Svet Pravičnost in mir Slovenske pokrajinske škofovske konference je na svoji redni seji 25. junija 1987 vnovič obravnaval nekatera vprašanja, s katerimi se srečujejo naši ljudje v sedanjem trenutku. Obravnaval jih je v luči moralnega nauka in krščanskih načel o družbenem življenju. Zaradi velikega pomena in možnih usodnih posledic pri nadaljnjem razvoju našega naroda in družbe se člani Sveta obračajo k članom Cerkve in vsem ljudem dobre volje v naši domovini in državi, naj se v skladu s svojimi možnostmi in pristojnostmi zavzemajo za nadaljevanje procesa demokratizacije naše družbe. To ni samo v skladu z vsemi mednarodnimi pakti in listinami, ki jih je v zvezi s človekovimi pravicami sprejela in ratificirala naša država in imajo zato za nas veljavo zakona, temveč je tudi edina zanesljiva pot iz sedanje splošne krize.

1. Predlagane spremembe Ustave SFRJ je potrebno izvesti kot nadaljnjo demokratizacijo in decentralizacijo, kakor tudi kot krepitev samobitnosti vsakega izmed jugoslovanskih narodov in narodnosti. Bilo bi namreč usodno, če bi med demokratizacijo z ene strani in enotnostjo z druge videli nasprotje. Prava narodova samobitnost v vseh njenih kulturah, gospodarskih in političnih razsežnostih nikakor ne pomeni nevarnosti za enotnost in nadaljnji obstoj naše zvezne države, temveč je njena edina trdna in trajna osnova. Treba je tudi odločno odklanjati očitek nacionalizma ali celo šovinizma, če gre za tako skrb za lasten narod, ki ne izraža nestrpnosti do drugih narodov in jih ne podcenjuje. Za svoj narod se mora čutiti odgovornega vsak njegov član, ne glede na ideološko usmeritev, in ima pravico, da to tudi javno izrazi, npr. z opozarjanjem na škodljive pojave kot je upadanje števila rojstev ali izgubljanje jezikovne in kulturne identitete nasploh. Če to poteka brez podcenjevanja drugih, tega ne moremo označiti kot nacionalizem. Narodnost je tako splošno dejstvo in temeljna vrednost, da nobena ideologija nima nad njo monopola. Pravica vsakega naroda do ohranjanja in razvijanja svoje identitete, svobode ter kulture, gospodarske in politične posebnosti sodi tudi med jasno opredeljene splošne človekove pravice. To je razvidno iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in iz tako imenovane Helsinške listine. To slovesno poudarja II. vatikanski cerkveni zbor (prim. CS 73-75) in številni papeži v svojih okrožnicah, posvečenih sodobnim vprašanjem. Pravzaprav pa že tako imenovano načelo "subsidiarnosti", ki je eden izmed dveh stebrov krščanskega socialnega nauka, nasprotuje vsaki centralizaciji in unitarizmu. Po tem načelu ima osrednja oblast le pomožno vlogo in nima pravice omejevati ali celo odpravljati pristojnost nižjih političnih skupnosti, če le-te lahko svoje naloge primerno izpolnjujejo. V tem smislu obstaja celo podobnost med moralnim načelom subsidiarnosti in sodobnim načelom samoupravljanja. Zato bi se tudi na osnovi idej krščanskega socialnega in moralnega nauka morali katoličani v naši domovini udeleževati razprav o ustavnih spremembah in se - ob hkratni odgovornosti za našo širšo državno skupnost - zavzemati, da bi konkretna zakonska določila ne šla v drugo smer kot deklarirana načela enakopravnosti, demokracije, samoupravljanja in nadaljnjega razvoja narodnih samobitnosti.

2. V sedanjih trenutkih najrazličnejših napetosti in celo nerazumevanj moramo biti odločni v svojih zahtevah, hkrati pa strpni ter spoštljivi do članov drugih narodov in narodnosti. Kot po pravici pričakujemo, da drugi spoštujejo nas in razumejo naše zahteve, moramo mi razumeti in spoštovati druge. Samo tako bo lahko prihajalo do tistega prepotrebnega in enakopravnega dogovarjanja in soglasja, brez katerega ne more biti trajnih in pravičnih rešitev.

