V vatikanski dvorani Pavla VI. je v soboto dopoldan potekala slovesnost ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode. Navzoči so bili sinodalni očetje in ostali udeleženci zasedanja sinode o družini, ki od 4. oktobra poteka v Vatikanu. Poleg več govornikov je zbrane nagovoril tudi papež Frančišek. Sinodo je označil za »eno od najdragocenejših dediščin zadnjega koncilskega zbora«. Škofovsko sinodo je ustanovil papež Pavel VI. 15. septembra 1965 na željo očetov drugega vatikanskega koncila.

V tem svetu, v katerem živimo in ki smo ga poklicani ljubiti in mu služiti tudi v njegovih nasprotjih, se od Cerkve zahteva pospeševanje sinergij v vseh okoljih njenega poslanstva. »Ravno pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja,« je zatrdil papež Frančišek.

Božje ljudstvo in njegov verski čut

Kar nas Gospod prosi je v določenem smislu že vsebovano v besedi 'sinoda'. Hoditi skupaj – laiki, pastirji, rimski škof. Gre za pojem, ki ga z lahkoto izrazimo z besedami, ni ga pa lahko postaviti v prakso. Papež je spomnil na drugi vatikanski koncil, ki je najprej poudaril, da je Božje ljudstvo sestavljeno iz vseh krščenih, ki so poklicani »oblikovati duhovno bivališče in sveto duhovništvo«, zatem pa še zatrdil, da se »celota vernikov … ne more zmotiti v verovanju«; to svojo lastnost pa izraža preko nadnaravnega čuta vere vsega ljudstva, od škofov do vernikov laikov.

Papež je izpostavil, da je vsak krščeni »aktivni subjekt evangelizacije«: »Sensus fidei (verski čut) preprečuje, da bi ostro ločili Ecclesia docens (Cerkev učiteljica) in Ecclesia discens (Cerkev učenka), kajti tudi čreda poseduje lasten 'voh' za razločevanje novih poti, ki jih Gospod odpira Cerkvi.« Pojasnil je, da ga je vodilo ravno to prepričanje, ko je izrazil željo, da bi se v pripravi na dvojno sinodalno srečanje o družini posvetovalo z Božjim ljudstvom. Dodal je, da en sam posvet seveda ni dovolj, da bi se prisluhnilo verskemu čutu (Sensus fidei). A kako bi bilo mogoče govoriti o družini, ne da bi se vprašalo družine? Z odgovori na dva vprašalnika, ki sta bila razposlana po delnih Cerkvah, smo imeli priložnost poslušati vsaj nekatere med njimi.

Cerkev, ki posluša ljudstvo, pastirje in papeža

»Sinodalna Cerkev je Cerkev poslušanja, v zavedanju, da je poslušati več kot slišati.« To je vzajemno poslušanje, v katerem se vsak lahko nekaj nauči. »Škofovska sinoda predstavlja točko zbliževanja tega dinamizma poslušanja, ki poteka na vseh ravneh življenja Cerkve.« Sinodalna pot se začne s poslušanjem ljudstva, nadaljuje pa s poslušanjem pastirjev. Po sinodalnih očetih škofje delujejo kot avtentični varuhi, razlagalci in priče vere vse Cerkve, ki jo morajo znati pozorno razlikovati od tokov javnega mnenja, ki je pogosto spremenljivo. Sinodalna pot navsezadnje doseže najvišjo točko v poslušanju rimskega škofa, ki je poklican izrekati se kot »pastir in učitelj vseh kristjanov«: ne da začne pri svojih osebnih prepričanjih, ampak kot najvišji pričevalec fides totius Ecclesiae (vere Cerkve), porok pokorščine  in skladnosti Cerkve z Božjo voljo, Kristusovim evangelijem in izročilom Cerkve.

Dejstvo, da sinoda vedno deluje cum Petro et sub Petro, ni omejitev svobode, ampak zagotovilo edinosti. Po Gospodovi volji je papež »trajno in vidno načelo ter temelj edinosti tako za škofe kot za mnoštvo vernikov«. Škofje so povezani z rimskim škofom z vezjo škofovskega občestva (cum Petro), obenem pa so hierarhično podrejeni njemu, ki je glava zbora (sub Petro).

Cerkev kot narobe obrnjena piramida

Sveti oče je v nadaljevanju spregovoril o sinodalnosti, ki je sestavna dimenzija Cerkve in daje najustreznejši razlagalni okvir za razumevanje hierarhičnega poslanstva. Če vemo, da sta Cerkev in sinoda sinonima, potem tudi razumemo, da znotraj nje nihče ne more biti 'povišan' nad druge. Nasprotno, v Cerkvi je nujno, da se nekdo 'spusti' in služi bratom na poti.

Jezus je osnoval Cerkev tako, da je na njen vrh postavil apostolski zbor, katerega 'skala' pa je apostol Peter – ta, ki mora brate potrjevati v veri. A v Cerkvi, ki je kot narobe obrnjena piramida, se vrh nahaja spodaj. Zato se tisti, ki predstavljajo avtoriteto, imenujejo služabniki, saj so med vsemi najmanjši. Petrov naslednik pa ni drugega kot služabnik Božjih služabnikov (servus servorum Dei). »Tega nikoli ne pozabimo!« je poudaril papež Frančišek. Za Jezusove učence včeraj, danes in jutri je edina avtoriteta avtoriteta služenja, edina oblast je oblast križa.

Papež ni nad Cerkvijo

V sinodalni Cerkvi je sinoda škofov samo najbolj očiten izraz dinamizma občestva, ki navdihuje vse cerkvene odločitve, je dejal Frančišek, zatem pa pojasnil tri ravni izvajanja te sinodalnosti: prva raven se uresničuje v delnih Cerkvah; drugo raven predstavljajo cerkvene pokrajine in regije, delni zbori in na poseben način škofovske konference; tretja raven pa je raven vesoljne Cerkve. Ob koncu govora je še izpostavil, da prizadevanje za izgradnjo sinodalne Cerkve vsebuje tudi ekumenske implikacije. Med drugim je še izrazil prepričanje, da v sinodalni Cerkvi tudi izvajanje petrinskega primata lahko prejme večjo luč. Papež sam ni nad Cerkvijo, ampak je znotraj nje kot krščen med krščenimi in je znotraj škofovskega zbora kot škof med škofi, istočasno pa poklican voditi Cerkev v Rimu. Frančišek je pri tem še poudaril potrebo in nujnost razmišljanja o »spreobrnjenju papeštva«.

Vri: Radio Vatikan.