»To, da si in kar si, je Božji dar človeku, to kar boš naredil iz sebe, pa je tvoj dar Bogu in sočloveku«

Napis na najstarejši univerzi v Aziji – Filipini–Manila, Univerza sv. Tomaža

Študentje – študij kot osebna rast in spodbuda k ustvarjalnosti (nevarnost pasivnosti, formalizma, apatičnosti …)

Drage študentke in študenti, visokošolski učitelji, uslužbenci univerz, dragi prijatelji! S to sveto mašo se na začetku akademskega leta želimo priporočiti Svetemu Duhu, hkrati pa razmisliti o vprašanjih, ki so povezana z vzgojo in izobraževanjem pri študiju na univerzi. Prav je, da iščemo odgovore na sodobne izzive. V intervjuju Petra Sloterdijka za 14. številko McKinsey Wissen, ki je bila posvečena izobraževanju (Lernen ist Vorfreude auf sich selbst, Učenje je veselo pričakovanje samega sebe; 2009) so zapisane ključne misli, ki naj bi nagovorile in klicale k razmišljanju vse nas. Navajam krajšo misel iz intervjuja: »Učitelji so ljudje, ki pogosto verjamejo, da je vselej bolje nekaj razložiti, kot nekaj storiti. Vse bolj jasno se namreč kaže, da jedru učenja s klasičnimi šolskimi sredstvi ne pridemo blizu. (…) Ob tem otroci, dijaki, študentje v učni proces vnašajo svojo radovednost, svoje navdušenje, ta neprecenljivi medij veselega pričakovanja samih sebe. To veselo pričakovanje svojega lastnega naslednjega stadija je natančno tisto, kar se pričakuje in iz česar lahko izide »učni libido« kot dejanski osebnostni in družbeni kapital. In didaktika, ki to spoštuje, ravna povsem drugače kot šola, v kateri pedagogi nastopajo z gesto: Se boste že še čudili, in jaz bom tisti, ki vam bo to pokazal.«

Je »učni libido« v Sloveniji dejansko osebnostni in družbeni kapital? Je v sodobni slovenski šoli oz. na fakulteti dovolj prostora za celega človeka ali le za njegove faktografske, družabne, internetne in kompetitivne odvode? V kakšnem razmerju je sodobna didaktika do izvorne človeške avtodidaktike? Je učenje v Sloveniji »veselo pričakovanje samega sebe«, svojih bodočih stanj, sposobnosti, razgledov in odločitev, darov, presenečenj nepričakovanega ali pa prej negativ vsega tega?

Učitelji – profesorji: »Akademski sistem brez osebnega vpliva učiteljev na študente je kot polarni mraz in bo ustvaril zaledenelo, okamenelo in togo izobraževanje, nič drugega,« je zapisal J. H. Newman

Kako poiskati rešitev na ta vprašanja? – Zelo poučen in čudovit zgled nam je pri tem John Henry Newman (1801–1890), ki ga je papež Benedikt XVI. na obisku v Veliki Britaniji razglasil za blaženega. Nič ne pomagajo doktorati, akademski naslovi in druge reference, če učitelj, vzgojitelj ali profesor, ni najprej tisti, ki je osebnost, ki se trudi živeti to, kar govori, ki najprej sam izžareva harmonijo bivanja, ki je najboljša »pedagoška metoda«. Newman je to povedal naravnost na navdihnjen način.

»Srce govori srcu« – »Cor ad cor loquitur« – ta izrek, ki je bil temeljno vodilo njegovega življenja, je Newman našel pri sv. Frančišku Saleškem (1567–1622) in sicer v daljšem pismu, ki ga je svetnik leta 1604 pisal škofu v Bourgesu. Ko Frančišek razpravlja o pridiganju, med drugim zapiše: »Naše besede naj bi prihajale bolj iz srca kakor z ustnic. Navsezadnje je srce tisto, ki govori srcu, usta govorijo le ušesom… Očetje iz starodavnosti in vsi, ki so obrodili sad, (…) so govorili od srca do srca, kot govorijo dobri očetje svojim otrokom. Osebe imajo vpliv na nas, glas nas omeči, pogled nas obvlada, dejanja nas vnamejo.«

V središču vsakega študija je študent kot subjekt, ne le nekakšen objekt produkcije faktografskega ponavljanja oziroma znanja. Ob tem je prav tako ključna osebnost profesorja. Če nekdo nečesa nima, če tega, kar uči, sam ne živi, potem nima drugemu kaj dati, ne more v njem prebujati veselega pričakovanja samega sebe. Newman je zato vedno poudarjal nenadomestljivo vlogo učitelja, profesorja. Tako je razumel tudi vlogo tutorja v Oriel Collegu v Oxfordu. »Resnica vstopa v duha učenca prek oči in ušes, prek čustev, domišljije in razuma.« Noben akademski sistem ne more uspešno delovati brez osebnega vpliva učiteljev. »Kjer je (osebni) vpliv, tam je življenje, kjer ga ni, tudi življenja ni. … Akademski sistem brez osebnega vpliva učiteljev na učence je kot polarni mraz in bo ustvaril zaledenelo, okamenelo in togo izobraževanje, nič drugega,« je zapisal Newman.

Newmanovo kardinalsko geslo Srce govori srcu osvetljuje njegovo pojmovanje oznanjevanja, poučevanja in vzgoje. Spominja nas na pomen, ki ga je pripisoval prijateljem in skupnosti, prvenstvu osebnosti, poudarjanju celovitosti človeka. Srce govori srcu, Božje srce človekovemu srcu – v učlovečenju Božjega Sina in v zakramentalnem življenju Cerkve. Človekovo srce govori srcu drugih, ki iščejo vero; ki želijo ob šolanju bolj polno zaživeti, se veseliti samih sebe ali pa jih mučijo dvomi. Takšno srce je bílo tudi v Newmanovih prsih in je govorilo neštetim srcem v šolah in na univerzah v Oxfordu, Birminghamu, Dublinu in Rimu v njegovem času in z nevsiljivo močjo govori tudi ljudem našega časa.

