Na novinarski konferenci v torek, 13. decembra, je generalni vikar Lojze Kozar predstavil tiskovno dejavnost v Škofiji Murska Sobota. Predstavil je škofijski zbornik Stopinje 2017, zadnjo številko škofijskega glasila Poti k Bogu in 7. knjigo Zbranih del Lojzeta Kozarja Neuničljivo upanje, ki jo je izdala Župnija Odranci. Omenil je tudi igrano-dokumentarni film Kaplja na vedru o škofu dr. Jožefu Smeju, ki je po več predstavitvah v Pomurju in po Sloveniji zdaj na razpolago tudi na DVD.
Tiskovna dejavnost v Škofiji Murska Sobota
V letu 2016 je Škofija Murska Sobota pripravila pestro ponudbo vsebine, ki je na voljo v tiskani obliki, na DVD in na škofijski spletni strani.
Stopinje 2017
Stopinje 2017 nas nagovarjajo s cerkvijo Marije vnebovzete pri Gradu na Goričkem, ki stoji na trdnem temelju, na starodavnih vulkanskih kamninah, ali na skali, ki je Kristus. Tudi krajevna Cerkev ali Škofija Murska Sobota stoji na trdni skali, na Kristusu, ki ga oznanja, mu odpira vrata in se mu bliža. Stopinje 2017 odsevajo življenje v naši škofiji, ko smo v letu 2016 obhajali škofijski misijon in se bomo v petih letih po misijonu srečevali s svetostjo. Ker je škofija Murska Sobota decembra 2015 dobila novega Božjega služabnika Alojzija Kozarja, mu je v Stopinjah, katerih urednik je bil dolga leta, posvečenih nekaj več strani. Predstavljen je v koledarskem delu in v poglavju Stopinje svetih. Tudi sicer so Stopinje 2017 zaznamovane s svetostjo. Poleg obeh Božjih služabnikov Danijela Halasa in Alojzija Kozarja so predstavljeni tudi nekateri drugi vzorniki. In zapisanih je kar nekaj spodbud, kako živeti svetost. O tem govorijo tudi fotografije na začetku poglavij, ki predstavljajo svetniške sije. Našo bogato preteklost, na katero smo lahko ponosni, seveda če jo poznamo, nam odkriva najprej ustanovitelj Stopinj škof dr. Jožef Smej v kar treh člankih. Drobce naše preteklosti nam odkrivajo še dr. Vinko Škafar, mag. Dušan Ščap in drugi. V letu, ki se izteka, se je v naši škofiji dogajalo veliko lepega. O tem beremo v poglavjih Škofijske stopinje, kjer različni avtorji pišejo o poteku škofijskega misijona, o njegovih sadovih pa tudi kažejo pot naprej. V poglavju Stopinje k tebi spoznavamo nekatere najstarejše škofljane, ljudi, s katerimi živimo in nas na različne načine bogatijo. Najbolj pa pestro dogajanje zažari v zadnjem poglavju Tvoje in moje stopinje, kjer beremo o življenju v naših župnijah. Naj omenim še uvodnik, ki ga je napisal škof dr. Peter Štumpf, in v katerem omenja štiri stopinje, ki smo jih naredili v minulem letu in so vidne tudi v tem zborniku. To so: 25-letnica osamosvojitve Slovenije, škofijski misijon, romanje kipa fatimske Marije po naših župnijah in 10-letnica Škofije Murska Sobota. Vsaka od teh štirih stopinj pa je seveda sestavljena iz mnoštva majhnih stopinj, ki so jih delali številni ljudje, znani in neznani. Vsem smo lahko samo hvaležni in si po njihovem zgledu lahko prizadevamo, da bi nadaljevali to pot. In še malo statistike: Stopinje 2017 obsegajo 336 strani, sestavlja jih 572.000 znakov (brez presledkov), objavljenih je 209 fotografij, sodelovalo je 34 avtorjev in pri tem niso šteti tisti, ki so pisali župnijska poročila (župniki ali kdo drug), v trinajstih poglavjih je objavljenih 72 naslovov in pri tem spet niso šteta župnijska poročila.
Poti k Bogu
Drobno škofijsko glasilo, ki izide štirikrat letno, Poti k Bogu, je dospelo do številke 94. Nova številka prinaša božično vsebino že na naslovnici, pa tudi na nekaterih drugih straneh. Škof dr. Peter Štumpf najprej prosi za molitev. Nadaljujemo namreč škofijski misijon, ko je v ospredju svetost, te pa ne more biti brez duhovnih poklicev. Duhovni poklici žarijo iz uvodne molitve, iz zlatih zrn naših dveh Božjih služabnikov, pravzaprav iz vsega, kar so napisali tisti, ki opravljajo duhovni poklic. Posebnost te številke so številni odmevi na obisk kipa fatimske Marije. Napisali so jih nekateri duhovniki, predvsem pa številni verniki iz naših župnij. Spremljamo tudi dogajanje v zvezi z Božjim služabnikom Danijelom Halasom in Božjim služabnikom Alojzijem Kozarjem. Poti k Bogu prihajajo v 3500 domov v Škofiji Murska Sobota, kakšen izvod pa potuje tudi izven tega ozemlja.
