Lepo pozdravljam njegovo ekscelenco apostolskega nuncija v RS, sobrate v škofovski službi, g. direktorja Zavoda, duhovnike, vas drage dijakinje in dijaki in vas, spoštovane profesorje, vzgojitelje in uslužbence največje katoliške izobraževalne in kulturne ustanove v Sloveniji.
Letos mineva 100 let od prve mature in 20 let, odkar je prva generacija dijakov in profesorjev ponovno začela z rednim poukom v obnovljeni Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Oba dogodka sta zelo pomembna za Cerkev v Sloveniji in vredna proslavljanja. 20 let je kratka doba, a če pomislimo, da so se letošnji maturanti pred 20 leti ali leto pozneje šele rodili in da je od takrat že 16 generacij maturiralo in danes najbrž večina tudi diplomirala in se umestila med naše slovenske oblikovalce misli v znanosti in družbi, je to že kar dolga doba. Hvala Bogu, da se je v tem času pridružila še osnovna šola kot duhovni temelj za uspešnejše in popolnejše oblikovanje bodočih generacij dijakov. Za geslo letošnje proslave ste izbrali misel: »Skozi tebe kipela bo rast.« Res bujna je bila ta rast v prvih 20 letih delovanja v obnovljenem Zavodu in upajmo, da bo tako tudi v prihodnje.
Praznik sv. Stanislava, zavetnika zavoda, v letu vere je priložnost, da razmislimo o poslanstvu zavoda, ki je med drugim tudi vzgoja mladih v celostne krščanske osebnosti. Njegova osnova je vzgoja za klasične vrednote, integrirane in obogatene z evangeljsko vizijo sveta in človeka. Vzgoja za spoštovanje človekovega dostojanstva, njegovega duha in svobode, njegovega veselja do ustvarjalnosti, pa tudi pojmovanja človeka kot Božje podobe, ki je namenjen za večno življenje pri Bogu.
Zavod in vsi dijaki, ki ga sestavljate kot živ organizem, imate v sv. Stanislavu vzornika in priprošnjika. Komaj 18 let star gojenec rimskega jezuitskega kolegija je bil prej na Dunaju odličen in resen študent, razmišljujoč in usmerjen v iskanje smisla življenja. V luči današnje Božje besede je v kratkem času izpolnil dolga leta. Brezmadežno življenje je pri njem odtehtalo visoko starost.
Dragi dijaki in dijakinje! Temeljita izobrazba, tako humanistična kot naravoslovna, in vzgoja naj bi vam pomagale izbirati med vrednotami, med različnimi pogledi na svet in življenje, med etičnimi nazori. Vedno bolj nas obdaja miselnost, ki vse relativizira. Govori o »smrti Boga«. A če je Bog mrtev, potem sonca resnice, ljubezni, lepega ni več. Vse postane relativno.
Dragi mladi! Živimo v okolju, ki govori, misli, predvsem pa živi, kot da Boga ne potrebuje. V tem okolju mora veren človek priti do neke trdnosti. Braniti mora svoja stališča, utemeljevati svoje prepričanje, opravičevati svojo vero predvsem z življenjem, a tudi z besedami je treba znati pojasniti razloge svojega upanja.
Vera je notranja luč – kot pravita papeža Benedikt XVI. in Frančišek v okrožnici Luč vere – ni človekova najdba ali sad intelektualnih naporov; je dar! Ta luč človeka umešča v prostor življenja, da ve, kje biva. Osvetljuje mu pot, po kateri hodi, prinaša gotovost, da ve, kako naj ravna in kaj hoče.
Ključ do globljega spoznanja pa je ljubezen. Bog se nam je razodel kot ljubezen, kot ljubeči in usmiljeni Oče. Njegov sin Jezus Kristus je razodetje njegove ljubezni. Zato ga le v ljubezni lahko spoznavamo. Vera kot velika luč, ki razsvetljuje človeka, torej ne prihaja od človeka, ampak od začetnika, od luči same, od Boga, ki se nam je v Kristusu-Luči tudi razodel. Človek je poklican, da to luč sprejme, da se k njej obrne in se nenehno k njej spreobrača. Naša vera pa bo vedno trdnejša, če ne bomo le govorili o Bogu, ampak se z Bogom tudi pogovarjali.
V času, v svetu, ki govori, da v naravoslovnih znanostih lahko odkrijemo zadnji odgovor o svetu in človeku, kjer se govori, da je »Bog mrtev« in da bo religija izbrisana zahvaljujoč družbi razvoja in napredka znanosti, je potrebno tudi naravoslovno znanje.
Pred kratkim sem bral izjave hrvaškega znanstvenika dr. Brigljevića, ki sodeluje in dela pri Evropskem centru za nuklearna raziskovanja, t. im. CERN-u, ki deluje pod zemljo blizu Ženeve na meji med Švico in Francijo. Tam dela 5000 fizikov s celega sveta. Že pred 4 leti sem poslušal 2 verna znanstvenika iz tega centra, ki sta predavala, da raziskujejo, kaj se je dogajalo v prvih stotinkah sekunde t. im. prapoka. Zdaj pa je bil v Glasu koncila, hrvaškem katoliškem tedniku, objavljen še pogovor s tem globoko vernim znanstvenikom, pripadnikom Opus Dei. Razgovoril se je o Higgsovem bozonu – t. im. Božjem delcu, čeprav to ime nima nobene zveze z Bogom. On je rekel, da znanstveni dosežki so in morajo biti v globokem skladju z vero. Boga ne dokazujejo, a mu tudi ne nasprotujejo. Vprašanje vseh vprašanj je, ali je slika sveta, ki jo dobivam kot znanstvenik, v skladu s sliko in vedenjem, ki ju imam kot vernik. Osebno sem globoko prepričan, da sta v globokem skladju. Svet je racionalen, ker v njem vladajo zakoni, ki so racionalni. Svet je delo Božje modrosti, v katerem vlada razum, kljub vsem zgodovinskim nesporazumom in kontroverzam. Bolj, ko stvarstvo odkrivam, bolj dojemam njegovo brezmejnost, bolj ko se z vero pogrezamo v Boga, več neodkritih globin zaslutimo v njem.
Dragi dijaki in profesorji!
Zahvalimo se danes, na god sv. Stanislava, ob 20-letnici ponovnega delovanja Zavoda in vseh ustanov, ki jih združuje, za vse bogastvo znanja in duhovnega spoznanja, za vse, kar intelektualno in duhovno oblikuje mladi rod. V Evangeliju smo slišali: »Srečne oči, ki vidijo, kar vi vidite.« Lahko rečemo: »Srečna srca, ki so doživela v Zavodu to, kar vi prejemate in doživljate.« Mnogim rodovom v minulih 70 letih niso bile dane te možnosti. Naj Bog na priprošnjo sv. Stanislava blagoslavlja in v Svetem Duhu bogati sedanje in še številne bodoče generacije, da bi bile, kot ste zapisali v zborniku ob 20-letnici, nosilke nečesa novega in da bi skozi ustanove Zavoda sv. Stanislava še dolgo kipela bujna rast. Amen.
msgr. Andrej Glavan
predsednik SŠK
