Spoštovani bratje škofje in duhovniki, drage sestre redovnice, dragi mladi prijatelji.

Vesel sem in Bogu se zahvaljujem, da lahko skupaj praznujemo Stično mladih. Da lahko skupaj gledamo v Božje obličje, ki se nam razkriva preko obraza Jezusa Kristusa, ki je Filipu sam rekel: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9).  Po drugi strani pa nam je povedal, da moramo njegovo obličje videti tudi drug v drugem, saj je v govoru o poslednji sodbi jasno povedal: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Zato danes praznujemo zazrti v Očetovo obličje in veseli, ko se oziramo v obličje drug drugega in v njem odkrivamo neizmerno Božjo dobroto in ljubezen do vsakega posameznika.

Obenem se želim zahvaliti tudi vsem tistim, ki so letošnjo Stično mladih pripravili. Veliko mesecev so že skupaj. Bili so odprti za Božje navdihe v iskanju pravega načina, da bi vsem nam približali sporočilo letošnje Stične, po drugi strani pa so tudi trdo delali. Ko sem jih obiskal na njihovih pripravah v Ankaranu, sem jim povedal, da bodo s svojim navdušenjem in ognjem nagovorili vse nas. Res se jim zahvaljujem za velikodušnost in ustvarjalnost.

Na poti proti svetovnemu dnevu mladih, ki bo prihodnje leto v Krakovu na Poljskem, nas papež Frančišek nagovarja z razmišljanji o Jezusovih blagrih. Letos nam predstavlja blagor čistega srca, ki omogoča gledanje Boga: »Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali« (Mt 7,12). Med vsemi blagri je prav ta nekaj posebnega. Drugi blagri obljubljajo različne dobrine: ubogim v duhu  in zaradi pravičnostim preganjanim nebeško kraljestvo, žalostnim potolaženost, krotkim podedovanje dežele, lačnim in žejnim pravičnosti nasičenost, usmiljenim usmiljenje, delavcem za mir božje posinovljenje. Šesti blagor pa obljublja nič manj, kakor gledanje Boga. To pomeni preseženje vseh omejitev in uresničenje vseh hrepenenj. Gledati Boga pomeni doživeti izpolnitev življenja.

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali, ni obljuba. To je zagotovilo za vse tiste, katerih srce bo postalo dovolj čisto, dovolj prosojno, da ne bo oviralo nobenega žarka milosti, da ne bo gluho in nepristopno za nobeno Božjo besedo. Božja beseda in njegova ljubezen bosta skozi to srce potovali kakor skozi jasno jutro, ki v človeka napolni z veseljem.

Da bi naše srce postalo tako prosojno, da bi postalo tako čisto, skušajmo na poseben način prisluhniti današnji Božji besedi. Najprej smo slišali vprašanje, ki ga je Bog postavil Adamu v raju: »Kje si?« (1Mz 3,9). In človek je odgovoril: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril« (1Mz 3,10).

Po eni strani so to najbolj pretresljive besede, ki jih beremo v Svetem pismu. Zbal sem se, ko sem slišal tvoj glas. Človek se boji Božjega glasu. Človek se boji svojega Stvarnika. Človek se boji svojega Boga. Tako zelo se ga boji, da pred njim pobegne, da se pred njim skrije, misleč, da bo s tem, ko se sam skrije pred Bogom, skril tudi svoje dejanje, da bo prikril svoj greh. A kakor pravi psalmist: »Moj greh je vedno pred mano« (Ps 51,5).

Po drugi strani pa so to tudi ene najlepših besed v Svetem pismu. »Kje si? Vem, kaj si storil. Vem, da si se izneveril moji besedi. Vem, da ti je bilo vse, kar sem ti pripravil v svojem stvarjenju, premalo in si stegnil roko tudi po tem, kar sem pridržal zase, da bi tebe obvaroval pred teboj samim. Kar si storil, je storjeno. Tega se ne da spremeniti. Vendar pa to ne spreminja moje ljubezni do tebe. Tvoje dejanje je zameglilo tvoj pogled, tvoje dejanje je zatemnilo tvoje srce. Ni pa zatemnilo mojega srca. Zato te kličem in vabim, da bi te mogel spet pripeljati k sebi, da bi mogel obnoviti tvoje prijateljstvo z menoj.«

Zdi se mi, da je vse to vsebovano v preprostem vprašanju, ki ga je Bog postavil človeku: »Kje si?« Če namreč Bog ne bi ljubil človeka tudi potem, ko je prelomil njegovo voljo, ga ne bi iskal. Samo kdor ljubi išče. Zato sveti Janez ni tja v dan napisal: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8).

