Spoštovani podpredsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Stanislav Lipovšek, spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice, dragi predsedniki in generalni tajniki Slovenske in škofijskih Karitas, dragi sodelavci in prostovoljci Karitas, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se tukaj na Ponikvi, dan pred rojstnim dnevom blaženega škofa A. M. Slomška na tradicionalnem srečanju sodelavcev Karitas. Letos smo zbrani še s posebnim namenom, da se Bogu zahvalimo za 25-letno delovanje Karitas v našem slovenskem prostoru.

Božja beseda nam je spregovorila o ljubezni, ki klije in raste v naših srcih, dokler ne obrodi sadu. Sad sočutja, velikodušnosti, razumevanja, odpuščanja, dobrote, in vse to še posebej v odnosu do slabotnih, nemočnih in pozabljenih.

Osnova vsega našega dela v Karitas je spoznanje, da smo mi sami najprej ljubljeni! Šele, ko človek doživi Božjo ljubezen, lahko to ljubezen potem prenaša na druge. Eno osnovnih spoznanj o Bogu je, da je Bog ljubezen. Zato je to temelj naše vere in začetek poti naše vere. Ne gre za neko splošno ljubezen, ampak gre za spoznanje, da Bog ljubi prav mene, da me je poklical v življenje in me poklical po imenu. Kristjani vemo, da je Kristus umrl na križu prav za vsakega od nas. V tem osebnem izkustvu ljubezni se rodi naš spontan odgovor: »Gospod, če si ti toliko storil zame, kaj lahko jaz storim zate?«

Zaslužni papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici »Deus caritas est« (Bog je ljubezen) pravi, da je začetek naše vere ni neka etična odločitev, ni neka ideja, ampak je osebno srečanje z Nekom, z Osebo, ki človeku odpre novo obzorje (Bl 1).

Danes ste zbrani tukaj sodelavci Karitas, vi ki ste delo Karitas, ljubezen vzeli, kot odgovor na Božjo ljubezen. Biti kristjan ne pomeni samo, da hodim k sveti maši, prejemam zakramente, redno molim, ampak tudi, da živim dejavno ljubezen, ki se odraža v mojem odnosu do tistih, ki so jih prizadele najrazličnejše stiske in so potrebni pomoči. Vemo, da je stisk vsak dan več. Res je, da poznamo kar nekaj humanitarnih organizacij in da želi vsaka na svoj način pomagati človeku. Tega smo lahko kristjani samo veseli.

Je pa tudi res, da si je Karitas v teh 25-letih ne samo ustvarila svoj prostor v okviru humanitarnih organizacij, ampak je postala tudi zelo prepoznavna. Prepoznavna zato, ker gleda na človeka, kot na celoto in ne morda samo na njegove materialne potrebe: na obleko, hrano, denar... Ob vsem tem želimo biti pozorni tudi na duhovno stisko! V človeku želimo ponovno prebuditi tisto, kar je v nas žlahtnega in tako vrniti dostojanstvo, ki je bilo kdaj porušeno zaradi stiske, v kateri se je kdo kdaj znašel. Sodelavci in prostovoljci Karitas se zavedamo, da človeka naredi zares človeškega samo resnična, nesebična ljubezen. Po ljubezni postajamo ljudje in zato je prva naloga sodelavcev Karitas, da ustvarjamo, širimo in gradimo med nami kulturo ljubezni.

Blažena Mati Terezija iz Kalkute, ki je toliko dobrega naredila za ljudi v stiski, je večkrat govorila: »Vsaka pomoč, ki jo nudimo, naj bo znamenje ljubezni. Ljubezen je tista, ki stori, da še tako majhen dar, majhno znamenje pozornosti, kadar je narejeno z ljubeznijo, postane veliko.« Za Mater Terezijo je bilo najprej pomembno, s kakšno mero ljubezni naredimo nekaj dobrega.

Zato si je Karitas vedno prizadevala, da ne bi bila zgolj ena med mnogimi humanitarnimi organizacijami, kajti pri Karitas gre za več, gre za poslanstvo. Kdor dela usmiljenja opravlja, kot poslanstvo, ni navaden delavec, temveč je pričevalec za Kristusa.

Danes se veliko govori o ljubezni in je to ena od najbolj uporabljenih besed. Zato ni vsaka ljubezen pristna, prava in resnična. Resnične ljubezni se lahko naučimo samo, če se napotimo v šolo k učitelju ljubezni – Jezusu Kristusu. Bistvo te šole pa je v tem, da se ne bojimo odmreti in odpovedati sami sebi, kajti samo ob nesebičnem podarjanju samega sebe lahko človek prisluhne in sprejme drugega, ki stoji pred nami in prosi pomoči. Za Kristusa vemo, da je »sam sebe izničil«, da je lahko sprejel vsakega od nas. Zato nam danes Jezus v evangeliju pravi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje«. To pa ni mogoče brez odpovedovanju sebi in hkrati v odprtosti in sočutju do tistega, ki mi ga Božja previdnost pripelje na pot.

