»Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19).
Ljubimo drug drugega, naučimo se poslušati, razumevati, odpuščati, služiti in spoštovati brez izključevanja in preganjanja.

1. Papež Frančišek je na svetovnem srečanju mladih v Rio de Janeiru v Braziliji naročil pozdrave za vse mlade v Sloveniji: »Bog, blagoslovi Slovenijo, Bog, blagoslovi vse mlade!« Pojdite, ne bojte se, služite. – Pred sveto mašo v stolni cerkvi sem se tudi osebno srečal s papežem Frančiškom. Papeževa srečanja s tam navzočimi so bila kratka. Ko se je papež bližal, sem pomislil, kaj naj mu rečem. Vse se je hitro odvijalo in ko se je približal, sem mu segel v roke in rekel: »Dragi sveti oče, mladi iz Slovenije vas pozdravljamo, Slovenija vas pozdravlja, radi vas imamo.«

Mislil sem, da bo šel papež kar naprej, toda potem se je zgodilo tisto nepričakovano in nepozabno doživetje. – Papež me je objel, zelo strumno prijel za rame in rekel: »Bog, blagoslovi Slovenijo, Bog, blagoslovi vse mlade!« – Iz njegovih besed je bilo razvidno, da Slovenijo dobro pozna. Škofje iz drugih dežel, ki so stali ob meni, eden je bil iz Hong Konga, drugi iz ZDA, pa tudi nekateri drugi, so se vidno začudili, ko so videli, kako je papež navdušen nad Slovenijo. Za njih je bila Slovenija verjetno neznana dežela, zato sem bil v tistem trenutku še toliko bolj hvaležen in vesel ter ponosen, da živim v tej čudoviti deželi Sloveniji.

Ko se je papež začel pomikati naprej, sem mu še rekel: »Sveti oče, dobrodošli v Sloveniji, pridite, obiščite nas in potrdite v veri!« – Ob tej besedah se je hudomušno nasmehnil in rekel: »Hvala za povabilo. Bomo videli ...« In šel je naprej.

2. Božja ljubezen nikogar ne izključuje. Božji pogled nas ljubeče išče. Hrepenenje po Bogu je položeno v srce prav vsakega človeka: »Nočem biti samo kupček materije!«

V zadnjih mesecih mi je posebej dal misliti naslednji dogodek. V mesecu juniju so na vrsti izpiti, matura in s tem branje in ocenjevanje množice esejev. To je včasih naporno, pa vendar izredno zanimivo delo. Vsako leto se naučim česa novega. Letos me je dobesedno pretresel in izzval k razmišljanju esej, v katerem je bil govor o smislu življenja. Zapisane so bile pomenljive besede, ki so zvenele približno takole: »Čas, različna dela in mediji nam neprestano govorijo, da je človek samo kupček materije, da je vera iluzija, da so nebesa samo prevara in sanjarjenje ipd. … Toda ali ni že Aristotel govoril o tem, da je ljubezen večna, da pomeni ljubiti nekoga to, da mu rečeš: Ti pa nikoli ne boš umrl … Ali je moja pokojna stara mama samo še kupček pepela?.« – In potem sledi zapis, ki je naravnost krik mladega iskalca: »Nočem, ne nočem biti samo kupček materije, srce mi govori, da sem nekaj več …«

Kako iskreno je v tem zapisu izražena temeljna resnica našega življenja, namreč, da nismo zapisani uničenju, ampak da naša pot vodi v neskončna obzorja bivanja, v domačo hišo, kjer bo človek našel svoj mir in svojo polnost bivanja.

3. Osamljenost, zapiranje v imaginarni svet komunikacije ter »bakterija ugodja in udobja« vodijo v apatijo, malodušje, obup … – Ko sem s prijatelji, ko sem v občestvu, skupnosti, ko sem z nekom in za nekoga, sem močan in pogumen. – Poslani smo skupaj.

Vsakemu je danes omogočeno, da si skomponira svojo religioznost: kanček zena, ščepec »afriško-ameriškega kulta«, vse to povezano s krščansko senzibilnostjo in že imamo religiozni koktajl, ki ga lahko vsak trenutek poljubno pomešamo, osladimo, zagrenimo in prilagodimo edino veljavnemu kriteriju osebne žejnosti. To je: dobro se počutim, prijetno mi je, uživam. – Religija tako postane eden od pripomočkov za bolj uravnoteženo življenje. Materialno obilje kljub vsemu ne zadovolji povsem. Duhovni napitek tako pojmovane humanistične religioznosti utegne obogatiti kakovost življenja, toda izraža bolj hrepenenje po verovanju kot pa resnično religiozno držo.

