Spoštovani gospod nadškof dr. Juliusz Janusz, apostolski nuncij v RS. Vsej naši deželi in vsej naši cerkveni pokrajini je v veliko veselje in čast, da se smemo z Vami veseliti 50-letnice Vašega mašniškega posvečenja in skupaj z Vami darovati zlato sveto mašo. V imenu vseh slovenskih nadškofov in škofov, duhovnikov in diakonov, redovnikov in redovnic, bogoslovcev in vernikov Vam ob Vašem častitljivem jubileju iskreno čestitam in voščim obilno roso Božjega blagoslova z neba. Še naprej naj nad vami počiva Duh Gospodov in naj s svojo toploto ogreva mladike vseh Vaših vinogradov in sadovnjakov.
Mesec marec je prvi pomladanski mesec, oče pomladi, in tudi nosilec več pomembnih dogodkov v življenju gospoda nuncija, današnjega slavljenca, ki je bil rojen 17. marca 1944, posvečen v duhovnika 19. marca 1967, imenovan za škofa 25. marca 1995, marčevski sveti Jožef pa je tudi njegov drugi krstni zavetnik. Tako se v tretjem tednu meseca marca vsako leto zvrstijo tudi vse pomembne obletnice njegovega življenja – letos okrogla obletnica njegovega mašniškega posvečenja.
Svojo duhovniško in škofovsko pot je gospod nuncij v svojem kratkem in zelo zanimivem življenjepisu lepo zakoličili z dvema gesloma iz pisem apostola narodov: z novomašniškim geslom 'vem, komu sem veroval' (2 Tim 1,12) in s škofovskim geslom 'ljubezen vse prenese' (1 Kor 13,7). Kakor sam pravi, je s takšno izbiro svojih dveh gesel še posebej želel nakazati svoje duhovno zorenje in duhovno pot, ki jo je prehodil, po vzoru apostola Pavla, ki pravi: 'Pozabljam, kar je za menoj in se stegujem za tem, kar je pred menoj' (Flp 3,13).
Novomašniško geslo 'vem, komu sem veroval' je bilo njegovo vodilo od nove maše leta 1967 do škofovskega posvečenja leta 1995: torej 28 let, to je toliko let kolikor dni traja ena luna: od polne lune mašniškega posvečenja do polne lune škofovskega posvečenja. Vmes pa je seveda tudi mlaj in ni si težko predstavljati, da je na svoji duhovniški poti doživel tudi več mlajev, morda tudi mnogo mlajev – to je preizkušenj, ko je sam sebi moral ponavljati 'vem, komu sem veroval': od študija na akademiji do nunciature na Tajskem in v Skandinaviji, v Nemčiji in Braziliji, na Nizozemskem in Madžarskem, nazadnje na Kitajskem – na treh celinah in na vseh koncih sveta.
Škofovsko geslo 'ljubezen vse prenese' pa je njegovo drugo vodilo že 22 let, to je toliko let, kolikor je črk v hebrejski abecedi in kolikor je svetih knjig v Stari zavezi. Število 22 torej pomeni polnost Postave in Prerokov in Piscev, pomeni polnost resnice in pravice in svetosti, polnost vere in upanja in ljubezni, 'ki vse prenese.' Škofovsko vodilo ga je kot apostolskega nuncija spremljalo 4 leta po Ruandi in 4 leta po Mozambiku, 8 let po Madžarski in zdaj že 6 let po Sloveniji. Vidimo ga tu med nami in to je najboljši dokaz, da ljubezen res 'vse prenese.' Geslo 'ljubezen vse prenese' mu je zagotovo pogosto pomagalo, da je uspešno prebrodil brezštevilne ovire in grožnje, s katerimi se je srečeval, kakor piše modri Sirah o ljubitelju postave: 'On potuje po deželah tujih narodov in skuša dobro in hudo med ljudmi' (Sir 39,4).
Na vseh štirih postojankah se je gospod nuncij poleg drugih področij izkazal tudi kot odličen arhitekt in zgradil 3 nunciature, v Mozambiku in na Madžarskem in v Sloveniji. Največje njegovo gradbeno delo pa je Mesto mladih za sirote v Ruandi, veličastno naselje, 25 zgradb in cerkev. O njegovi zadnji nunciaturi v Ljubljani je kardinal državni tajnik Parolin izjavil: 'Če hočete videti skromno in prijazno nunciaturo, pojdite v Ljubljano!' Dragi gospod nuncij, iskreno vam želimo, da bi v svoji skromni in prijazni zgradbi kdaj lahko pozdravil tudi svetega očeta.
