S to presveto evharistijo se želimo Bogu zahvaliti za vse delo, ki ga opravljate člani Karitas ter drugih dobrodelnih ustanov, večinoma kot prostovoljci, v blagor naših preizkušenih bratov in sester širom po Sloveniji. Preko različnih programov, svetovanj in ponudb pomagate mnogim našim bratom in sestram v njihovih stiskah. Bog bodi vaš bogat plačnik!
Na tem mestu bi se rad zahvalil tudi nadškofu in metropolitu Marjanu Turnšku za njegovo skoraj šestletno vestno in modro vodenje Slovenske karitas. Naj mu Gospod za njegovo delo bogato povrne!
Najvišji vzor služenja je Jezus Kristus in po njegovem zgledu je skrb za uboge, potrebne in preizkušene ena bistvenih nalog Cerkve.
Že apostoli so predlagali množici učencev, naj izmed sebe izberejo diakone, ki bodo skrbeli za strežbo, da se bodo sami laže posvetili molitvi in oznanjevanju besede (prim. Apd 6, 2-4). Apostolska dela pripovedujejo tudi, da so mnogi kristjani prostovoljno prodajali svoje imetje ter izkupiček izročali apostolom, da je lahko sleherni dobil, kar je potreboval (prim. Apd 4, 32-37).
Karitativna dejavnost na Slovenskem ima starodavne korenine. Od srednjega veka naprej so za to dejavnost skrbeli zlasti novo nastali redovi in bratovščine. Živele in delovale so mnoge karitativne organizacije, v katerih so sodelovali laiki ter vodili velike projekte kot so sirotišnice, zavetišča, dijaški domovi in podobno. Po drugi svetovni vojni je bilo pri nas karitativno delovanje prepovedano. Cerkev pa je tudi v tistem času v okviru možnosti poskušala karitativno delovati na osebni in občestveni ravni. Že več kot 20 let pa Karitas zopet deluje organizirano.
Rad bi, da bi tretja razsežnost delovanja Cerkve, Karitas, poleg oznanjevanja in bogoslužja prišla v vsako slovensko župnijo.
Kristjan se mora preko dobrodelnih ustanov vzgajati in potem pomagati pri reševanju stisk sodobnega človeka ne glede na svetovni nazor, drugačno prepričanje, jezik in kulturo.
Vsako krščansko občestvo je, enako kot posameznik, verodostojno v izpovedovanju vere, ko njegova vera vodi in se vidi v konkretnih dejanjih. Zato morata oznanjevanje in bogoslužje voditi v služenje po vzoru in posnemanju Jezusa Kristusa.
Veselimo se, da je med nami toliko, pravzaprav večina prostovoljcev, ki se udejstvujejo pri karitativnem in dobrodelnem delu. Prepričan sem, da je posebno evangeljsko znamenje časa porast prostovoljnega služenja v Cerkvi in ta porast se čuti in vidi v vseh škofijah. Vesel sem tega. Vedno več ljudi se daje na razpolago za različne oblike služenja pri karitativnem delu, pri katehezi, pri misijonskem poslanstvu in drugod. Zame je to resnično znamenje milostnega vpliva Svetega Duha. Sveti Duh je vir našega notranjega življenja. Sveti Duh je duša Cerkve. Sveti Duh je ljubezen, ki nas povezuje z Gospodom in med seboj. Sveti Duh je luč, ki nam odpira oči za različne potrebe bratov in sester okrog nas in v svetu.
Duhovna kvaliteta kakega okolja, družine ali soseske, sorodstva, župnije, naroda in države se kaže v tem, kakšen odnos imamo do najšibkejših, do najbolj slabotnih članov svojih skupnosti. Ti so podoba nas samih in preizkušajo našo solidarnost, našo povezanost, našo ljubezen in sočutje, ki se pokaže v tem, da jim pomagamo, da smo jim blizu in na razpolago. Če imamo veliko ljubezen do Boga in bližnjega in svoj čas ter svoje sposobnosti darujemo za potrebe ljudi v stiski, smo umetniki in modreci, saj s tem, ko se razdajamo drugim, plemenitimo in posvečujemo tudi sami sebe, svojemu življenju dajemo novo vrednost in lepoto, ki je neminljiva in večna.
Po zgledu Device Marije in priprošnji blaženega Slomška, prosimo Gospoda, da bi tudi mi imeli odprte oči, odprto srce in odprte roke za potrebe svojih bližnjih.
msgr. Metod Pirih
upokojeni koprski škof