Neuničljivo upanje
Knjiga Lojzeta Kozarja Neuničljivo upanje tretjič prihaja med bralce. Prvič je izšla leta 1990 pri Mohorjevi družbi. Drugič je izšla leta 2003 ob gradnji zvonikov, ko je cerkev dobila dokončno zunanjo podobo. Tretjič jo je izdala Župnija Odranci kot 7. knjigo Kozarjevih zbranih del, sedaj, ko je avtor knjige povzdignjen v naziv Božji služabnik. Knjiga Neuničljivo upanje govori o času po drugi svetovni vojni, ki je predstavljen z berljivo zgodbo, napisano na podlagi dokumentov in osebnega doživljanja. Lažje razumemo sedanji čas, če poznamo preteklega v vseh odtenkih. Spoznavamo ne le odnos takratne oblasti do Cerkve, duhovnikov in vernikov, temveč tudi ustroj takratne družbe z bolj ali manj skritimi ovaduhi in poročevalci, s sodniki, ki so morali v imenu ljudstva izrekati krivične sodbe, z učitelji, ki so se morali vpreči v voz vladajoče elite, z mediji, ki jih ni smela zanimati resnica, temveč le služba tistim, ki so jim rezali kruh. Knjiga Neuničljivo upanje govori o odranskih ljudeh, ki jih nič ni moglo zlomiti, ne zaplemba gradbenega materiala za novo cerkev, ne številne denarne kazni, ne zapor župnika in cerkvenih odbornikov, niti gradbena nesreča z osmimi smrtnimi žrtvami ne. Pokončnost odranskih ljudi je lepo izrazil osiveli Blaž Ila, ki je na sodišču v Lendavi leta 1947 s pestjo udaril po mizi in sodnikom zabrusil: »Mi bomo cerkev meli in jo bomo meli, pa če se vi vsi na glavó postavite.« Knjiga Neuničljivo upanje končno govori o avtorju, župniku Lojzetu Kozarju, ki ga je škof poslal v Odrance z nalogo, da organizira življenje nove župnije in vernikom pomaga zgraditi cerkev. To nalogo je vzel zelo zares. Ni klonil, ko ga je sodišče obtožilo goljufije in prevare. Ni odnehal, ko je doživel zaplembo vsega gradbenega materiala za novo cerkev. Ni omagal, čeprav »so kazni padale kot toča.« Ni izgubil moči, ko je dvajset let hodil »od urada do urada, od pisarne do pisarne, od enega šefa do drugega« in prosil za gradbeno dovoljenje za cerkve Svete Trojice v Odrancih. Ni podlegel mamljivi obljubi, da bo dobil gradbeno dovoljenje, če vstopi v Cirilmetodijsko društvo slovenskih duhovnikov, ki ga je ustanovila oblast, in s tem potepta svoja načela. Ni obupal, ko se je 14. marca 1966 zrušila na pol zgrajena kupola in pod seboj pokopala osem življenj. Kljub ljudem, ki so mu oteževali delo in življenje, je zmogel zapisati: »Zdaj je vse tisto, kar nas je težilo, vznemirjalo, žalostilo, pozabljeno. Nikomur nimamo kaj odpustiti. Nikogar ne obsojamo, kvečjemu jih skušamo razumeti, to je opravičiti.« Ravno v tem razumevanju, opravičevanju je velik. Kozarjevemu besedilu so v tej izdaji dodane številne arhivske fotografije, ob koncu pa še študija o knjigi Neuničljivo upanje ter zapisi literarnih kritikov in ocenjevalcev. Alojz Rebula je o knjigi zapisal: »Slovensko krščanstvo jo bo lahko dalo na zlato polico svojih pričevanj.« Od kdaj svinčena leta?, Družina 6 – 1991, str. 11 »Gotovo moremo postaviti to Kozarjevo pripoved ob najboljše, kar je bilo pri nas napisanega o podobni usodi mnogih ljudi.« Vilko Novak, v: Stopinje 1991, str. 160-161
Kaplja na vedru
Škofija Murska Sobota je v tem letu pripravila tudi igrano-dokumentarni film Kaplja na vedru, v katerem je predstavljen škof dr. Jožef Smej. Film je bil premierno prikazan 1. oktobra v dvorani Gledališča Park v Murski Soboti, nato pa še v raznih krajih v Pomurju in po Sloveniji. Zdaj so na voljo tudi DVD Kaplja na vedru.
Lojze Kozar ml.