Naslednja zelo prepoznavna značilnost gospoda nuncija je njegova ljubezen do jezikov. Kjerkoli se je znašel, se je takoj začel učiti jezika tiste dežele. Vsem je dobro znano svetopisemsko poročilo, da je Bog v Babilonu ljudem zmešal jezik (1 Mz 11) in ustno izročilo pravi, da je takrat nastalo 70 jezikov. Številna druga opravila gospodu nunciju niso dovoljevala, da bi se naučil vseh tistih 70 jezikov, pač pa se je uspel naučiti nič manj kot 15 jezikov, to je toliko, kolikor jih je bilo v Jeruzalemu na Binkoštni dan, ko je prišel Sveti Duh: Parti, Medi, Elamiti, Mezopotamci, Judje, Kapadočani, in drugi... (Apd 2,9-11). Iskreno čestitamo tudi za to veselje in odprtost.
Druga zelo prepoznavna značilnost gospoda nuncija je njegov smisel za humor, ki je vedno povezan s ponižnostjo. V knjigi Modrost puščave beremo: 'Ponižnost nam pomaga pridobiti notranjo pristnost in umirjenost in humor.' Kdor je krotak in ponižen in ubog v duhu vedno nosi v sebi tudi ustrezno zalogo smisla za humor. Znano je psalmistovo vprašanje: 'Zakaj se Bog grešniku smeje?' In Božji odgovor: 'Bog se grešniku smeje, ker vidi, da njegov dan prihaja!' (Ps 37,13). Samo sam gospod nuncij ve, koliko prezira in ponižanja je požrl na svoji poti, pa ostal vedno miren in vesel in potolažen, ker se je spominjal, da grešnikov dan prihaja! In pri vsem mojem poznavanju svetih skrivnosti mi je šele gospod nuncij pravilno razložil, kaj je to papeška skrivnost? Papeška skrivnost je to, kar vedo vsi, razen papeža!
Glavno poslanstvo nuncija pa je seveda to, da v deželi svojega službovanja predstavlja svetega očeta in skrbi za ustrezne povezave med dotično deželo in svetim sedežem, tako na cerkvenem kakor tudi na civilnem področju. Na prvi pogled morda pretežno uradniški in suhoparen posel, po drugi strani pa skrajno občutljiv in tankočuten, poln človekoljubja in topline. Diplomacija je najfinejša oblika ljubezni do bližnjega: ko vse drugo odpove in ko nehajo grmeti topovi, nastopi svojo vlogo diplomacija in ponižna išče pota do miru in sprave.
Današnji slavljenec pa ni poln človekoljubja in topline samo v svoji službi, temveč je vsem znano tudi njegovo veselje do dela z ljudmi in med ljudmi, njegovo veselje do pastoralnega dela. Kakor vsak škof tudi nadškof nuncij opravlja v Cerkvi trojno poslanstvo: poslanstvo učitelja in pastirja in posvečevalca. Kot učitelj je tudi gospod nuncij sin Cerkve, ves poslušen in zvest ter predan in vedno na uslugo sveti materi Cerkvi. Kot pastir je tudi nuncij oče Cerkve, ki skrbi za čredo, da je postrežena in zdrava, da v njej vlada red in pravičnost. In kot posvečevalec je tudi nuncij ženin Cerkve, ki ljubi Cerkev kakor ženin nevesto in je nanjo ljubosumen z Božjo ljubosumnostjo, da jo privede h Kristusu kot čisto devico (2 Kor 11,2).
Spoštovani gospod nuncij, naj svoje voščilo končam s slovesnim Aronovim blagoslovom, po poljsko: Blogoslawienstwo Aarona: Niech ci błogosławi Pan i niechaj cię strzeże; niech rozjaśni Pan oblicze swoje nad tobą i niech ci miłościw będzie; niech obróci Pan twarz swoją ku tobie i niech ci da pokój. Amen.
msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof
