Ko v Cerkvi na Slovenskem obhajamo 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, smo po župnijah soboške škofije pri nedeljskih sv. mašah razmišljali o tretjem zlatem mostu, ki je domoljubje, domača kultura, jezik, za kar so si v preteklosti prizadevali mnogi duhovniki v Prekmurju in v Prlekiji.

Znamenje tega je zlati most pred oltarjem s slovenskimi zastavami in s fotografijami nekaterih mož, ki so zaslužni za združitev. Ob koncu pridige smo skupaj zapeli tretjo kitico: »Čez tretji most zdaj gremo mi / z besedo, ki nas vse živi, / s ponosom, da Slovenci smo, / sosedom dajemo roko.«

Skupaj čez tretji zlati most: Bistrica – Razkrižje
Prva postna nedelja – 10. marec 2019

Uvod v mašo: Začeli smo postni čas in svoj pogled še bolj usmerili v križ. Pa ne v prazen križ, temveč v križ, na katerem je Kristus, naš Odrešenik. Ko v Škofiji Murska Sobota obhajamo stoletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, je prav, da se oziramo v Križanega. On je tisti, ki nas rešuje. On je tisti, ki nam zagotavlja prihodnost. Mi pa s svojimi grehi zamegljujemo in uničujemo prihodnost. S skesanim srcem se obrnimo k Jezusu in ga prosimo, naj nam odpusti naše grehe.  

Nagovor: Tretji most na Muri je postavljen med Bistrico in Razkrižjem. Povezuje Slovence med seboj, saj na obeh bregovih Mure živijo Slovenci. Na Razkrižju in v okolici so se Slovenci morali dolgo časa boriti za svoje pravice. Le pokončnost in vztrajnost mnogih ljudi je pripeljala do tega, da živijo danes v okviru slovenske države in da imajo bogoslužje v slovenščini. Tretji most čez Muro nas spominja na tretji zlati most, ki je domoljubje, domača kultura, zakoreninjenost v očetna izročila. Na tretjem zlatem mostu stojijo številni ljudje na obeh bregovih Mure, ki so si že v davni preteklosti na tem ozemlju postavili svoja bivališča, ki so se sporazumevali v slovenskem jeziku, peli slovenske pesmi, obenem pa spoštovali tudi sosede, ki so govorili in peli drugače. Na tem mostu stojijo ljudje, ki so se zavedali, da človek ne živi samo od kruha; ki so se trudili, da bi služili samo Bogu in ne skušnjavcu; ki niso delali za zemeljsko slavo, temveč so zaupali v Boga in se od njega niso odmaknili. Te vrednote vere, ljubezni do jezika, kulture, do pripadnosti svojemu ljudstvu so jim krepili številni ljudje, ki jih zdaj vidimo na tretjem zlatem mostu. Dr. Franc Ivanocy, župnik in dekan na Tišini, si je prizadeval za rabo slovenskega jezika pri verouku in pri drugih oblikah zbiranja kristjanov. Začel je izdajati tudi Kalendar Srca Jezušovega in ljudi spominjal, da so Slovenci. Zato so na njegov nagrobnik zapisali besede, ki so povzetek njegovega dela in življenja: »Budil in branil je narod svoj.« Njegovo delo so povzeli in nadaljevali Jožef Klekl st. z verskim tiskom, z vsem verskim, narodnostnim in tudi političnim delom, pa Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Baša in drugi. Na zlati most so njihova dela popeljala ljudi z desnega brega Mure. Tam zdaj vidimo dr. Franca Kovačiča in dr. Matija Slaviča, ki sta poudarjala, da je Prekmurje sestavni del slovenskega etničnega ozemlja. S svojim strokovnim delom sta veliko pripomogla k odločitvi pariške mirovne konference, da se prekmurski Slovenci združijo z matičnim narodom. Na zlatem mostu vidimo še druge prleške duhovnike: Antona Krempla, ki je bil tudi nabožni pisatelj in narodni buditelj, Petra Dajnka, ki se je ukvarjal tudi s slovnico, Antona Trstenjaka st., ki je ob koncu 19. stoletja obiskal Slovence ob Rabi in o njih pisal, dr. Antona Korošca, teologa in politika ter vrsto drugih. Smo tudi mi povabljeni na ta tretji zlati most, na most domoljubja, ohranjanja slovenskega (materinega) jezika in kulture, na most človeških in krščanskih vrednot? V peti Mojzesovi knjigi beremo o blodečem Aramejcu, iz katerega je Bog naredil velik in številen narod. Tudi mi bi bili »blodeč Aramejec«, človek brez domovine in svoje kulture, če bi zavrgli to, kar nam je Bog dal: svojo domovino, svoj jezik, svoje pesmi, svojo kulturo. Svoj temelj moramo varovati in ohranjati, svoje verske in narodne korenine moramo čuvati, saj nam zagotavljajo preživetje. Obenem pa spoštujemo domovino naših sosedov, spoštujemo njihov jezik, njihovo kulturo. Duhovnik, narodni buditelj in pesnik Jožef Klekl st. je zapisal: »Materni jezik, kinč predragi, ki so te nam mati dali.« Z ljubeznijo je opeval dragoceno dediščino, jezik, v katerem sta že sveta brata Ciril in Metod oznanjala evangelij. Obenem izraža željo, da ohranimo ta dar v vseh časih. Kajti narod živi iz svojih korenin. Ena glavnih korenin je ravno jezik. V časih, ko prevladuje angleščina, je nevarnost, da jeziki posameznih narodov izgubljajo svojo moč, da postopoma izginjajo. Če narod izgubi svoj jezik, izgubi svojo identiteto in izgubi tudi vrednote, ki ga ohranjajo. Zato nas tretji zlati most vabi, da ohranjamo vsak svoj materni jezik in s tem ostanemo to, kar smo: Slovenci, Hrvati, Madžari, predvsem pa kristjani.   Prošnje vernikov: Gospod Jezus, ko obhajamo stoletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, te prosimo za svojo domovino državo Slovenijo, da bi bila prijazen dom vsem njenim prebivalcem.    

Pripravil Lojze Kozar ml., generalni vikar  

Več o obhajanju 100-letnice na povezavi: Skupaj čez zlati most