Ni presenetljivo, da je v deželah, ki se postopoma osvobajajo totalitarnih in avtoritarnih političnih ureditev, vprašanje javnega obveščanja (televizije, radia in časopisov) posebno pereče in občutljivo. Mnogi pravijo, in ne čisto brez razloga, da ima oblast tisti, ki ima v rokah televizijo, radio in tisk. Zato so tudi pri nas nosilci monopolne oblasti posebno skrbno nadzorovali sredstva javnega obveščanja.

Kdor si je prizadeval za demokratizacijo, si je prizadeval tudi za svobodno mišljenje in svobodno širjenje in pretok informacij in idej. Demokratizacija in politični pluralizem sta bistveno vezana na demokratičnost in pluralnost javnih glasil.

Ko je pri nas že pred volitvami prihajalo do določene demokratizacije, je to odsevalo v sredstvih javnega obveščanja, čeprav ne v vseh enako in tudi ne vedno dosledno. Moramo pa dati priznanje tistim, ki so se že pod starim režimom bojevali za svobodo informiranja in širjenja idej. S tem so odločilno prispevali k spremembam, ki so jih prinesle volitve pred letom dni.

Vendar pa je treba na tem področju še veliko storiti. Žal teh zahtev nekateri nočejo prav razumeti in jih označujejo kot zahtevo po novem "enoumju". Tako spet pačijo zahteve dosledne demokratizacije, kot se to tolikokrat dogaja. Popravljanje preteklih krivic imenujejo revanšizem. Če se Cerkev pojavi v javnosti ali zavzame nekdo, ki bi utegnil biti kristjan, kakšno vidnejše mesto, pa že pravijo, da se oživlja klerikalizem. Posebno zaskrbljujoči so ti pojavi, ko gre samo za nepoučenost in miselno zamegljenost, temveč za zavestno pačenje dejstev. Tedaj lahko tudi domnevamo, da si določene skupine ali posamezniki prizadevajo ohraniti ali pa si zopet pridobiti monopolni položaj iz nedemokratičnih časov.

Drugo zaskrbljujoče dejstvo pa je opravljene, obrekovanje in podtikanje v nekaterih javnih glasilih. Nekatera v tem še posebno prednjačijo. Kazenski zakonik sicer omogoča v takih primerih civilno tožbo, vendar je treba v tej zvezi opozoriti, da tudi z morebitno dobljeno tožbo ni nikoli mogoče popraviti moralne škode, ki jo utrpi oseba, ki so jo javno opravljali in obrekovali. Mnoge žrtve obrekovanja pa tudi nimajo časa ne potrpljenja, da bi iskale pravico po sodiščih. Zato je na tem področju treba predvsem uveljaviti etična pravila, utemeljena na človekovi pravici do časti in dobrega imena. Kdor pa enači demokracijo s svobodo javnega obrekovanja, ima o demokraciji sprevrženo podobo. Demokracija ne zahteva samo svobode, temveč tudi pravičnost. Brez pravičnosti se demokracija in svoboda sprevračata v boj vseh zoper vse, ker zmagujejo najbolj predrzni in brezvestni.

Zaradi vsega tega želita komisija Pravičnost in mir in Komisija za javno obveščanje poudariti naslednje:

1. Pravica do svobodnega izražanja misli, širjenje novic in mnenj je nesporna človekova pravica, ki sodi med temelje demokracije.

2. Vendar pa pravic nimajo samo tisti, ki novice in mnenja širijo ali izražajo, temveč imajo pravice prav tako tisti, ki so jim novice in mnenja namenjena. Vsak človek ima pravico do objektivne in vsestranske obveščenosti, do časti ter dobrega imena.

3. Pravica do obveščenosti je bistveno povezana z dejstvom, da so v demokratični družbi vsi državljani poklicani k soodločanju o skupnih zadevah. Ne morejo pa odgovorno soodločati, če o dejanskem stanju stvari niso objektivno in vsestransko obveščeni.

4. Javna glasila, posebno tista, ki so nacionalnega pomena, niso v prvi vrsti prostor za izražanje osebnih mnenj in stališč novinarjev, temveč so v službi celovitega, vsestranskega in nepristranskega obveščanja državljanov.

5. Oblast nosi odgovornost za spoštovanje človekovih pravic. zato mora skrbeti tudi, da bodo državljani celovito in vsestransko obveščeni. Za to pa je pluralnost sredstev obveščanja nujen in tudi preizkušen pogoj.

6. Prav tako ima oblast odgovornost, da z zakonodajnimi in sodobnimi ukrepi skrbi za spoštovanje pravice državljanov do zasebnosti in časti ter dobrega imena. Posebno moralno dolžnost spoštovati človekovo pravico do dobrega imena in časti imajo uredniki in novinarji. Njihova združenja pa morajo to zavest, ki sodi med njihove poklicne dolžnosti, krepiti.

 

V Ljubljani, 23. maja 1991

 

Komisija za javno obveščanje pri SŠK
Dr. Janez Gril, predsednik

 

Komisija Pravičnost in mir pri SŠK
prof. dr. Anton Stres, predsednik