Nova religiozna zanimanja in iskanja se lahko kaj hitro spremenijo v kakšno ezoteriko ali poplitveni romanticizem in vase zaprti subjektivizem. Zdi se, da je pri tem še najtežje ta novi religiozni interes spraviti v kontekst skupnega življenja, ki dobi določeno občestveno razsežnost. Če pri verovanju ne pride do občestvene razsežnosti, potem le-to lahko ostaja na ravni določenega prijetnega osebnega občutja, ob tem pa ne razvije povezujočih moralnih elementov tako za skupnost kot za posameznika. V tem primeru iz religije izgineta tako razumevanje kot volja in vse, kar ostaja, je določeno občutje, kar pa seveda ni dovolj.

Osnovni problem sodobnega iskalca, za katerega bi lahko rekli, da je neke vrste vagabund v naslednjem:

• skomponira si religiozni koktajl, religioznost, kjer uživa, kar mu ugaja, je udobno;
• pomanjkanje razumnosti in odgovornosti;
• nemoč resne odločitve in tveganja;
• zaprtost vase, individualizem; verovanje izgubi občestveno razsežnost; tak človek ostaja sam in osamljen v imaginarnem svetu vseh mogočih tipkovnic; boji se zares osebnega odnosa tako z bližnjim kot z Bogom; manjkata konkretna in dejanska bližina, biti skupaj, biti z nekom in za nekoga.

Sodobnega iskalca vendarle ne smemo soditi, obsojati, izključevati ali ga celo poniževati. Poslušajmo ga, spoštujemo ga, naj v pogovoru z nami občuti nekaj Božjega, svetega …

Iskrenost in pristnost našega pričevanja je vedno bila in bo odvisna predvsem od naših dejanj in njihove skladnosti z besedami, torej ali to kar govorimo, tudi smo. Z velikonočnim veseljem lahko odstiramo nova obzorja radosti bivanja svojim bližnjim in družbi samo takrat, če v resnici živimo iz razodete resnice, tako osebno kot v odgovornosti in služenju bližnjim. Dar vere nas sam po sebi kliče k odgovornosti za bližnjega, k resni dolžnosti, ki presega zgolj formalistično izpolnjevanje pravil in dolžnosti. V času, ko se poudarja človekove pravice, ki jih je seveda potrebno spoštovati, ne smemo pozabiti na sprejemanje odgovornosti in dolžnosti, ki izvirata iz zavesti, da nam je vse kar imamo, podarjeno.

4. Pojdite, ne bojte se, služite – z darom v srcu hitite k sodobnemu iskalcu

Dragi prijatelji, ponesimo in zaživimo spodbudne besede, ki jih je pri sveti maši v Riu de Jaineru ob sklepu svetovnega srečanja mladih na srca mladih položil papež Frančišek:

»Pojdite, ne bojte se in služite. Dragi mladi, ko se vrnete domov, se ne bojte biti velikodušni do Kristusa in pričevati o njegovem evangeliju. Prinašanje evangelija je prinašanje Božje moči, da ruje in podira zlo in nasilje, da uničuje in ruši ograde sebičnosti, nestrpnosti in sovraštva, kot tudi, da zida nov svet. Jezus Kristus računa na vas! Cerkev računa na vas! Papež računa na vas! Naj vas Marija, Jezusova in naša mati, vedno spremlja s svojo milino: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence«. Amen. …«

»Marija z darom pod srcem hiti k Elizabeti, k sodobnemu iskalcu …[1]

Dragi bratje in sestre, dragi mladi prijatelji! Vsakega od vas nosim v svojem srcu! Obrnimo poglede k naši nebeški materi, Devici Mariji. Jezus vas je v teh dneh vztrajno in vedno znova vabil, da postanete njegovi učenci – misijonarji. Naj nas Marija s svojim življenjem uči, kaj pomeni biti misijonar – učenec. Ko je pod srcem nosila Jezusa, je izvršila dejanje ljubezni, dobrodelnosti, konkretnega služenja. In vse to je storila v naglici!

Dragi prijatelji, to je naš vzor. Ona, ki je od Boga prejela najdragocenejši dar, je odgovorila tako, da se je odpravila na pot, da bi služila in prinašala Jezusa. Prosimo Našo Gospo, da tudi nam pomaga, da bomo Kristusovo veselje prinašali v naše družine, našim znancem, prijateljem, vsakomur. Nikoli se ne bojte biti velikodušni z Jezusom. Splača se! Pojdite pogumno in velikodušno v svet, da bosta lahko vsak mož in vsaka žena srečala Gospoda.«

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof