Zbrali smo se pri maši za domovino ob prazniku samostojnosti in enotnosti in poslušali Božjo besedo, ki tik pred božičnim praznikom govori o rojstvu Janeza Krstnika. Ko sem premišljeval o vsebini našega praznovanja, se mi zdi, da prav ta Božja beseda ponuja nekaj izzivov za premišljevanje o samostojnosti in enotnosti naše domovine.

Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Rojen je bil tisti, ki je napovedoval prihod Mesija in ki je pokazal nanj, ko je prišel. Dopolnitev časa. Lahko bi rekli, da je dozorel čas za prihod Mesija, po katerem je judovski narod hrepenel skozi tisočletja. Sedaj je čas, da se pričakovanja izpolnijo in obljube postanejo resničnost.

Pred 24 leti se je čas dopolnil tudi v našem narodu. Razmere so dozorele in ponudile ugoden trenutek za uresničitev davnih sanj po samostojnosti naroda, ki je preživel vse gospodarje in sanjal svojo samostojnost. Dopolnitev časa je moral nekdo zaznati. Nekdo je moral s pozornim opazovanjem in presojanjem znamenj časa ugotoviti, da so se razmere spremenile do te mere, da omogočajo izpolnitev pričakovanj. Zato bi se pri tej sveti maši rad zahvalil Bogu, da je navdihnil daljnovidne in pogumne može in žene naše domovine, ki so presodili ugodnost trenutka in zmogli v sebi dovolj smelosti in zaupanja vase in v naše ljudi, da so sprejeli potrebne odločitve in naredili korake, ki so vodili k uresničitvi samostojnosti. Zahvaljujem se tudi vsem tem ljudem, da ob ponujeni priložnosti niso oklevali in se zapletali v neskončne analize in jalova premlevanja možnosti, ampak so videli, presodili in delovali.

„Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod skazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili.“ V vse judejsko pogorje je rojstvo novega otroka, rojstvo Janeza Krstnika prineslo veliko veselje. Vsi so se veselili. Ne samo mati Elizabeta, ki je doživljala obdarovanost z milostjo, ne samo njen mož Zaharija, ki je bil ponosen na sina, ki bo nadaljeval njegov rod. Veselje je napolnilo sorodnike, veselili so se sosedje. Radost novega življenja je preplavila vse ljudstvo.

Nekaj podobnega smo doživljali ob razglasitvi izidov plebiscita o samostojni in neodvisni državi Sloveniji. V tistem času sem bil na Brezjah, v narodnem svetišču Marije Pomagaj. Že na sam dan plebiscita, se pravi na današnji dan pred štiriindvajsetimi leti, je bilo praznično. Na volišča so nekateri prišli v narodnih nošah. Spomnim se moža, ki je dejal, da je dejanje tega dne preveč pomembno, da bi nanj lahko prišel v vsakdanji obleki. Za tovrstne dogodke je primerna samo narodna noša. S ponosom jo je nosil tisti dan in s ponosom je glasoval za samostojnost domovine. Ko so bili na praznik svetega Štefana razglašeni rezultati, so zvečer, že v temi, prišli možje z Brezij in okolice ter prosili, če gredo lahko v zvonik. Seveda. Naj tudi praznični zvonovi zapojejo o veselju, ki napolnjuje ljudi. Tri četrt ure so pritrkavali na vso moč, tako da so kljub mrzlemu večeru iz zvonika prišli popolnoma prepoteni. Izid plebiscita je bil za ljudi praznik in ta praznik je praznoval vsak po svoje. Vsak je skušal na svoj način izraziti svoje veselje in tudi drugim povedati, kakšen ponos ga napolnjuje ob dejstvu, da smo se tako večinsko odločili za samostojnost.

Ko danes poslušam naše ljudi, ko prisluhnem njihovim težavam, ko poslušam govorico njihovih src, se vprašam, kam je izginilo veselje odločitve za samostojnost, v kateri mrak je utonila radost tistih dni in mesecev. V besedah je prevečkrat čutiti razočaranje, občutek prevaranosti, tudi obup in jezo. Kdo je v srca praznujočih natočil pelin nejevolje, kdo je tistim, ki so se veselili svetlih dni, ki jih je obetala prihodnost, vzel svetlobo iz oči in veselje iz src?

