Nagovor škofa Andreja Glavana pri vstajenjski maši v novomeški stolnici

5.4.2015 Novo mesto Škofija Novo mesto, SŠK, Velika noč
msgr. Andrej Glavan msgr. Andrej Glavan

Najprej vsem voščim vesele velikonočne praznike, vam tu navzočim in vsem, ki so doma, še zlasti bolnim in ostarelim. Želim, da bi v sebi v teh velikonočnih dneh doživeli pravo radost in poglobili vero v Kristusovo in naše vstajenje, s tem pa v smisel življenje, ki ga daje vera v večno življenje.

Velika noč je jedro leta, praznik vseh praznikov, tako da ga ponavljamo vsako nedeljo. Vittorio Messori, sodobni konvertit, je razmišljal o tem. Če je Božič tudi v »pokrščanski« dobi ohranil svoje mesto in nas povezuje verne in neverne zaradi nekih skupnih družinskih vrednot, dóma, ljubezni, pa nas velika noč, če o njej govorimo in razmišljamo v globino, skoraj ločuje. Praznujemo namreč človeka, ki je vstal od mrtvih, kar je za pamet tega sveta norost in za mnoge danes nekaj nesprejemljivega. Nič drugače ni kot takrat, ko je Pavel pred atenskimi razumniki oznanjal o vstajenju mrtvih in so se eni norčevali, drugi pa govorili, da ga bodo o tem poslušali kdaj drugič. Ko je Pavel govoril o tem tudi nasledniku Poncija Pilata, mu je ta rekel: »Pavel, ti si nor. Prevelika učenost te spravlja v blaznost!« (Apd 26,24). Tudi sekularizirana sodobna družba nekako nagonsko čuti, da ji nekaj ne dovoli sprejeti velike noči, kvečjemu ostati nekje previdno na njenem površju pri prazničnih zunanjostih.

V veri je velika noč izpolnitev obljube: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje v izobilju.« (Jn 10,10). Toda kaj, ko večine to življenje ne zanima. Obstaja celo sum, da jih priteguje smrt (usihanje življenja in padanje števila rojstev, samomori, poveličevanje sterilne spolne svobode brez volje po resničnem dajanju življenja …).

In vendar vsako nedeljo in praznik ponavljamo v veri, upam, da ne brez premisleka: »Bil je križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob položen. In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.« To je vsebina velike noči: Kristusovo trpljenje, smrt na križu in vstajenje. Brez te osrednje resnice bi bilo krščanstvo prazno in Cerkev pomilovanja vredna družba ljudi, ki varajo sebe in druge, ker oznanjajo nekaj, kar ne obstaja.

A Božja beseda velike nedelje nam sporoča, da tudi za prve priče praznega groba ni bilo lahko sprejeti dejstva vstajenja. Marija Magdalena je najprej pomislila, da je nekdo Jezusovo truplo odnesel. Ko je šla povedat o praznem grobu Petru, ki ga je še grenil spomin na zatajitev, je bil skupaj z Janezom zmeden. Magdalenina domneva, da so ga ukradli ni bila verjetna, ker bi ga odnesli s povoji vred. Toda povoji so bili na svojem mestu. Najprej se je posvetilo apostolu Janezu, zanimivo, ker je bil Jezusu najbližje. Evangelist sam o sebi poroča: »In videl je in veroval.« (Jn 20,8).

Naj se tudi v naših dušah zasveti in poglobi spoznanje. Jezusovo vstajenje je začetek vstajenja vseh ljudi. Kristus je vstal prvi, a vstali bomo tudi mi. Njegovo vstajenje je temelj, začetek in korenina našega vstajenja. V njem je le garancija za to, kar se bo zgodilo z vsem človeštvom. Naše upanje na večno življenje je potrjeno. Jezusovo vstajenje je garancija naše sreče, naše slave in vstajenja. Zato se splača verovati v Kristusa, z Njim in Zanj živeti in si tako zagotoviti večno srečo.

Jezusovo vstajenje je popolna zmaga nad smrtjo, dobrega nad zlom, ljubezni nad sovraštvom, odpuščanja nad maščevanjem, svetlobe nad temo in zlom greha, veselja nad žalostjo in vstajenja nad grobom.

Velika noč nam lahko pomaga razumeti, da imamo vsi, ki obhajamo Jezusovo vstajenje nekaj več. Prepričani smo lahko, da vse naše delo, naše skrbi, stiske, trpljenje, vsakodnevni križi in preizkušnje imajo svoj smisel, svoj pravi smisel in neizmerno ceno.

Priče vstajenja pa so žene, ki so našle prazen grob in dobile angelovo sporočilo, apostoli, ki so se dotikali njegovih ran, z njim jedli in pili, celo preplašeni vojaki, ki so popadali iz strahu in zbežali in celo Judje, ki v svojem strahu niso znali drugega kot ponavljati, da so Jezusovi učenci ukradli njegovo truplo.

 

Dragi bratje in sestre! Velika noč nas obvezuje, da smo tudi mi velikonočne priče v tem času, svojem okolju, v družini, v družbi in javnem življenju, ko se zavzemamo za večne vrednote krščanske družine, ko hrepenimo, iščemo in zagovarjamo prave in neminljive vrednote. Sejmo življenjski optimizem. Vstali Kristus naj nas utrdi v veri in upanju, da moč in pomoč v preizkušnjah in spremeni v velikonočne kristjane, ki se zavedajo, da je od mrtvih vstali Kristus z nami zdaj in bo vse dni do konca sveta.

Amen.

 

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof in predsednik SŠK