Človek, kje si, Bog danes sprašuje tudi vsakega izmed nas. Kje si, dragi mladenič, draga mladenka, kje si, dragi duhovnik in škof, kje si draga redovnica. Ali z veseljem sprejemam vse, kar mi v življenju podarja Bog, ki ga v velikodušnosti ne more nihče prekositi? Ali pa sem morda tudi jaz posegel in posegam po sadovih, ki so premamili moje oči, ki so prevzeli mojo domišljijo, pa se zaradi tega sedaj skrivam pred Bogom in pred seboj? In če se skrivam, kje sem poiskal svoje skrivališče, ki naj bi me obvarovalo srečanja z mojim dejanjem, z mojo odgovornostjo?

Kje si, sprašuje Bog mene samega, a ne zato, da bi me obsodil, ne zato, da bi mi očital to, kar sem naredil. Kje si, me sprašuje zaradi tega, da bi jaz spoznal, da sem še vedno ljubljen, da sem še vedno njegov.

Če bodo Boga gledali samo ljudje čistega srca, potem je pomembno, da danes in vsak dan svojega življenja Bogu odgovorim na vprašanje: Kje si? Bog me namreč želi soočiti z menoj samim, tudi z mojim grehom in strahom, ki izvira iz greha, da bi mi mogel nakloniti svobodo. Tudi tukaj doživljamo nekaj evangeljsko protislovnega. Mi si tako težko priznamo svoje pomanjkljivosti in grehe. Mislimo, da bomo s priznanjem okrnili svojo podobo in zmanjšali svoj ugled. Bog pa nam ravno v razkrivanju našega greha ostaja neizmerno blizu, ker nas ljubi. Samo tisti, ki te ljubi, je do tebe iskren, iskren tudi v tvojih pomanjkljivostih. Samo tisti, ki te ljubi, ve, da si sposoben biti večji od svojega greha, da si sposoben sprejemati njegovo ljubezen. Zato je vsako spoznanje našega greha istočasno dokaz, da Bog ni obupal nad nami, ampak želi, da skupaj z njim znova krenemo po poti svetosti.

Glede tega, ali želite hoditi po poti svetosti, pa vas ne bom vpraševal. Prepričan sem namreč, da ni nikogar med nami, ki ne bi želel biti dober, ki ne bi želel imeti čistega srca in ne bi želel gledati Boga.

Ko dovolimo Bogu, da nam v odpuščanju očisti srce, se tudi v našem življenju zgodi to, o čemer je govoril sv. Pavel v pismu Efežanom. »Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana milost, da oznanjam poganom neizsledljivo Kristusovo bogastvo« (Ef 3,8). Kakšne besede? Pavel, preganjalec Cerkve, je potem, ko mu je Jezus pred Damaskom očistil srce, postal oznanjevalec Jezusa Kristusa in vsega njegovega bogastva. Dragi prijatelji, pred nami je sveto leto usmiljenja. Bodimo dovolj usmiljeni sami do sebe, da bomo začeli sprejemati Božje usmiljenje, ki želi osvoboditi naše srce. Ko me bo Bog očistil v zakramentu spovedi, ko mu bom dovolil, da me bo vedno znova okrepil pri sveti maši in v prejemu svetega obhajila, me bo kakor Pavla poslal v svet in mi naročil, naj ga oznanjam vsem ljudem. Če se bo danes iz Stične razlila tolika množica oznanjevalcev in če se bo vsako nedeljo iz vsake naše cerkve razlila tolikšna množica oznanjevalcev, potem se je ponovna evangelizacija že razmahnila.

Marija, ki te v Stični častimo kot Žalostno Mater Božjo, prosim te za vse nas, naj nam tvoja priprošnja pomaga, da bomo dovolili tvojemu Sinu, da nam očisti srce. Gospod, v imenu vseh te prosim, očisti nam srce, da bomo gledali Boga.

msgr. Stanislav Zore
ljubljanski nadškof metropolit