Nekaj spodbud pri iskanju temeljev in vizije visokošolskega študija: poudarek na pravicah in dolžnostih

Izpostavil bi sedem temeljev, ki naj bi jih upoštevali v študijskem življenju vseh, ki so vključeni v akademski sistem izobraževanja.

1. Pomen postavljanja vprašanj s področja etike, ki ni samo teorija, ampak predvsem način življenja. Poznavanje osnovnega etičnega humusa in temeljnih dejstev s področja religije ne glede na področje študija, saj to sodi k splošni izobrazbi in je primerna osnova za ustvarjanje dialoške odprtosti.

2. Zavzemati se je potrebno za to, da bi študentje poglabljali v temeljne vsebine klasične izobrazbe, ki je še posebej pomembna v času poplitvenega in empirističnega pogleda na življenje, saj klasični teksti (grški in latinski) odkrivajo realizem in celovitost temeljnih življenjskih vprašanj. Na mnogih univerzah po svetu so tovrstne vsebine sestavni del kurikuluma ne glede na smer študija.

3. Poseben pomen naj bi imela umetnost, ki govori o skrivnostnih globinah človekovega bivanja, iskanja, hrepenenja, ustvarjanja; o tem, da se življenja in vsega bivajočega nikoli ne more obvladati, ampak ostaja odprto, da ga v svojem čudenju vedno znova odkrivamo.

4. Prostovoljno delo bi moralo imeti središčno mesto na visokošolski stopnji študija, saj mlade vzgaja za čut odgovornosti za bližnjega, da je nekdo najbolj srečen takrat, kadar se umakne iz egocentrične zaprtosti vase in naredi nekaj dobrega za drugega.

5. Socialna razsežnost je v času resnih finančno-gospodarskih razmer posebnega pomena. Pomagati študentom, ki so v težkem materialnem stanju ali doživljajo socialno, duševno ali duhovno stisko in revščino. Po zgledu papeža Frančiška smo poslani k služenju, kjer štejejo samo konkretna dejanja, ne pa teorije in želje.

6. Pomembna je kakovostna izobrazba, védenje, ki pa ni namenjeno samo sebi, ampak vodi k bolj ustvarjalnemu bivanju, od spoznanja torej k načinu življenja. Poročilo mednarodne komisije o izobraževanju za 21. stoletje, pripravljeno za UNESCO, izdalo pa ga je ministrstvo za šolstvo (1996), poudari štiri temelje vzgoje in izobraževanja:

• učiti se, da bi vedeli;
• učiti se, da bi znali delati (od spretnosti do usposobljenosti);
• učiti se, da bi znali živeti v skupnosti in eden z drugim (trud za skupne cilje);
• učiti se biti (z veseljem biti to, kar si, sprejemanje samega sebe).

7. V današnjem času individualizma je posebnega pomena vzgoja čuta za skupno dobro, saj je človek družbeno bitje in je zato od vsakega posameznika odvisno, kakšni bosta družba in država, v katerih živimo. Ob vseh mogočih pravicah je potrebno poudarjati tudi naše dolžnosti.

Lahko bi rekli, da v sodobni družbi zasledimo naslednje socialne stranpoti in slabosti, ki otežujejo naše medsebojne odnose: politika brez načel, trgovina brez morale, bogastvo brez dela, izobrazba brez vrednot, znanost brez humanosti, brezvestno uživaštvo, želje po uspehu brez truda in odpovedi.

Nasproti samovoljni svobodi individualizma in pragmatizma je potrebno poudariti človekovo odgovornost in dolžnosti.
Če imamo pravico do življenja, potem imamo tudi dolžnost, da življenje spoštujemo.
Če imamo pravico do svobode, smo dolžni tudi spoštovati svobodo drugih.
Če imamo pravico do varnosti in življenja brez strahu, potem smo dolžni, da ustvarimo razmere, da lahko vsak človek to varnost tudi uživa.
Če imamo pravico do sodelovanja v političnem življenju in pravico, da si izberemo politične predstavnike, potem smo dolžni, da z vsemi močmi sodelujemo in zagotovimo, da so izbrani najboljši predstavniki.
Če imamo pravico do dela pod pravičnimi in primernimi pogoji, da zagotovimo spodobno raven življenja zase in za svoje družine, smo dolžni, da z delom in s svojimi sposobnostmi naredimo kar največ.
Če imamo pravico do svobode misli, prepričanja in veroizpovedi, smo dolžni spoštovati misli, prepričanja in verska načela vseh drugih.
Če imamo pravico do izobraževanja, potem smo se dolžni učiti kar najbolj poglobljeno in kjer je mogoče, svoje znanje in izkušnje deliti z drugimi.
In nazadnje, če imamo pravico izkoriščati naravna bogastva, potem smo dolžni spoštovati zemljo in obnavljati ter skrbeti za njene naravne vire.

Pri našem poslanstvu, ki je včasih kompleksno in zahteva radikalne odločitve, nismo sami, ampak smo zbrani v veri, da nas Gospod opogumlja in nam vliva poguma, moči in radosti. Vera je živa tudi takrat, ko ne gre za junaška dejanja, marveč za vse, po čemer se človek na svoj način in z vsem življenjem vključuje v Božjo zgodovino.

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof