Spoštovana gospa Ivka Bučar, dragi domači, sorodniki, sodelavci in prijatelji pokojnega dr. Franceta Bučarja, v imenu Slovenske škofovske konference izražam vam sožalje in bližino v molitvi v tej uri slovesa! Dragi bratje in sestre v Kristusu!
Jezusovo vprašanje v današnjem evangeliju: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« je tudi za nas izziv v tem trenutku - tukaj v cerkvi ob žari pokojnega Franceta Bučarja. Pri vsakem pogrebu in vsakem velikem dogodku človeka prevevajo različne misli: nekatere nosimo v srcu; druge si podelimo z brati in sestrami, ko se skupaj spominjamo pomembnih dogodkov, jih komentiramo, ocenjujemo s pozitivne in negativne strani, se zahvaljujemo zanje ali jih obžalujemo; so pa še tretje misli, ki jih želimo deliti predvsem v molitvi z Bogom. Ob pogrebu so prav te misli pred Bogom in z Bogom tako pomembne in potrebne, da nam umirijo dušo.
Tisti, ki je Stvarnik in Odrešenik, nas sedajle sprašuje: O kakšnih rečeh se pogovarjate med potjo? Lahko bi mu odgovorili: Gospod, saj ti že vse veš! Tebi je vse znano, ti poznaš človeka od mladosti do starosti, poznaš vsa dela in vse misli - vsakega od nas! Kljub temu Jezus želi, da mu izročimo svoje misli, besede, stiske, žalost, žalovanje in hvaležnost. Pomembno je, dragi bratje in sestre, da imamo možnost to nekomu zaupati: tistemu, ki je prvi in poslednji in so njegovi časi; tistemu, ki daje življenje in nas pokliče k sebi ob koncu naše življenjske poti. Saj najglobljih življenjskih skrivnosti ne moremo zaupati komurkoli, ne moremo jih zaupati zgolj človeku…!
Današnji evangeljski odlomek nas vabi, da se vživimo v velikonočno dogajanje. Pomislimo na učenca, ki sta po doživetju Jezusovega trpljenja in smrti žalostna in razočarana zapuščala Jeruzalem. Doživela sta stisko, trpljenje in smrt. To je bil tudi predmet njunega pogovora. Zelo drugače sta si predstavljala Jezusovo pot in njegovo Božje kraljestvo. Ravno v to žalost in razočaranje je vstopil Jezus. Začel je pogovor z njima, ju vpraševal in odgovarjal. Povedal jima je o povezanosti in smiselnosti dogodkov – zakaj je bilo vse tisto potrebno. Tako, bratje in sestre, tudi mi vstopamo v tem trenutku žalosti in slovesa v pogovor z Bogom. Lahko mu povemo svojo žalost ob smrti; svoje spomine, pričakovanja in hvaležnost za delo in zavzemanje za vse dobro pokojnega Franceta Bučarja. Pred Gospodom se lahko pogovarjamo o darovih, ki jih je pokojni prejel v svojem življenju, ki jih je uporabil tako za svojo družino kot za naš narod in državo. Lahko mu govorimo in se čudimo o njegovi zanimivi in prepleteni življenjski poti – posebej v družbenem in političnem življenju. Gospodu Bogu lahko povemo, kako se je pokojni France Bučar trudil, da je v življenju ostajal v zavzetem odnosu z Bogom in v skupnosti Cerkve. Vseskozi je ostal vernik in prejel tudi milost, da se je s svetimi zakramenti, posebej z zakramentom bolniškega maziljenja, pripravil na odhod v večnost. Bogu lahko v tem molitvenem pogovoru predstavimo še mnoge druge stvari iz življenja pokojnega, o katerih poslušamo v nagovorih njegovih prijateljev, znancev in sodelavcev.
Dragi bratje in sestre, Jezus se v takšnem trenutku želi pogovarjati tudi o nas samih. Sprašuje nas o naših življenjskih izbirah in načinu življenja. Tudi nam razlaga, kaj stvari pomenijo in zakaj so potrebne. Tudi nas želi pripeljati do gostišča v Emavsu, kjer ponudi počitek in razdeli Kruh večnega življenja.
Ko sta učenca prepoznala vstalega Jezusa, sta bila polna veselja; izgubila sta vse strahove in malodušje. Vrnila sta se k bratom, da sta oznanila Jezusovo zmago nad trpljenjem in smrtjo. Vsem ljudem sta želela oznaniti evangelij upanja in Božje ljubezni. V žalosti nista ostala sama. Gospod je bil z njima in sta smela doživljati zmago nad smrtjo. Doživela sta veliko Božjo ljubezen, ki sta jo hitela posredovati še drugim ljudem.
Tudi mi upamo in verujemo v Božjo ljubezen, ki premaguje greh, trpljenje in smrt. V berilu smo slišali, kako nam nebeški Oče izkazuje ljubezen. Svojo ljubezen izliva v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Od njega smo ljubljeni, že na samem začetku, ko smo še grešniki; ne čaka na naš napor spreobrnjenja, pač pa nam vnaprej poklanja rešitev in svojo bližino. Le sprejeti jo je potrebno.
Dragi bratje in sestre, povabljeni smo, da z molitvijo priporočimo pokojnega Franceta Bučarja tej Božji ljubezni, da bo v polnosti užival usmiljenje in odrešenje. Molimo pa tudi za vse domače in vse, ki ga bodo pogrešali, da bodo v Bogu doživeli tolažbo. Amen.
msgr. dr. Franc Šuštar
ljubljanski pomožni škof
