Člani Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci so na seji 18. novembra 1991 razpravljali tudi o vprašanju tako imenovane "pravice do splava", ki bi jo naj vsebovala nova slovenska ustava. Sprejeli so naslednje stališče.

1. Člani komisije se strinjajo z načelom, naj bo ustava kratka, sodobna in jasna, predvsem pa takšna, da jo bo lahko sprejel čim širši krog državljanov Republike Slovenije.

2. Med posebno občutljiva vprašanja sodi vprašanje umetne prekinitve nosečnosti ali splav. Vnašanje tega v razpravo o ustavi je to občutljivo moralno vprašanje docela spolitiziralo. To vprašanje pa je najprej etike, tudi tiste, ki jo vsebujejo načela človekovih pravic. Hkrati pa je to strokovno vprašanje, vprašanje zdravnikov in njihove etike. Zaupamo stroki, da bo v prihodnje iskala najboljše in tudi etično odgovorne rešitve, zato menimo, da to ni zadeva, o kateri naj odloča ustava. Odklanjamo obtožbe, da hočemo, da bi ustava splav prepovedala. Pričakujemo pa, da bo ustava takšna, da jo bomo mogli imeti za svojo tudi državljani, za katere je splav moralno nedovoljeno dejanje.

3. Člani komisije se s to izjavo torej ne izrekamo o tem, kakšna naj bo v prihodnje zakonodaja glede splava, temveč o tem, ali je mogoče z ustavo opredeliti "pravico do splava". Pri tem se tukaj ne sklicujemo na naše krščansko moralno stališče, temveč na splošne etične razloge, ki jih predstavlja tudi ideja človekovih pravic. To je namreč etika, ki nam je vsaj načelno skupna.

4. Med človekove pravice, ki naj jih jamči ustava, pa s tega etičnega izhodišča ni mogoče uvrstiti tako imenovane "pravice do splava". Človekove pravice so namreč pravice do življenjskih vrednot, brez katerih ni človeka dostojnega življenja. Če bi torej naša ustava jamčila kako "pravico do splava", bi to pomenilo, da naša ustava razglaša splav za nekaj, kar je samo po sebi dobro. V skrajnem primeru bi iz tega celo sledilo, da je splav treba pospeševati. In vendar vsi vemo, da je splav socialno zlo in da ga stori ženska velikokrat samo zato, ker je v stiski. vsi se tudi strinjamo, da je treba število splavov z vzgojo in drugimi sredstvi zmanjševati. Če pa je splav sam po sebi zlo, in to je, ne more biti nobene ustavne pravice do splava. Do dejanja, ki je moralno sporno, človek namreč ne more imeti pravice v pravem pomenu besede.

5. Nevzdržna je tudi misel, da smo ravno pri nas dosegli posebno visoko raven spoštovanja človekovih pravic in zato zapisujemo "pravico do splava" v ustavo. Seveda ne sme nova ustava zniževati ravni spoštovanja človekovih pravic. Toda iz tega ne sledi, da bi morala tudi iz splava narediti predmet posebne človekove pravice. Nova slovenska ustava bo pravzaprav prva naša prava državna ustava, zato je ne vežejo njene predhodnice, posebno v tej točki ne, kjer že po naravi tega, kar splav je, ne more iti za človekovo in ustavno pravico v pravem pomenu besede. Zato je splav lahko kvečjemu samo stvar zakona, ki ga zakonodajalec oblikuje na osnovi mnenja stroke in splošnih etičnih zahtev.

6. Danes tudi ni nobenega dvoma o tem, da je življenje, ki se začenja oblikovati pod materinim srcem, človeško. zato je človeško bitje pod materinim srcem tudi nosilec pravic. Pravic nima torej samo mati, temveč jih ima tudi njen otrok, predvsem najosnovnejšo: pravico do življenja. Zato razumemo, zakaj ustave drugih demokratičnih držav in mednarodni dokumenti o človekovih pravicah kake "pravice do splava" ne poznajo. Nasprotno. Obstajata dva mednarodna dokumenta, deklaracija o otrokovih pravicah iz leta 1959 in konvencija o otrokovih pravicah iz leta 1989, ki v svojih preambulah dobesedno pravita takole: "... otrok zaradi telesne in duševne nezrelosti potrebuje posebno varstvo in skrb, vštevali ustrezno pravno varstvo, tako pred rojstvom, kot tudi po njem". Iz tega je zelo jasno razvidno, da v skladu z mednarodnimi dokumenti tudi pred rojstvom otrok ne more biti prepuščen samovolji svojih staršev. Opozarjamo tudi, da je v tej zvezi k osnutku ustave dal Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejemljiv predlog, pa ga ustavna komisija očitno ni upoštevala.

Pričakujemo, da bo sprejeta takšna ustava, ki se nam je ne bo treba sramovati pred evropsko in svetovno javnostjo.

V Ljubljani, 13. september 1991

Prof. dr. Anton Stres

predsednik komisije Pravičnost in mir