Vrnimo se k pripovedi o rojstvu Janeza Krstnika. Po osmih dneh so se zbrali, da bi otroku dali ime. Po običaju so ga hoteli poimenovati po očetu. Imenoval naj bi se Zaharija. Elizabeta pa je vztrajala, da ne bo Zaharija, ampak da bo Janez. Končno je tudi Zaharija sam, čeprav je bil gluh in nem, na deščico napisal ime Janez, kar pomeni Bog je milostljiv. Ko so otroku dali ime, sta ga najprej njegova starša prepoznala kot nekoga, ki sta mu sicer dala življenje, vendar nista njegova lastnika. Z njim ne moreta prosto razpolagati, nad njim ne moreta gospodovati. V njem se jima je razodela Božja milostljivost, ona dva pa lahko to milostljivost, se pravi svojega sina Janeza samo sprejmeta in skrbita zanj, da bo mogel zrasti, postati samostojen in izpolniti svoje poslanstvo, ki je za vse ljudstvo. S podelitvijo imena so ga prepoznali tudi vsi sorodniki in sosedje in priznali njegovo individualnost, njegovo samostojnost.

Ko smo prebivalci Slovenije na referendumu izglasovali samostojnost naše domovine, smo ji pozabili priznati samostojnost tudi njeni prebivalci. Za večino je bila naša samostojnost dar Božje milostljivosti, ki nam je bil zaupan na koncu najbolj krvavega stoletja v zgodovini človeštva. Bog se je posebej naklonjeno ozrl na deželo in ljudi, ki so v svojih dušah nosili razbolelost in ranjenost. Izpolnil je hrepenenje rodov, da bi mogli končno postati svobodnjaki, oblikovalci svojega današnjega in svojega jutrišnjega dne. Nekateri pa so našo domovino hoteli imeti za svojo. Hoteli so z njo razpolagati, ji gospodovati, biti njeni lastniki. Premalo jim je bilo uživati njene lepote, se veseliti njenih prelesti, kakor je zapisal Župančič. Hoteli so izsesati vse mleko iz njenih grudi, izpiti vse zaklade njenih kašč. Ne vem, če se jo kdaj zares veselili, če so jo v resnici spoštovali in ji dovolili biti to, kar naj bi bila.

Zdi se mi potrebno, da maša za domovino, ki jo skupaj obhajamo, po naši daritvi položi pred Boga napore in prizadevanja vseh tistih, ki so bili pripravljeni za našo domovino stati kot braniki njene samostojnosti in vseh tistih, ki jim ni bilo žal ne časa in ne moči, da bi ji omogočili dostojno in dostojanstveno življenje sredi narodov in držav, ki so ji priznali njeno samobitnost ter spoštovali in spoštujejo njeno prihodnost. Obenem pa vabim vse nas k spreobrnjenju. Vabim vse k tisti molekularni revoluciji, kakor pravi francoski filozof Felix Guattari, v katerem bomo kot posamezniki zaživeli drugačen odnos do svoje države in svoje domovine. V tem procesu bomo od jaz prešli k mi, od moja k naša, od sebičnosti k solidarnosti, od zagledanosti v svoje koristi v prizadevanje za skupno dobro.

Gospod Bog, stvarnik vesoljstva in gospodar časov. Ti si nam podaril domovino in nam naložil skrb zanjo. Pomagaj nam, da bomo tvoje zaupanje izpolnili v resničnem prizadevanju za dobro vseh ljudi, posebno najbolj krhkih in najbolj slabotnih. Ko se bodo ti med nami počutili varne, bo naša domovina v resnici postala samostojna, mi pa v njej svobodni, spoštovani in veseli ljudje, ki se bomo zavedali njenega dostojanstva in dostojanstva vsakega človeka, ki mu je bila podarjena za domovino. Bog, blagoslovi našo domovino, Bog, blagoslovi Slovenijo.