Spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, predsednik vlade gospod dr. Miro Cerar, predsednik Državnega sveta gospod Alojz Kovšca, spoštovani predsedniki sodišč, spoštovani predstavniki političnega in družbenega življenja, spoštovane ekscelence in predstavniki diplomatskega zbora z dekanom apostolskim nuncijem v Republiki Sloveniji nadškofom dr. Juliuszem Januszem, dragi sobratje škofje, duhovniki in verniki.

Danes se v Katoliški Cerkvi spominjamo srebrnega jubileja, to je 25. obletnice samostojnosti naše Slovenske škofovske konference. Kot vam je znano, so slovenski škofje pred osamosvojitvijo delovali v t.i. Slovenski pokrajinski škofovski konferenci, ki je bila del tedanje Jugoslovanske škofovske konference. 19. februarja 1993 pa je papež Janez Pavel II. potrdil Statut samostojne Slovenske škofovske konference, 20. februarja istega leta pa je Kongregacija za škofeizdala dekret o njeni ustanovitvi. Zato se danes Bogu še posebej zahvaljujemo za cerkveno samostojnost, ki nam je omogočila enakopravno povezanost z drugimi škofovskimi konferencami in po vsem svetu. 

Današnja sveta maša za domovino je priložnost, da se Bogu zahvalimo tudi za našo lepo domovino in ga prosimo za blagoslov in mir. Obenem se želim spomniti vseh, ki so bili vtkani v nastajanje samostojne in svobodne Slovenije. Pri tem se ne spominjam samo tistih, ki so bili leta 1991 najbolj vidni v pripravljanju in uresničevanju osamosvojitve, ki jim gre zahvala in spoštovanje. Posebej se želim spomniti tistega človeka, verjetno meniha, ki je v Brižinskih spomenikih v desetem stoletju prvi zapisal slovensko besedo. Spominjam se Trubarja in Dalmatina, ki sta zagotovila slovenski prevod Svetega pisma. Mislim na Vodnika, ki je v Dramilu zapisal: »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava.« Spominjam se blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki je s prenosom škofijskega sedeža pripravljal pot generalu Rudolfu Maistru, da je mogel v drugem zgodovinskem trenutku obvarovati Štajersko in s tem zaščitil slovensko ozemlje. Z veseljem se spominjam Frančiška Borgia Sedeja, ki se je kot goriški nadškof boril za jezikovne in narodnostne pravice Slovencev. Hvaležno se spominjamo dr. Matija Slaviča in drugih duhovnikov, stebrov priključitve Prekmurja matičnemu narodu. Ne moremo spregledati knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča, ki je ustanovil prvo gimnazijo v slovenskem jeziku. Ob tem ne morem mimo vseh župnikov in kaplanov, ki jim je France Bevk postavil spomenik v romanu Kaplan Martin Čedermac. Spomniti se želim tudi vseh naših vrlih katoličanov in katoličank, ki so oblikovali slovensko kulturo. Od našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna pa do velike slovenske slikarke Ivane Kobilica. V molitvi pa se posebej spominjam vseh tistih Slovencev in njihovih družin, ki so leta 1991 umrli v bojih za našo samostojno in svobodno državo. 

Letos obhajamo Cankarjevo leto, saj mineva sto let, odkar je ta mojster besede, ki je živel na Dunaju, v Sarajevu in v Ljubljani, končal svojo zemeljsko pot. V svojem Kurentu je zapisal zelo lepe misli o domovini. Nocoj želim izpostaviti tisto njegovo preroško videnje, ki ga je ubesedil takole: „Do prve hiše je prišel, tista hiša pa je bila prazna in mrtva; vrat ni bilo, trava je rasla v veži; okna so zijala kakor slepe, strmeče oči. Hiša in hlev in vrt, vse je strmelo in je izpraševalo: 'Kje si, gospodar, kam si šel?'“ Domovina bo obstajala toliko časa, dokler bodo v njej živeli ljudje. Pred časom sem stal v eni od naših dolin in domačini so mi pripovedovali, kako je pred desetletji izgledala njihova dolina. Kako visoko po pobočjih hribov so kosili travnike in senožeti in kako so se otroci igrali. Danes so številna pobočja zaraščena, številne vasi so opustele in gozdovi se počasi a vztrajno plazijo v doline. Vprašanje demografije in rodnosti je eno izmed ključnih vprašanj naše države in domovine. Zato naj se politika in ljubezen do domovine ne meri samo po gospodarskih kazalcih, temveč tudi po tem, kako v naši domovini skrbimo za družine in otroke in s tem za našo prihodnost. Mednarodne institucije nas vedno znova opozarjajo, da moramo zaradi staranja prebivalstva spremeniti pokojninski sistem in na novo vzpostaviti dolgoročno vzdržen sistem. Nobeden pa se ne ozre na ključni problem – to je, da smo se v demografski zimi znašli zato, ker nismo dovolj skrbeli za naše družine in otroke. Samo država, ki ima rada otroke, ima prihodnost. V državi, kjer ljudje dajejo prednost denarju in materialnim dobrinam, pa raste število osamljenih, ki živijo v vedno bolj praznih vaseh in praznih stanovanjih. Zato imajo politiki in državniki veliko odgovornost, da poskrbijo za takšne gospodarske in socialne razmere, da se našim mladim ne bo potrebno izseljevati v tujino in da se bodo tisti, ki so že v tujini, čim prej vrnili domov. K temu sodi tudi takšna družinska politika, ki jim bo omogočila ustanovitev družin. Zgodovina nas uči, da prihodnost pripada tistim, ki imajo smisel za družino, otroke in vero. Zato srčno upam, da nikoli ne bomo živeli v državi, kjer »nas je samo milijon«, kot pravi znana pesem, temveč da bomo Slovenci s svojo lepo kulturo in jezikom tudi številčno bogatili Evropo in svet.

