Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre.

Z današnjo nedeljo začenjamo mesec avgust. To je čas, ki nas napolnjuje z doživetji iz narave, iz druženja z ljudmi, z doživetji ob preživljanju časa s svojimi domačimi, morda tudi z doživetji, ki nam jih podari pot k sebi, v svojo notranjost, ki nam jih podari srečanje s seboj in z bogastvom, ki ga nosimo v sebi. Obenem pa je tudi mesec, ko naše krščansko življenje doživi svoj višek v obhajanju praznika Marijinega vnebovzetja.

Skoraj skozi ves mesec bomo pri svetih mašah premišljevali besede evangelista Janeza. Posvetili se bomo drugemu delu šestega poglavja tega evangelija, ki v celoti govori o kruhu življenja.

Pred štirinajstimi dnevi nas je Marko povedel v samoto, kamor se je Jezus želel umakniti s svojimi učenci, da bi se nekoliko odpočili. Ko pa so prišli tja, jih je tam pričakala velika množica, ki so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja in Jezus jih je začel učiti mnogo stvari.

Preteklo nedeljo pa nam je evangelist Janez v začetku šestega poglavja predstavil znamenje pomnožitve kruha, ko je Jezus s petimi ječmenovimi hlebci in dvema ribama nasitil pet tisoč mož. Kot vemo, je ostalo toliko koscev, da so napolnili dvanajst košar.

S kraja pomnožitve kruha so se učenci odpeljali s čolnom na drugo stran jezera, v Kafarnaum. Na poti se jim je pridružil Jezus, ki je prišel k njim po vodi in jih pomiril. Gre za čudovito sporočilo, ki je pomembno za naš vsakdan. Vodna globina namreč v Svetem pismu pomeni nevarnost, negotovost, ogroženost, neznano in neobvladljivo – vse tisto torej, kar človeku v življenju povzroča strah in mu jemlje veselje do življenja. Jezus pa pride k človeku prav po valovih njegove negotovosti, skozi vihar njegovih strahov in ogroženosti, Jezus se mu približa po vsem tem, čemur bi se človek najraje izognil in pred čemer bi pobegnil, da ga opogumi in se skupaj z njim napoti proti cilju. 

Vendar tam, v Kafarnaumu, niso ostali dolgo sami. Kmalu so pripluli čolni in v njih poleg množice, ki je prejšnji dan jedla kruh in ribe, še ljudje, ki so prihiteli iz Tiberije, in so iskali Jezusa. Našli so ga na drugi strani jezera, pravi Janez. 

Je morda presenetljivo, da so ljudje tako hitro našli Jezusa? Prejšnji večer so namreč videli, da so učenci odpluli sami, Jezus pa se je umaknil v samoto, na goro, kar je velikokrat storil. In vendar so ga ljudje odkrili v Kafarnaumu in mu začeli takoj postavljati vprašanja.

To mi pove, da ljudje Jezusa lahko najdemo. To ni bila neka posebnost Jezusovih sodobnikov, tistih, ki so bili deležni čudežne pomnožitve kruha. Koliko ljudi se tudi danes spomni Jezusa in se obrne nanj, takrat ko potrebujejo njegovo varstvo ali njegovo pomoč. Ne glede na to, kje se v tistem trenutku nahajamo, ga v srcu in mislih v hipu poiščemo in presenetljivo je, s kakšno gorečnostjo se v takih trenutkih obrnemo nanj. 

A bodimo pozorni. Ko so ljudje Jezusa vprašali: »Učitelj, kdaj si prišel sem,« jim Jezus ni odgovoril na vprašanje, ampak jih je soočil z njihovimi nameni: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.« 

Pravzaprav jim je Jezus z nekoliko drugačnimi besedami povedal, da ne iščejo njega, da ne iščejo Jezusa. Oni ne potrebujejo odrešenika in ne potrebujejo odrešenja. Oni potrebujejo kruh in iščejo kruh. Njihova misel se vrti na istem obzorju, kot ga srečamo pri Samarijanki ob Jakobovem vodnjaku. Tudi ona je z velikim navdušenjem na Jezusovo besedo: „Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje“ (Jn 4,14), odgovorila: „Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat“ (Jn 4,15). 

