NAGOVOR papeža Frančiška udeležencem plenarnega zasedanja Kongregacije za katoliško vzgojo (za izobraževalne ustanove)[1]

Dragi kardinali, spoštovani bratje v škofovstvu in duhovništvu, dragi bratje in sestre,prisrčno dobrodošlico izrekam kardinalom in škofom, ki ste bili pred kratkim imenovani za člani te kongregacije. Zahvaljujem se prefektu kongregacije za pozdravne besede.

Teme, ki so bile na vašem dnevnem redu, so zahtevne: posodobitev apostolske konstitucije Sapientia Christiana, krepitev identitete katoliških univerz in priprava na obletnice, ki prihajajo v letu 2015, kot je na primer 50. obletnica koncilske izjave Gravissimum Educationis in 25. obletnica apostolske konstitucije Ex Corde Ecclesiae . Katoliška vzgoja je eden izmed najpomembnejših izzivov za Cerkev, ki se danes zavzema za novo evangelizacijo znotraj zgodovinskega in kulturnega kontekstu, ki se nenehno spreminja. S tega zornega kota bi vas rad opozoril na tri vidike.

Prvi vidik se nanaša na pomen dialoga v vzgoji in izobraževanju. Nedavno ste se ukvarjali s temo vzgoje za medkulturni dialog v katoliških šolah in ste o tem objavili poseben dokument. Dejansko obiskujejo katoliške šole in univerze tudi številni učenci in študentje, ki niso kristjani oz. ki niso niti verni. Katoliške izobraževalne ustanove ponujajo vzgojo in izobrazbo vsem; cilj vzgoje je celostni razvoj osebe, ki je v skladu s pravico vseh ljudi, da imajo dostop do znanja in védenja. Vendar so katoliške izobraževalne ustanove prav tako poklicane, da ponudijo vsem – seveda ob polnem spoštovanju svobode posameznika in posebnosti znotraj šolskega okolja – krščansko sporočilo, in sicer, da je Jezus Kristus smisel življenja, smisel kozmosa in zgodovine.

Jezus začel oznanjati evangelij v "poganski Galileji", ki je bila križišče ljudi različnih ras, kultur in religij. V nekaterih pogledih je to okolje podobno današnjemu svetu. Korenite spremembe, ki so prevedle do tega, da se vedno bolj razširjajo večkulturne družbe, zahtevajo od tistih, ki delajo v šolah in na univerzah, da se podajo na vzgojno pot soočenja in dialoga, s pogumno in inovativno zvestobo, ki bo sposobna ustvariti prostor za srečanje katoliške identitete z različnimi »dušami« večkulturne družbe. Zelo cenim prispevek različnih redov in ostalih cerkvenih skupnosti, ki ustanavljajo in vodijo katoliške šole v okoljih, ki jih zaznamuje kulturni in verski pluralizem.

Drugi vidik je ustrezna priprava vzgojiteljev in učiteljev. Na tem področju ne smemo improvizirati. Tega se je potrebno lotiti resno. Na srečanju, ki sem ga imel s predstojniki redovnih skupnosti, sem poudaril , da je danes vzgoja in izobraževanje namenjeno generaciji, ki se spreminja, zato je tudi vsak vzgojitelj in učitelj – in tudi vsa Cerkev, ki je mati vzgojiteljica – poklican, da se »spreminja«, v smislu, da zna komunicirati z mladimi, ki so mu zaupani.

Želim se omejiti na nekaj poudarkov glede osebe vzgojitelja/učitelja in glede njegove posebne naloge. Vzgoja je vedno dejanje ljubezni, je podarjanje življenja. In ljubezen je zahtevna; zahteva, da damo najboljše stvari, da se v nas prebudi strast in da se potrpežljivo podamo na pot skupaj z mladimi. Vzgojitelj v katoliških šolah mora biti v prvi vrsti zelo kompetenten in usposobljen, hkrati pa človeško bogat, sposoben biti med mladimi kot pedagog, da bi spodbujal njihovo človeško in duhovno rast. Mladi potrebujejo kakovostno podajanje snovi in hkrati tudi vrednot, ki pa se jih ne samo poučuje, ampak se zanje tudi priča. Pristnost (koherentnost) je nepogrešljiv dejavnik pri izobraževanju mladih! Pristnost! Ni mogoče rasti in ni mogoče vzgajati brez pristnosti: pristnost, pričevanje.

Zato tudi vzgojitelj/učitelj sam potrebuje stalno izpopolnjevanje. Potrebno je vlagati v to, da bodo učitelji in vodstvo šol ohranili visoko raven svoje strokovnosti, pa tudi svojo vero in moč, ki je notranje, duhovno motivirana. Pri tem stalnem izpopolnjevanju si dovolim predlagati nujnost duhovnih obnov in duhovnih vaj za vzgojitelje/učitelje. Sicer je lepo, da imamo seminarje o takih in drugačnih temah, prav tako pa je potrebno poskrbeti za duhovne vaje, za duhovne obnove, za molitev! Kajti pristnost zahteva veliko truda, predvsem pa je dar in milost. In za to milost moramo prositi!

Zadnji vidik se nanaša na izobraževalne ustanove, in sicer na katoliške in cerkvene šole ter univerze. 50. obletnica koncilske izjave, 25. obletnica konstitucije Ex Corde Ecclesiae in posodobitev konstitucije Sapientia Christiana nas vodijo k temu, da resno razmislimo o številnih izobraževalnih ustanovah po vsem svetu in na njihovo dolžnost, da izražajo živo navzočnost evangelija na področju izobraževanja, znanosti in kulture. Katoliški akademske ustanove se ne smejo izolirati od sveta, ampak morajo znati pogumno stopiti na areopag sodobnih kultur in se vključiti v dialog, pri čemer se zavedajo daru, ki ga lahko ponudijo vsem.

Predragi, področje vzgoje je odprt prostor, v katerem je Cerkev vedno navzoča s svojimi ustanovami in projekti. Danes je potrebno še bolj okrepiti to dejavnost na vseh ravneh in obnoviti zavezanost vseh, ki so vključeni v vzgojo in izobraževanje, pod vidikom nove evangelizacije. Zahvaljujem se vam za vaše delo in na priprošnjo Device Marije kličem nad vas in nad vaše pobude pomoč Svetega Duha. Prosim pa vas, da molite zame in za moje poslanstvo. Iz vsega srca vas blagoslavljam. Hvala!