Te dni mineva dve leti, odkar smo državljani Slovenije šli prvič po drugi svetovni vojni na sorazmerno svobodne volitve in izbrali sedanjo demokratično oblast. V teh dveh letih smo doživljali velike zgodovinske dogodke za svet in naš narod. Sesul se je svetovni komunizem. Slovenija je postala samostojna in mednarodna priznana država. V sami državi Sloveniji pa poteka demokratizacija vsega našega življenja.

Bistvo demokracije pa ni samo v tem, da imamo več strank. Res je, da nima več nobena stranka monopola v parlamentu. Niso pa še povsem odpravljeni monopoli iz časov enopartijskega sistema na področju gospodarstva, bančništva in družbenega obveščanja. Ni še vzpostavljeno tržno gospodarstvo, niso še zaživela nestrankarska združenja državljanov, ni še dovolj močnih pravih sindikatov, ki bi bili nepolitični in bi branili delavce pred brezpravjem.

živimo v težkem prehodnem obdobju. Trpimo posledice štiridesetletne napačne usmeritve v gospodarstvu, šolstvu ter družbenem in političnem razvoju. Staro ne velja več, novo še ni docela vzpostavljeno. V tem prehodnem nejasnem obdobju prihaja preveč pogosto do nepoštenega ravnanja. Nekateri se bogatijo zaradi položaja, ki ga imajo, ne pa z uspešnim delom. Sedaj razločno vidimo, kako je v našem okolju oslabljena moralna zavest o odgovornostih in dolžnostih. Mnogi ne vedo, kaj je prav in kaj ni. Razkorak med tistimi, ki komaj preživijo, in onimi, ki lahko živijo potratno, je vedno bolj viden. Pomoč socialno ogroženim je hvalevredna in rešuje marsikatero težavo. To pa ni dovolj. Potrebujemo nekaj nujnih zakonskih rešitev, s katerimi bi preprečili prilaščanje skupnega imetja in vzpostavili pravno varnost delavcev in socialno varnost nasploh.

Bilo je pričakovati, da bomo v prehodnem obdobju živeli slabše, kot smo bili vajeni. Nihče nam tudi ni kaj drugega obljubljal. Temu se v nobenem primeru ne bi izognili. Naših odločitev za demokracijo in samostojnost ni treba obžalovati. Toda za sedanje stanje so krive tudi strankarske razprtije, blokade v parlamentu, ideološki boj in boj za oblast. To onemogoča sprejetje nujno potrebnih zakonov za gospodarsko oživitev in normalno delo vlade. Včasih imamo vtis, da nekateri namerno povzročajo nered. Trpi naš mednarodni ugled. Politična kultura je tako nizka, da nas imajo lahko drugi za nezrele za demokracijo. Toda sodelovanje s tujino bo odvisno od naše domače politične trdnosti. V nezanesljivo deželo ne bo nihče vlagal svojega kapitala. Da ta vlaganja zamujajo, so odgovorni tudi tisti, ki zavlačujejo sprejetje lastninske zakonodaje.

Člani komisije Pravičnost in mir odklanjamo zlorabo socialne stiske za politične cilje in širjenje pesimizma. Zagovarjamo dialog med družbenimi partnerji in čim bolj enakomerno ter solidarno porazdelitev bremen in težav prehodnega obdobja.

Pogrešamo radio in televizijo, ki bi bila bolj dosledna v prizadevanju za objektivno in vsestransko obveščanje in se ne bi postavljala na stran enih družbenih in političnih skupin proti drugim. Pričakujemo, da bodo sredstva obveščanja dvigala raven politične kulture. V teh dveh letih se lata ni veliko spremenila. Stara miselnost pa predstavlja veliko oviro za demokratizacijo in napredek na vseh področjih. Ustreza sprememba mišljenja in delovnih navad je za premagovanje sedanjih težav vsaj toliko potrebna kot gmotna pomoč od zunaj.

Žal se ponekod še stopnjuje nestrpnost do drugače mislečih. V sredstvih javnega obveščanja se na račun določenih oseb pojavljajo posplošene in nedokazane kritike, ki včasih mejijo na prave gonje. Širijo se podtikanja, predsodki, nezaupanja in črnogledost. Mi pa potrebujemo zaupanje, pogum, nesebično in predano delo, slogo, sodelovanje, zvestobo dani besedi, medsebojno spoštovanje in pomoč.

Zaskrbljujoče je tudi gledanje na Cerkev in njeno vlogo v družbi. V preteklem štiridesetletnem obdobju so bili verniki kot posamezniki in kot cerkvena skupnost izločeni iz javnega življenja, posebno še političnega. To imajo mnogi, ki ustvarjajo javno mnenje, še vedno za normalno. Zato tudi na tem področju nasprotujejo temu, da bi postala Cerkev gmotno neodvisna in bi razširila svojo dejavnost. Obtožujejo jo klerikalizma in oblastiželjnosti. V resnici pa Cerkvi in njenim članom gre samo za to, da se ji vrnejo pravice, ki ji gredo in jih ima v vseh demokratičnih deželah, po katerih bi se radi zgledovali.

Ljudje čakajo, da se krivice popravijo. Razglasili smo narodno spravo in smo imeli nekaj simboličnih slovesnosti, s katerimi smo vrnili človeško dostojanstvo pobitim. Živi pa še vedno čakajo, da se jim vrne dobro ime in vsaj delno poravna tudi vsa druga škoda, ki so jo utrpeli. Tudi naši izseljenci še ne doživljajo v domovini tistega sprejema, ki so se ga zaradi nastalih političnih sprememb nadejali in si ga zaslužili s svojo vsestransko podporo domovini in njenemu mednarodnemu priznanju.

Glede na vse to komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci izraža najprej priznanje in hvaležnost vsem državljanom in vsem javnim delavcem, ki so prispevali k temu, da se je naša domovina začela demokratizirati, postala svobodna in neodvisna in to neodvisnost tudi ubranila. Člani komisije pričakujemo dosledno nadaljevanje demokratizacije in odpravo monopolov na vseh področjih. Terjamo dosledno spoštovanje evropskih meril objektivnosti, vsestranskosti in pluralizma v sredstvih javnega obveščanja, posebno pa še skrbno spoštovanje ustavno priznane človekovih pravice do ugleda in dobrega imena. Komisija se bo še naprej prizadevala za vedno bolj dosledno spoštovanje vseh drugih človekovih pravic in upa, da bo tudi to pospeševalo enakopravnost vernikov in njihove Cerkve kot sestavnega dela naše družbe.

 

V Ljubljani, 13. april 1992

 

Komisija Pravičnost in mir pri SŠK

prof. dr. Anton Stres, predsednik