Spoštovani gospodje dekani in dekanice, profesorice in profesorji,
spoštovane študentke in študentje,
dragi sobratje, drage sestre in bratje, dragi prijatelji.
Na začetku akademskega leta, se ponovno – nekateri pa celo prvič – podajamo v predavalnice naših fakultet in drugih univerzitetnih ustanov. Dovolite mi, da še posebej pozdravim študente in študentke, ki ste letos prvič prestopili prag univerzitetnega študija, da vam zaželim uspešen študij ter veliko novih in koristnih spoznanj in izkušenj.
V novem akademskem letu bomo s pedagoškim in raziskovalnim delom širili področje svojega znanja. Božja beseda, ki smo ji prisluhnili, pa nas želi spomniti, da bomo v Katoliški Cerkvi to leto obhajali kot leto vere.
V prvem berilu apostol Pavel poudarja, kako je krščanska vera iz poslušanja, kar pomeni, da vsebine naše vere ne moremo dognati sami s svojimi razumskimi napori in raziskovanjem naravnih pojavov, ki so nam vedno na voljo za naše preučevanje. Razlog je zelo preprost. Naša vera ne izhaja iz opazovanja narave in naravnih pojavov, temveč iz pripovedovanja o zgodovinskih dogodkih, o tako imenovani zgodovini odrešenja. Govori nam o Bogu, ki je suvereno svoboden v svoji neskončni ljubezni do nas. Že samo stvarjenje ni bilo naravno nujno, ampak je svet nastal po Božji svobodni odločitvi zanj, po njegovem stvarjenju, ki ga ni nič izsililo, ampak je povod zanj samo Božja neskončna in nedoumljiva ljubezen, s katero je tudi nas priklical v življenje. Prav tako svobodna je njegova izvolitev izvoljenega ljudstva stare zaveze, enako svobodno pa je tudi njegovo učlovečenje, s katerim je Božji Sin osebno vstopil v našo človeško zgodovino na določenem kraju in v določenem časovnem trenutku ter delil z nami naše življenje vse do smrti na križu in do vstajenja. To so dogodki, ki niso bili nujni in niti najmanj predvidljivi, ker niso posledica nobene naravne zakonitosti ali nujnosti, ampak so skrivnost Božje svobode in njegove nepredvidljive ljubezni. Ker je torej naša vera vezana na zgodovinske dogodke, katerih središče in vrhunec je Jezus Kristus, in ne na naravoslovne zakonitosti, je vezana na pripovedovanje in oznanjevanje. To poudarja sveti Pavel.
Toda s tem še ni vse povedano. Ker je vera iz oznanjevanja in je vezana na oznanjevalce, nas vabi, da taki oznanjevalci postanemo tudi sami. Kakor smo mi prejeli vero od drugih, ki so nam pripovedovali o Jezusu in svojih razlogih za vero vanj, mnogi drugi, ki o njej še niso nič slišali, čakajo na našo besedo, na našo pripoved, na naše oznanjevanje. Ko bomo v letu vere, ki je pred nami, okrepili svoje osebno versko prepričanje, da je Jezus Kristus naša Pot, Resnica in Življenje, ter veselje in navdušenje nad Njim, ker ni ljudem na svetu dano »nobeno drugo ime, da bi se mi mogli v njem zveličati«, o tem ne bomo mogli molčati. »Česar je polno srce, to usta govore.« Če hočemo torej, da bodo naša usta spregovorila in ne bomo nemi kristjani, je treba napolniti srce z občudovanja polnim poznanjem Jezusa Kristusa in navdušenjem nad njim.
Ta temeljna resnica o veri iz poslušanja, o veri, ki se poraja, ko zvemo o Božji Ljubezni, s katero je Bog sam stopil v naš čas in prostor, pa kljub vsej nepričakovanosti in presenetljivosti tega verskega sporočila ne pomeni, da so oznanjevalci prepuščeni samim sebi in si mora oznanjena resnica sama utirati pot. V evangeliju pravi Jezus, da nas k njemu priteguje sam njegov nebeški Oče. To je po njegovem celo nujen pogoj. »Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne …« Našo vero kot naš odgovor na Božjo ponujeno ljubezen Bog Oče sam pripravlja in spodbuja. – Kako? – S tem, ko nas je ustvaril zase in je zaradi tega naše srce nemirno, dokler se v njem ne spočije, kot pravi v znanem izreku sv. Avguštin. Naš Stvarnik nas je ustvaril z mero neskončnosti, s katero je oblikoval naš razum v njegovem iskanju popolne resnice, našo voljo, katero je usmeril k popolni vrednoti in absolutnemu dobremu, in ne nazadnje naše srce, ki ga žeja po popolni, zastonjski in nezainteresirani, čisti Ljubezni. Ta najgloblja pričakovanja in stremljenja našega duha so tista božanska moč, s katero nas naš Stvarnik in Oče usmerja in priteguje k njegovemu Sinu, katerega resnica, dobrota in ljubezen so edine po meri naših neskončnih pričakovanj in Božjih obljub.
Dragi prijatelji! Na začetku novega akademskega leta načrtujemo veliko izobraževalnih, pedagoških in raziskovalnih dejavnosti. Z njimi bomo širili naše védenje in poznavanje narave in zgodovine. Ob tem pa se nam bo vedno znova zastavljalo vprašanje: »Čemu vse to?« Odgovorov je lahko več, a samo eden nas lahko osreči. To je tisti, ki nam ga prinaša Jezus Kristus in zaradi katerega je apostol Peter lahko tako lepo izpovedal. »Gospod, kam pa naj gremo? Samo Ti imaš besede večnega življenja.« Želim, da bi to Petrovo prepričanje v akademskem letu in letu vere, ki je pred nami, postalo še bolj močno in trdno ter nas navdušilo in opogumilo za veselo misijonarsko pričevanje in oznanjevanje. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