Ena od glavnih prioritet, ko razmišljamo o poslanstvu Karitas, je skrb za družino, to temeljno in osnovno celico vsake skupnosti in družbe. Sodelavci Karitas živo in od blizu občutite in doživljate, da je družina v resnici osnovna človeška skupnost, v kateri živijo in se razvijajo vse oblike solidarnosti. Še prav posebej se v družinskih odnosih kaže neomajna skrb za nemočne: za otroke, invalide, bolne, starejše, skratka tiste ki so potrebni pomoči.

Zato si vodstvo Karitas vse od svoje ustanovitve prizadeva, da bi sodelavci Karitas bili trdna in močna opora družinam, da bi družinski člani vzdržali, kljub različnim pritiskom. Da bi se skupaj uspešno zoperstavili vsem stranpotem in oblikam nasilja v družini. Ob vsem tem pa seveda ne pozabljamo na ekonomske stiske, ki nastanejo večkrat zaradi izgube službe enega ali pa celo obeh staršev, ali pa celo v primerih, ko delavci za svoje pošteno opravljeno delo ne dobijo plačila, ali pa je to plačilo tako majhno, da starši kljub trdemu delu, ne zmorejo več dostojno poskrbeti za otroke ali za druge družinske člane.

Papež Frančišek, ki nam ga je Božja previdnost poslala ravno v času, ko toliki ljudje iščejo pomoč, daje navodilo sodelavcem Karitas, ko pravi: »Svet ima še kar nekaj dobrin, toda zdi se, da manjka volja, da manjkajo ljudje, ki bi to podelili.« Zato nas sveti oče vabi, da bi naredili vse, kar je v naši moči, da bi čim več ljudi imelo človeka vredno življenje! Papež še nadaljuje svojo željo: »Karitas naj skupaj z drugimi cerkvenimi dobrodelnimi organizacijami razodeva moč krščanske ljubezni in željo Cerkve, da bo šla naproti Jezusu v vsaki osebi, zlasti v revnih in trpečih«.

Nesebično dobroto in ljubezen lahko v nas prebudi le Sv. Duh, on je tisti, ki nam prihaja na pomoč, kot nam pravi sv. Pavel v pismu Rimljanom (Rim 8,26). Pustiti se voditi Božjemu Svetemu Duhu pomeni, da sem po tem Božjem delovanju v meni sposoben opravljati dela ljubezni.

Hvala vam dragi sodelavci Karitas, vam, dobrotniki, sodelavci in prostovoljci, da ste odgovorili na klic Božje ljubezni. Ko je moč vere in nesebična Božja ljubezen stopila v vaša srca in vas poklicala po imenu, ste postali sodelavci v prizadevanju za boljši svet. Hvala vam, ker postavljate na prvo mesto Človeka v stiski. Hvala vam, ki ste v službi človekovega dostojanstva, ko pomagate ljudem v najrazličnejših težavah: od mladih mamic v materinskem domu ali, ko dajete kosilo in zavetišče brezdomcem ali, ko nudite zdravstveno pomoč tistim, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja ali, ko razumete stisko tujcev in emigrantov, ki zadnji čas vstopajo v našo deželo na poti iskanja boljše prihodnosti. To je samo nekaj poudarkov iz bogate palete služenja, saj prav vi na tako različne načine uresničujete naročilo svetega Pavla: »Nosite bremena drug drugega in tako boste spolnili Kristusovo postavo!«

Cerkev je verodostojna in pričevanjska, ko služi. Še posebej je to pomembno danes, ko se zdi, da je v ospredje postavljen predvsem posameznik, ko vsak vidi najprej sebe in svoj »jaz«, zato je še toliko bolj dragocen zgled solidarnosti, ki je na eni strani odraz naše vere, hkrati pa je to tudi pot, ki nas vodi k notranji sreči in uresničenju. To lahko začuti samo človek, ki je pripravljen pomagati bližnjemu, ki je v stiski.

Ko se danes Bogu zahvaljujemo, da je ustanovo Karitas pred 25-leti poklical v ta naš slovenski prostor, da je spremljal naša prizadevanja s svojo modrostjo, še posebej odgovorne, da so se znali dobro odločati. Iskrena Hvala pa tudi za vas, dragi sodelavci in prostovoljci, da s svojo ljubeznijo in dobroto ne samo lajšate stiske in bolečine, ampak ste hkrati tudi pričevalci za Boga v tem našem svetu in prinašalci pristne vere sodobnemu človeku.

Prav tako prisrčna hvala vsem dobrotnikom in darovalcem, ki s svojimi darovi omogočate, da Karitas lahko pristopa k tistim, ki so v stiski in s tem omogočate njeno dejavnost in poslanstvo.

Papež Frančišek nas pošilja na robove družbe. Vabi nas, naj ne delamo razlik med revnimi in bogatimi, domačimi in tujci, vernimi in nevernimi, kajti vsak človek je podoba Boga in zato vsak vreden enakega dostojanstva.

Spodbujam vas, da gremo še naprej skupaj po poti ljubezni, obogateni z novo močjo ter še z večjo požrtvovalnostjo. Božji Sveti Duh, duh ljubezni naj oblikuje naša srca in naj vodi naša dejanja k resnični dobroti in solidarnosti.

Naj nas vse na tej poti za Gospodom spremlja varstvo device Marije in blaženega škofa A. M. Slomška. Amen

msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in predsednik Slovenske Karitas