laikov pa naj bo to pri verouku, obiskovanju bolnikov ali pa v okviru Karitasa.
Če bi bilo mogoče dobiti kontakt kakterega župnika, ki mašuje v več cerkvah, da morda sam pove, kako poteka njegovo delo, je naporno?
Kontakt duhovnika lahko zaprosite na škofijah (njihovi kontakti so na tej povezavi: http://katoliska-cerkev.si/skofije).
V drugem delu pa bi se dotaktnila tudi upadanja števila zakramentov, od krstov do birm, porok, vse več je ločitev, upada število vernikov, sploh mlajših.
Ponovno, kje vidite razloge za to?
Upad zakramentov je posledica sekularizacije in potrošništva, ki zavračata oz. potiskata v ozadje duhovne vrednote. Prav tako je to tudi posledica upada števila družin, ki je najboljši prostor za rojevanje otrok in prenos vere iz ene generacije na drugo. Slovenija je po številu sklepanja porok in številu novorojenih otrok med zadnjimi v EU in s tem v svetu. Zato je vaše vprašanje možno razumeti tudi v širšem okviru – kako to, da si država še vedno zatiska oči pred demografsko zimo, upadom števila družin, upadom rodnosti in povečanju števila osamljenih in samskih državljanov? Namesto da bi se posvečala tem ključnim temam za prihodnost države in slovenskega naroda, država še vedno vztraja pri promoviranju liberalne ideologije in mladim ne zagotavlja vzgoje ter zadostne ekonomske podpore pri ustanavljanju družin ter odločitvi za očetovstvo in materinstvo. Pri tem velja omeniti, da je odločitev za družinsko življenje vedno tudi odločitev za duhovne vrednote in vero. Statistika jasno govori – bolj ko so ljudje verni, lažje se odločajo za družinsko življenje in otroke. Bolj ko so sekularizirani, redkeje se odločajo za poroko, očetovstvo in materinstvo in pogosteje so osamljeni.
Se je cerkev dovolj prilagodila sodobnemu načinu življenja, človeku in njegovim pričakovanjem?
Cerkev pozorno spremlja človeka v svojih iskanjih in hrepenenjih, kar dokazujejo reforme iz začetka 20. stoletja, Drugi vatikanski koncil (1962-165), dokumenti in delovanje papežev Janeza Pavla II., Benedikta XVI. ter sedanjega papeža Frančiška. Najbolj viden primer takšnega prilagajanja je porast romanj ter množična uporaba socialnih omrežij in drugih spletnih aplikacij, ki vsakemu verniku prinašajo krščansko sporočilo. Ob tem pa velja, da Cerkev nima naloge, da hodi za ljudmi ter se njim prilagaja v smislu nauka in etičnih vrednot. Jezus je svojim učencem rekel, »hodite za menoj« in ne »jaz bom hodil za vami.« Cerkev ljudem prinaša najbolj varno pot v življenju, da človek razvije in ohrani smisel življenja, se varuje napačnih življenjskih odločitev in jih navdušuje za Boga, bližnjega in dobrodelnost. Od človeka pa je odvisno, kako bo na to vabilo Boga in Cerkve odgovoril.
Kako privabiti mlajše v cerkev in nenazadnje h krščanski misli?
Ko je človek mlad, je po svoji naravi upornik, zato se običajno v tem obdobju oddalji od vere in jo ponovno "najde" v zrelejših letih, ko se poroči in dobi otroke, ko se sooči z boleznijo, minljivostjo in smrtjo samega sebe oz. svojih bližnjih. V tem smislu si Cerkev prizadeva, da mlade sprejema, zanje moli in jim zagotavlja versko vzgojo. Odločitev za vero mora biti svobodna. Tako kot danes, je to veljalo tudi za Jezusove učence; nekateri so ga zapustili, številni pa so šli za njim.
Je potrebna katoliška cerkev kakršne koli reformacije?
Cerkev se po svoji naravi vedno prenavlja. To dokazujejo njeni dokumenti, smernice in načela, ki jih sprejemajo papeži ter škofi. To seveda ne pomeni, da bi spreminjala svoj nauk, temveč išče bolj primerno in razumljivejšo govorico ter načine kako učinkoviteje prinašati sodobnemu človeku vero v Jezusa Kristusu. Ob tem pa zagovarja temeljne vrednote: človeško življenje od spočetja naprej, poroko moža in žene, pravičnost in solidarnost ter versko svobodo. Cerkev se v zavzemanju za Boga in temeljne vrednote ne more motiti.
Lep pozdrav,
dr. Tadej Strehovec, generalni tajnik SŠK