Dragi bratje duhovniki, redovniki in redovnice, bogoslovci, ministranti, molivci za duhovne poklice in vsi, ki ste danes poromali sem na Zaplaz k Mariji in bl. Alojziju Grozdetu.
Mnogi ste se že pred enim tednom udeležili skupnih molitev po župnijah, danes pa ste poromali še na ta milosten kraj, ker se zavedate, kako urgentna je ta prošnja. Prosili bomo v veri, da Bog skupne molitve raje usliši. Jutri bomo slišali v Božji besedi: »Ako sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,19-20).
Letos obhajamo t.im. zaplaško leto, ko se spominjamo 100-letnice posvetitve te cerkve. Obudili smo tudi spomin na vero vernih ljudi iz celotne osrednje Dolenjske, ki so v težkih časih to gradnjo mogli dokončati. Ne smemo pozabiti, da je bila leta 1917 vihra I. svetovne vojne na višku. Vojna pa je zahtevala materialne in človeške žrtve. A v veri in hvaležnosti za mnoga uslišanja so to zmogli.
Prišli smo, da izpolnimo Jezusovo naročilo: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Razmere v Cerkvi povsod po Evropi – in pri nas že nič manj – so zaskrbljujoče. Statistika neusmiljeno pove, da bi naša škofija morala imeti v semenišču vsaj 10 bogoslovcev, da bi mogli ohraniti dosedanjo raven pastoralne oskrbe.
Morda smo si premalo vzeli k srcu besede sv. papeža Janeza Pavla II., ki je v ljubljanski stolnici med drugim dejal: »Vse Božje ljudstvo je odgovorno za nove duhovne poklice, a prav posebej nosijo to odgovornost duhovniki v dušnem pastirstvu.« Nekoč je veljalo, da mora vsak duhovnik odkriti, pomagati vzgojiti in izmoliti vsaj enega duhovnika, če je v njem dovolj iskrene hvaležnosti za dar lastnega duhovniškega poklica. Duhovniki s pričevanjem svojega življenja vabijo srca mladih. Božji klic gre skozi nas ne toliko skozi naše besede ali naše vabilo, ampak skozi naše življenje. Očividno je v našem času to še veliko težje. Potrebno je še več molitev in še bolj zaupna vera.
Mladi ljudje, fantje in dekleta, potrebujejo moč in duhovno oporo, ko na razpotju življenje stojijo in tehtajo ponudbe. Odločitev za duhovni poklic je vedno težka.
Premagati je treba ne le mike in skušnjave sveta, ampak tudi notranjo negotovost. Kliče sicer Bog, a ta klic ni bučen, hrupen, tako kot je klical sv. Pavla pred Damaskom. Kliče nežno, nevsiljivo. Kateri pa so znaki poklica?
1. Ni potrebna že dovršena, zrela svetost. Bog ne kliče samo svetnikov. Včasih izbira celo med slabšimi. Spomnimo se, kako človeški, časti željni in v zemeljske cilje so bili zagledani celo apostoli.
Zelo zgovoren znak je pripravljenost izpolniti Božjo voljo. Neka mežnarica je povedala novomašniku. Vedno sem si mislila: »Če bo kdo postal duhovnik, boš ti.« »Po čem ste sklepali?« je vprašal. »Ker si bil vedno takoj pripravljen, če je bilo treba, pomagati ali kaj postoriti.«
Znak za poklic so tudi nekatere sposobnosti. Poleg zdravja mora biti kandidat vsaj toliko nadarjen, da je kos študiju in pozneje naporom duhovniške službe. Vendar s pridnostjo lahko tudi manj nadarjeni veliko doseže.
Nek duhovnik je pripovedoval. Kaplan se mi je zdel dober človek. Dva ministranta sva se ojunačila in ga vprašala, kako postaneš duhovnik. Postopal je z nama razsodno. Samo od daleč je vprašal za šolski uspeh. Ni nama očital najinih nevzgojenosti, včasih celo pretepov pred omaro za ministrantske obleke. Vprašal pa naju je, ali sva rada v cerkvi in ali nama je všeč ministriranje.
Vendar je potrebna neka globina, plemenitost mišljenja. Najlepše je to izrazil zavetnik mladih sv. Stanislav Kostka. Ko ga je brat skušal odvesti na pot lahkoumnosti, je odločno dejal: »Za nekaj višjega sem rojen.« To velja za vsakega pravega kristjana, seveda tudi za nekoga, ki razmišlja o duhovnem poklicu.
Neko dekle je mislilo na posvečeno življenje v samostanu. Sama je pripovedovala. Izvrstno je znala nastopati. Po prireditvi so me oblegali prijatelji in prijateljice, mi navdušeno čestitali, kar žareli so od sreče nad mojimi uspehi. A jaz? Jaz bi najraje zajokala. Za to torej naj živim, za to prazno hvalisanje … Nasprotno pa, če sem bila pol ure v Cerkvi samo z Jezusom, se mi je zdelo, da sem v nebesih.
Potrebno je tudi neko navdušenje, vendar pretirana, površna čustva niso potrebna. Potrebne so neke sposobnosti in zlasti pravi namen.
Lani sem bil na neki župniji. Tu in tam, če vidim navdušene ministrante, ki lepo in zbrano sodelujejo, vprašam in vržem vprašanje: »Kdo od vas bo Gospod.« Nobenega odmeva. Ko so slekli obleke in se pomirili, pride eden iz 6. razred: »Jaz bom duhovnik.« Ko sem župnika vprašal, kdo je fant, mi je rekel: iz dobre družine je. Oče pride včasih tudi od delavnikih k sv. maši. Mislil sem si: mogoče pa bo v njem vzklil poklic.
Za poklice so potrebne tudi moralne odlike: uravnovešenost duha, odločna volja, iskren in plemenit značaj, vsaj v zadostni meri. Nihče pa seveda ni brez napak. A te napake ne smejo biti takšne, da se ne bi dale odpraviti.
Še važnejše kot moralne odlike je pa pravi namen. Ne more postati duhovnik, redovnik ali redovnica nekdo iz manj plemenitih namenov, n. pr. iz želje po lagodnem življenju. Danes mora biti celo pripravljen na skromno življenje in celo poniževanje.
Dragi bratje in sestre! Vse, kar smo povedali o poklicu, zahteva milost in posebno pomoč. To pa izprosimo le z molitvijo. Zato velja: treba je moliti, veliko moliti in se ne naveličati.
Geslo letošnjega molitvenega dneva za duhovne poklice je: »Prisluhni in pogumno odgovori.« Bog daj, da bi se vsaj med številnimi mladimi, ki so šli skozi letošnje oratorije, bodisi kot animatorji ali kot udeleženci, še našlo nekaj, ki bodo po Marijinem zgledu, o kateri so poslušali na oratoriju, prisluhnili božjemu klicu in pogumno odgovorili. Tudi ona je imela svojo uro poklicanosti. Odgovorila je, izrekla svoj »Da« tej poklicanosti, postala je Božja mati in najtesneje sodelovala pri rešenju sveta.
msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