Spomnim se pripovedovanja enega naših patrov, ki je bil skupaj z družino kot otrok med 2. svetovno vojno izseljen v Nemčijo. Razmere so bile zelo težke. Posebno se mi je vtisnila v srce njegova beseda, da se je vse njihovo življenje spremenilo v kruh. Podnevi so kruh iskali, ponoči pa so o kruhu sanjali. Človek v resnici živi od kruha, vendar pa ne samo od njega. Pripovedi istih ljudi, ki so doživljali to mejnost svojega bivanja, nam tudi razodenejo, da je bil za preživetje v tistih razmerah poleg kruha potreben tudi smisel. Brez smisla, ne da bi vedel, zakaj bi preživel, ni bilo mogoče preživeti.

Kako primerno je sedaj vprašanje, ki si ga moramo postaviti sebi: kaj ali koga pa jaz iščem. Ali v svojih molitvah, prošnjah, obljubah in vsem drugem, s čimer skušam prepričati Boga, da sem vreden njegove pozornosti in da zaslužim njegovo uslišanje, mislim na Boga kot tistega, ki mi podarja večno življenje, ali pa predenj prinašam bolj ali manj svojo lakoto po tem življenju, po zdravju, po blagostanju, po uspehu … Nič ni narobe, če pred Boga prinašamo tudi vse tisto, kar potrebujemo za svoje zemeljsko življenje v zavesti, da je vse, kar smo in kar imamo, Božji dar, nikoli pa ne smemo pozabiti, da imamo na tem svetu samo začasno bivališče in da je naša domovina v nebesih.

Tako žena kot množica pozabljajo, da se človek lahko nasiti in odžeja samo v potu svojega obraza (prim. 1 Mz 3,19). Tudi v puščavi, ko je Bog vodil Izraelce iz Egipta v deželo obljube, jim ni polnil loncev in ne lovil prepelic. Poskrbel je, da so zvečer prepelice pokrile šotorišče in da je zjutraj ležalo okoli šotorišča „nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana.“ Meso in mana pa sta prišla v lonec šele po trudu, ki ga je moral vsak posameznik vložiti, da se je lahko najedel.

Zato tudi danes Jezus ne namerava biti nekdo, ki za vse preskrbi dovolj kruha pod izredno ugodnimi pogoji. Ni prišel nasičevat naših želodcev, čeprav nam vedno znova daje zgled, naj ne pozabimo, da je človek telesno in duhovno bitje in da moramo kristjani skrbeti tako za telo kakor za duha. Z jedi, ki mine, jim obrne pozornost na jed, ki ostane za večno življenje.

Tukaj pa pride do zanimivega protislovja. Množica namreč začne govoriti o Božjem delu: „Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?“ Ko gre za kruh, ki poteši telesno lakoto, prihajajo k Jezusu in od njega pričakujejo ponavljanje čudeža, ki so ga doživeli onstran jezera in se nasitili. Ko pa gre za odnos z Bogom, ko gre za potešitev lakote po življenju, po polnosti, po dovršitvi, bi radi stvari imeli v svojih rokah. Na noben način nočejo biti obdarovani, ampak hočejo tudi večnost doseči po svojem prizadevanju. Kot bi se skrivnostno ponavljal prvi greh, ko je človek Boga pustil ob strani ter dobro in hudo vzel v svoje roke. Vprašujejo o Božjih delih, to je res, ampak opravljali jih bodo pa oni. Nikomur ne bodo nič dolžni. Postavo bodo izpolnjevali tako do zadnje črke in pičice natančno, da Bogu ne bo preostalo drugega, kot da jim na stežaj odpre vrata v kraljestvo.

Jezus pa jim pove, da je Božje delo v tem, da verujejo v tistega, ki ga je Bog poslal, v Jezusa Kristusa, ki je pravi kruh, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje. 

Na koncu jim Jezus pove: Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Naj nam Božja beseda v teh avgustovskih dneh pomaga, da bomo prihajali k njemu in živeli iz njega, ki je kruh življenja.

Dragi bratje in sestre, želim vam, da bi to nedeljo preživeli kot Gospodov dan in da bi bili deležni blagoslova vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK