Nebeški Oče je danes, 11. aprila 2020, poklical k sebi upokojenega ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Alojza Urana.

Nadškof msgr. Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah v župniji Šmartno pod Šmarno Goro kot zadnji od treh otrok v kmečki družini. Maturiral je leta 1964 na bežigrajski gimnaziji. Po študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.

Svojo prvo duhovniško službo je kot stolni vikar (kaplan) nastopil v stolni župniji Ljubljana - Sv. Nikolaj, kjer je ostal do leta 1973. Od leta 1973 do 1977 je bil na študiju v Rimu. Na Katehetskem inštitutu Pedagoške fakultete Papeške salezijanske univerze je opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem o katehezi odraslih. Po vrnitvi v Ljubljano je istega leta postal rektor malega semenišča pri sv. Petru v Ljubljani. Leta 1980 je bil imenovan za župnika župnije Ljubljana – Šentvid.

Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 31. decembra 1992 pa je bil imenovan za kanonika in dekana stolnega kapitlja ter za arhidiakona prvega arhidiakonata. Na praznik Gospodovega razglašenja 6. januarja 1993 je bil v Rimu posvečen v škofa. Ob posvečenju si je izbral geslo: »Da, Oče.«

Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, član in voditelj Komisije za duhovne poklice ter predavatelj na Teološko-pastoralni šoli, ki deluje v okviru Teološke fakultete v Ljubljani, Novem mestu, Kopru in Novi Gorici. Bil je tudi voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovoren za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK). Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji. Od leta 2000 do 2006 je bil delegat SŠK za pastoralo Slovencev po svetu.

Papež Janez Pavel II. je 25. oktobra 2004 imenoval msgr. Urana za ljubljanskega nadškofa metropolita, umeščen pa je bil 5. decembra 2004 v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Msgr. Uran je bil 34. rezidencialni škof ljubljanske nadškofije in četrti metropolit po obnovi ljubljanske metropolije leta 1969 ali peti metropolit v zgodovini ljubljanske (nad)škofije.

Kot ljubljanski nadškof je bil veliki kancler Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Na praznik sv. Nikolaja, 6. decembra 2004, je bil izvoljen za podpredsednika SŠK, 21. januarja 2005 pa je bil imenovan za člana 7. razreda za svetovne religije pri Evropski akademiji znanosti in umetnosti. Slovenski škofje so nadškofa Urana 11. oktobra 2005 imenovali za odgovornega škofa v Slovenski oznanjevalni komisiji, na 34. redni seji SŠK 16. marca 2007 pa so ga slovenski škofje v skladu s statutom SŠK izvolili za predsednika SŠK.

Papež Benedikt XVI. je 28. novembra 2009 sprejel odpoved službi ljubljanskega nadškofa Urana v skladu s kan. 401, § 2 Zakonika cerkvenega prava (ZCP).

Po uradni upokojitvi se je nadškof Uran z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, kjer je s posebno domačnostjo sprejemal Marijine častilce, maševal in spovedoval. V ljubljanski nadškofiji je bil rad v pomoč pri birmovanju in drugih župnijskih slovesnostih. Med ljudmi bo ostal v trajnem spominu zlasti po svojem izrednem pevskem talentu, lepem glasu in svoji topli, dobrodušni človeški naravi. Rad se je srečeval z ljudmi in kmalu je s svojim vedrim razpoloženjem spodbudil, da se je oglasila ljudska pesem. 

Zadnja leta je njegovo zdravje vedno bolj pešalo in omejevalo njegove dejavnosti. Duh je bil voljan, a telo vedno bolj slabotno. Svojo zemeljsko pot je zaključil v jutru velike sobote, 11. aprila 2020, in odšel k svojemu nebeškemu Očetu ter mu še enkrat izrazil svojo popolno pripravljenost: »Da, Oče.« in odšel v svoj nebeški dom.

Zaradi izrednih razmer koronavirusa bo pogreb v družinskem krogu v ljubljanski stolnici. Ko bo nevarnost virusa minila, bo zanj opravljena slovesna maša zadušnica v ljubljanski stolnici. O tem bomo pravočasno obvestili.

Rajnega gospoda nadškofa priporočamo v molitev.

OSMRTNICA

Škofovska služba

Škofje so nasledniki apostolov,[1]najtesnejših Jezusovih učencev in sodelavcev. S škofovskim posvečenjem škofje sprejmejo posvečevalno, učiteljsko in vodstveno službo.[2]

Škofovsko posvečenje podeljuje polnost zakramenta svetega reda. Prvo stopnjo zakramenta svetega reda prejmejo diakoni, drugo duhovniki, tretjo, najvišjo stopnjo pa škofje. Škofovsko posvečenje podeljuje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva. Diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje se podeljuje s polaganjem rok, kjer kandidat po klicanju Svetega Duha in po polaganju škofovih rok prejme neizbrisno znamenje – zakrament svetega reda.

Škof opravlja posvečevalno službo, ki se odraža predvsem v podeljevanju njemu pridržanih zakramentov sv. birme in zakramenta sveta reda, to je diakonata, prezbiterata in episkopata. Škofova naloga v službi učitelja je predvsem oznanjevanje Božje besede, ki se kaže v pridiganju in skrbi za pristno poučevanje krščanskega nauka, škof v vodstveni službi pa je pastir zaupanega ljudstva.

Metropolit

Metropolit je nadškof, ki predseduje cerkveni pokrajini, njegove pravice in dolžnosti določajo kann. 435–438 ZCP. V podrejenih škofijah ima metropolit pravico nadzorovati, da se natančno ohranja vera in cerkvena disciplina, sicer pa v teh škofijah nima vodstvene oblasti. V treh mesecih po prejemu škofovskega posvečenja, ali če je bil že posvečen, po kanoničnem prevzemu škofije, je papeža dolžan prositi za palij, ki je znamenje oblasti, katero ima metropolit po pravu v cerkveni pokrajini v občestvu z rimsko Cerkvijo.