3. Naša javnost na čelu z nekaterimi uglednimi pravniki in drugimi združenji že nekaj časa zahteva spremembe tistih členov Kazenskega zakonika SFRJ in republiških zakonov, ki se nanašajo na tako imenovani "verbalni delikt". Nekateri zadnji dogodki so nam spet otipljivo pokazali, kako različno je mogoče te člene razlagati in jih uporabljati za represijo, kar je v očitnem nasprotju z zelo jasno opredeljeno človeško pravico iz člena 19 Splošne izjave OZN: "Vsaka oseba ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, kar obsega pravico da zaradi svojega mišljenja ne bo vznemirjena, in pravico iskati, sprejemati in razširjati, brez ozira na meje, sporočila in ideje s pomočjo kakršnega koli sredstva." Zvezna skupščina je ratificirala že omenjeni Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, kjer je rečeno: "Nihče ne sme biti vznemirjen zaradi svojih mnenj. Vsakdo ima pravico do prostega izražanja; s to pravico je ne glede na meje mišljeno prosto iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej v ustni, pismeni, tiskani ali umetniški obliki ali na kateri koli drug prostor izbran način" (19. člen). To pomeni, da nima oblast nobene pravice kazensko preganjati ljudi, ki o političnih in družbenih vprašanjih mislijo drugače kot ona in te misli tudi javno povedati, ne da bi d tem ščuvali k nasilju in nestrpnosti. Prav tako je jasna demokratična zahteva, da mora biti sodstvo neodvisno od politike. Zato je nujno, da pride do ustreznih sprememb v besedilih kazenskih zakonov.

4. Končno je treba opozoriti na dejstvo, da vprašanje verskega življenja vernih zapornikov ni zadovoljivo rešeno. Če gre za katoličane, mislimo s tem tudi na možnost prejemanja verske in duhovne literature in prejemanja zakramentov. Teh možnosti danes zaporniki praktično nimajo. Vendar je versko življenje vernih zapornikov njihova moralna pravica, saj so tudi zaporniki ljudje in ostanejo nosilci osnovnih človekovih pravic. Člen 10 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah pravi: "Z vsakim, ki mu je vzeta prostost, je treba ravnati človeško in s spoštovanjem, ki je neločljivo od človekove osebnosti." To pa čisto gotovo zajema tudi spoštovanje verskega prepričanja vsakega zapornika. Zato je utemeljena zahteva, da se zapornikom omogoči, kar služi njihovem verskem življenju. ker bi to tudi ugodno vplivalo na njihovo življenje in razvoj, bi bilo tudi popolnoma v duhu zgoraj navedenega Mednarodnega pakta, ki pravi v istem členu, točka : "Kaznovalni režim obsega ravnanje z obsojenci, katerega glavni cilj je njihovo poboljšanje in socialna rehabilitacija". Kot je prav, da imajo zaporniki nekaj možnosti za kulturno življenje in izobraževanje, je prav, da se jim omogoči razvijanje verskega življenja. Zato Svet poziva vse odgovorne v družbi in Cerkvi, da začnejo urejevati tudi to vprašanje.

5.Naša domovina stoji na pomembnem razpotju, naša družba je v krizi. Tega ne taji nihče. A nekaterih se zato polašča nekakšna črnogledost in brezvoljnost. Zavoljo tega se držijo ob strani in samo s strahom čakajo, kaj bo. Zaradi mnogih razočaranj je takšna drža mogoče razumljiva, vendar je zelo nevarna. Za kristjane pa bi morale biti te zapletene razmere še poseben izziv naši odgovornosti za domovino in njeno prihodnost. Zato duhovnikom in drugim pastoralnim delavcem priporočamo, naj spodbujajo k molitvi za domovino. V molitvi bomo namreč našli moralno moč, da bomo povsod kjer smo in delamo, sprejemali svojo odgovornost, v razpravah dejavno sodelovali in se požrtvovalno zavzemali za pravične rešitve vseh pomembnih vprašanj. Sedanji trenutek kliče po zavzetosti in odgovornosti vseh.

 

V Ljubljani, 25. junija 1987

 

Svet Pravičnost in mir
Slovenske pokrajinske škofovske konference