Člani Sveta Pravičnost in mir Slovenske pokrajinske škofovske konference so razpravljali o moralnih vidikih sedanjega družbenega trenutka in o spoštovanju človeških pravic. Najprej so se ustavili pri tako imenovanem ugovoru vesti in civilnem služenju vojaškega roka. Obžalovali so, da je večina pristojnih zveznih forumov te pozitivne pobude tako brez prizivno zavrnila. S tem vprašanje nikakor ni rešeno, ker je moralno vprašanje, nad katerim politika nima oblasti. Tudi je nesprejemljiva razlaga teh pobud in splošno ozračje, v katerem so razprave potekale. Na mesto poštenega upoštevanja pravih namenov in dejanskih razlogov je velikokrat stopilo podtikanje sovražnih namer in nesmiselnih povezav. V trenutku, ko se tolikokrat sliši o potrebi krepitve nadaljnje demokratizacije naše družbe, bi se morali bolj zavedati, da se demokratizacija začenja pri takem dialogu, kjer skuša vsakdo pošteno prisluhniti dejanskim namenom in razlogom drugega človeka in na argumente odgovoriti z argumenti. Dokler se ne dokaže nasprotno, ima vsakdo pravico veljati za domoljuba in poštenega človeka, tudi v primeru, če o posameznem vprašanju misli drugače, kot je bilo v veljavi doslej ali kot mislijo nosilci najvišjih družbenih in političnih odgovornosti. To sodi med jasno opredeljene človekove pravice.

Vprašanje ugovora vesti pa je pereče tudi, ko gre za zdravstvene delavce, ki jim vest prepoveduje sodelovati pri nekaterih medicinskih posegih, posebno še pri prekinitvi nosečnosti. Članom nekaterih verskih skupin ni dovoljeno prijeti za orožje, članom katoliške Cerkve pa ni dovoljeno sodelovati pri prekinitvi življenja nerojenega otroka. Zdravstvene ustanove morajo ta ugovor vesti dosledno spoštovati. Na srečo marsikje tako tudi je, prav pa je, da vemo, da je to temeljna človekova pravica. Zdravstveni delavci, ki po vesti pri prekinjanju nosečnosti ne morejo sodelovati, ne smejo zaradi tega trpeti nobenih neugodnih posledic. Vse to pa ne velja samo za tiste, ki so katoličani, temveč za vsakogar, ki mu vest brani, da bi sodeloval pri prekinitvi nerojenega človekovega življenja, ne glede na to, ali je katoličan ali ne, čeprav ravno katoliška Cerkev posebno poudarja moralno nesprejemljivost splava.

Te dni so v naši javnosti razplamtele razprave v zvezi z zadnjo številko Nove revije. Ni namen Sveta Pravičnost in mir zavzemati stališče do trditev, ki jih vsebuje. Trditve piscev teh prispevkov za slovenski narodni program držijo, kolikor držijo njihovi argumenti. Če hoče biti razprava res demokratična, mora potekati samo v moči razlogov. Pri tem pa si Svet Pravičnost in mir dovoljuje opozoriti na 19. člen Splošne deklaracije človekovih pravil, ki pravi: "Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vštevali pravico, da nihče ne sme biti nadlegovanj zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje."V Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je sprejela tudi Zvezna skupščina SFRJ, je podobno jasno določeno: "1. Nihče ne sme biti vznemirjen zaradi svojih mnenj. 2. Vsakdo ima pravico do prostega izražanja; s to pravico je ne glede na meje mišljeno prosto iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej v ustni, pismeni, tiskani in umetniški obliki ali na katerikoli drug prosto izbran način" (Uradni list SFRJ XXVII/1971/, 7, 79; čl. 19). Tega bi se bilo treba v sedanjem trenutku bolj zavedati. Z avtorji prispevkov naj se razpravlja in njihove trditve, če je res treba, tudi zavrača. Ni pa prav, da prispevkih razsojajo ljudje, ki jih očitno niso brali, temveč se opirajo na enostranska, popačena ali celo neresnična poročila. Nastaja nevarnost, da bo trezno razpravljanje zamenjala nenadzorovana in krivična gonja, dialog pa represija. Zato Svet Pravičnost in mir odločno podpira tiste naše družbene in politične dejavnike, ki si prizadevajo, da bi razpravo, v kateri gre za pomembna vprašanja, ohranili na ustrezni ravni, sporna vprašanja pa obravnavali demokratično, z dokazi in nasprotnimi dokazi, v enakopravnem dialogu, brez podtikanja, groženj, zastraševanj, zmerjanja in posploševanja. Kultura poštenega dialoga je pogoj tiste nadaljnje demokratizacije, ki si jo vsi želimo. Ne samo, da brez nje ni sodelovanja, odprtega in svobodnega družbenega življenja, temveč tudi izhoda iz gospodarskih težav ni.

V Ljubljani, 22. marca 1987

Svet Pravičnost in mir
Slovenske pokrajinske škofovske konference