Novoimenovani kardinal Vinko Bokalič ne le, da ima slovenske korenine, pač pa slovenski jezik, ki se ga je naučil doma, pri starših, ki so se izselili v Argentino, še vedno uporablja. Temu smo bili priča februarja letos, ko nas je obiskal v Ljubljani na uredništvu Družine in smo se dlje časa z njim pogovarjali v slovenščini.

Vir novice: Družina

Novi kardinal se je rodil leta 1952 v Buenos Airesu očetu Vinku, doma iz Mengša, in mami Pavli, doma iz Prevoj (župnija Brdo pri Lukovici). V Argentino sta iz Špitala na avstrijskem Koroškem, kjer sta se tudi poročila, prišla februarja 1949. »Do Slovenije in slovenstva sem doma prejel lep odnos,« nam je ob srečanju, ki smo ga izkoristili za pogovor, februarja povedal Vinko Bokalič, danes nadškof v škofiji Santiagu el Estero na argentinskem podeželju.

»Bili smo preprosta družina, doma smo se pogovarjali slovensko. Ko so starši prišli v Argentino, se je ata naučil nekaj španščine, mama pa čisto malo. Ata je na delu govoril špansko, doma pa smo govorili slovensko. Otroci – pet nas je – smo se špansko naučili na ulici in ko smo prišli domov in se pogovarjali v tem jeziku, je ata velikokrat rekel: 'Kaj ne znate govoriti drugega jezika?' Mislil je seveda na slovenščino,« je povedal nadškof Bokalič.

Družina Bokalič se je nastanila v »slovenski vasi«, na obrobju Buenos Airesa, kjer si je okoli sto slovenskih družin kupilo zemljišča drug zraven drugega in na njih zgradilo domove, pa tudi svojo cerkev, igrišče in slovensko šolo. Tam ni nikoli manjkalo cerkvenega, športnega in kulturnega dogajanja in tja sežejo tudi korenine duhovnega poklica novega kardinala.

Njegova družina je bila zelo verna, pripoveduje. »Hodili smo k maši, verouku, 'dihali' smo duhovnost in imeli pred seboj zglede naših ljudi, emigrantov, ki so takrat prišli v Argentino, kako si pomagajo med seboj,« pripoveduje nadškof Bokalič. »V osnovno šolo smo hodili k sestram frančiškankam, srednjo šolo pa smo imeli v malem semenišču. Proti koncu gimnazije sem začel bolj misliti na poklic. Poleg duhovne podpore v času odraščanja smo prejeli tudi zglede misijonskega delovanja ter delovanja med mladimi in ubogimi – to je bil tisti humus, v katerem sem razmišljal o svojem poklicu in presojal, kakšen je Božji namen. Zgledi duhovnikov v slovenski vasi so me zelo privlačili.«

Redovniki misijonske družbe so v slovensko vas prišli leta 1956, ko so tam sezidali cerkev, da bi bili duhovniki za slovensko skupnost. »Zadnji dve leti srednje šole sem bil pri lazaristih argentinske province in, bueno, tam sem se odločil za poklic,« je pripovedoval nadškof Bokalič. Po noviciatu je v njihovi argentinski provinci tudi študiral filozofijo in teologijo.

V duhovnika je bil posvečen leta 1978, ko je novo mašo obhajal v Lanusu skupaj z bratom Jožetom, posvečenim deset mesecev pred tem v Ljubljani. V Buenos Airesu je skrbel za mladinsko pastoralo, bil rektor semenišča, župnik in nazadnje med letoma 2003 in 2009 vizitator Misijonske družbe v Argentini, vmes pa tudi tri leta misijonar v škofiji Goya. Leta 2010 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za pomožnega škofa pri takratnem buenosaireškem nadškofu Jorgeju Bergogliu, kjer je ostal tri leta in pol.

Malo po izvolitvi za papeža ga je Frančišek poslal za škofa v Santiago del Estero na severozahodu Argentine, kamor je prej Bokalič hodil kot duhovnik v misijone z misijonsko skupino. Zdaj na tem precej revnem delu države deluje že okoli deset let. V soseščini nadškofije novega kardinala pastirsko službo opravljata še dva škofa Slovenca: Lojze Urbanč vodi škofijo s sedežem v bližnji Catamarci, nadškof Andrej Stanovnik pa škofijo v Corrientesu.

Čestitkam novoimenovanemu kardinalu se je pridružil tudi novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje, ki je v pismu zapisal, da je Vinko Bokalič s kardinalsko službo na poseben način poklican, da okrepi služenje Kristusovi Cerkvi in nasledniku apostola Petra ter pričuje za temeljne vrednote naše vere. V pismu je predsednik SŠK poudaril, da smo Slovenci ponosni nanj, da bo kot naš rojak s še večjo predanostjo služili bratom in sestram.

Celoten prispevek lahko preberete na spletni strani Družine.