Ob bližnjem Dnevu državnosti želim spregovoriti še o svobodi. Ne o svobodi, ki je svoboda samo za nekatere, drugi pa so lahko svobodni samo na način in v tisti meri, v kateri se uklonijo tem nekaterim. V naši domovini moramo narediti prostor za svobodo, h kakršni vabi apostol Pavel Galačane: „Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služite drug drugemu po ljubezni.“ (Gal 5,13). V domovini, kakršno si želim, mora imeti domovinsko pravico svoboda, o kakršni govori Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki v 18. členu pravi, da ima vsakdo „pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica pa vključuje javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov“. Žal smo v naši državi slovenski katoličani še vedno prepogosto žrtev žalitev, zgodovinskih predsodkov in nestrpnosti - pa naj bo to v medijih, politiki ali pa v državnih ustanovah. Ideološko odlaganje uveljavitve odločbe Ustavnega sodišča o financiranju javno veljavnih programov v zasebnih osnovnih šolah, med katerimi je nekaj katoliških, je samo eden od pokazateljev, ki govori o odklonilnem odnosu tudi do slovenskih katoličanov. Podobno velja tudi za 15-letno odklanjanje državnih ustanov in politikov, ko še vedno ne najdejo volje za ureditev delovanja Katoliške Cerkve. Slovenski katoličani po 26 letih še vedno čakamo na sklenitev ustreznih mednarodnih sporazumov, s katerimi bi na evropsko primerljiv način zaščitili versko svobodo v bolnicah, zaporih in šolstvu in drugih področjih. Vse sosednje države imajo takšne sporazume in nikjer niso države zaradi tega ogrožene. Nobenega razloga ne vidim, da ne bi tega storili tudi v Sloveniji in upam, da bo nova vlada čim prej začela pogajanja s Svetim sedežem. Vesel bi bil, če bi se lahko čez leto ali dve zahvalil za nove sporazume, ki bodo na evropsko primerljiv način končno uredili delovanje Katoliške Cerkve v Sloveniji. 

Na koncu dovolite, da ob bližnjem Dnevu državnosti zaželim vsem državljanom in vsem katoličanom miru in svobode. Tiste svobode, h kateri je apostol Pavel vabil Galačane z besedami: »Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti,« (Gal 5,1). To je svoboda, v kateri misli in srca niso vklenjena. Edina meja svobodnih ljudi je lahko samo resnica, resnica v pravem pomenu besede. Resnica, ki ne služi nikomur, resnica, ki ni polepljena z etiketami, ampak vsakemu človeku vrača njegovo temeljno dostojanstvo, resnica, ki ne skuša utišati sogovornika in drugače mislečega, ampak mu prisluhne in ga povabi v dialog, v katerem se obema začne odpirati prihodnost. Tista resnica, ki jo je svetu razodeval Jezus Kristus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). 

Tebi, draga domovina, želim takih sinov in hčera, nam prebivalcem in državljanom te domovine pa želim takih mož in žena, odgovornih na vseh področjih našega skupnega življenja, da bomo mogli v svobodni in samostojni domovini svobodno živeti in med seboj sodelovati v dobro vseh. Draga domovina, Bog, ki te je ustvaril razkošno lepo, naj te vedno blagoslavlja z obema rokama, da boš rodila sadove ljubezni in skrbela za vse – za delovne in onemogle, mlade in ostarele, verne in drugače verne. Vsi smo del naše domovine in bodimo nanjo upravičeno ponosni. Amen. 

Msgr. Stanislav Zore OFM
Ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference