Spoštovani sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Ob praznovanju enega največjih krščanskih mislecev[1] nam Cerkev za iztočnico razmišljanja paradoksalno in izzivalno daje v premislek odlomek iz Pisma apostola Pavla Korinčanom, ki je na prvi pogled vse kaj drugega kakor hvalospev učenosti. Apostol Pavel, ki je bil pravi intelektualec svojega časa, izveden v poganski, še posebej v stoiški filozofiji, ki je v njegovem rodnem Tarzu imela pomembno miselno središče, in v judovski teologiji, ko se je lahko ponašal, da je odraščal pri nogah uglednega farizejskega teologa Gamaliela, v odlomku pisma, ki smo mu prisluhnili, opozarja na neko drugo modrost, ki si je ni pridobil, ampak mu je bila podarjena, se mu je razodela na poti v Damask. Seveda je za izobraženega Pavla tudi izobrazba bila koristno sredstvo, ni pa bila tista modrost, iz katere je živel in jo oznanjal. To je bila večna in neustvarjena Modrost, Jezus Kristus, v svoji neskončni ljubezni, ki ga je pripeljala na križ.
Podobno lahko rečemo tudi za svetega Tomaža Akvinskega. Čeprav se je z izobraževanjem ukvarjal vse svoje življenje, čeprav je k njej vzgajal druge in jo kot iskani predavatelj podajal številnim slušateljem po prestižnih šolah takratnega časa, to ni bila zanj prva in najpomembnejša ljubezen. Bila je v službi njegove ljubezni, ni pa bila poslednji predmet te ljubezni. Njegova prva skrb in ljubezen ni veljala modrosti in razumnosti, ampak njenemu izviru: Bogu, ki se nam je v Jezusu Kristusu, Božji besedi in Božji učlovečeni Modrosti razodel, kar je najpomembnejše v življenju in česar človek z nobenim svojim miselnim naporom ne more dognati: da je Bog ena sama Ljubezen, ki nas vabi, da se mu v takšni ljubezni pridružimo.
Če smo torej danes zbrani na praznovanju svetega Tomaža Akvinskega pri sveti maši, njemu v čast, to ni zato, ker je veliki mislec, ampak ker je svetnik. Težišče ali gravitacijsko središče njegovega življenja je bil Jezus Kristus, njegova prva in zadnja ljubezen, ki jo je vse življenje iskal in našel. Samo Kristus je lahko pripeljal vihravega sina imenitne plemiške družine do tega, da se je uprl volji svojih sorodnikov in se za vse svoje življenje uklonil redu redovniškega življenja, ki je potekalo v uboštvu, duhovniškem služenju, preučevanju in pridiganju, daleč od viteških avantur, ki bi si jih po svojem plemiškem poreklu lahko privoščil. Samo Jezus Kristus je lahko naredil, da se je Tomaževa močna osebnost umaknila in vse podarila Jezusu Kristusu. Tako se je v žaru te ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa v njegovi svetli duši stopila v eno samo harmonično celotno krepost ljubezni do Boga, skrb za odrešenje bratov in sester, ljubezen do Cerkve in njenega središča – evharistije, študij resnice, poučevanje le-te in gradnja velike teološke sinteze v monumentalnem delu Teološke sume. Vse to je pri sv. Tomažu nerazdeljiva celota, kjer vsaka sestavina plemeniti drugo in jo dviga na višjo raven, predvsem pa svetnikovo dušo.
Očitno je, da se je Tomaž zavedal svojih talentov in se je zato živo zavedal tudi svoje odgovornosti zanje. Študiju se je zato posvetil zelo zgodaj in mu ostal zvest do konca. Njegova genialna nadarjenost ne zadošča, da z njo razložimo velikost njegovega opusa, ki ga je dovršil v ne tako številnih letih življenja, saj je ta svet zapustil že po petdesetih letih življenja. K podarjenemu daru je treba prišteti garaško delo in požrtvovalnost. Mistična doživetja, ki mu jih je naklonil njegov Gospod, potrjujejo, da zanj umsko delo ni bilo namenjeno njegovi karieri in še manj kakemu drugemu posvetnemu plačilu. Če bi stremel za tem, ne bi postal član beraškega pridigarskega reda. Ni delal kariere, ampak je hotel služiti: služiti Gospodu Jezusu, naši poslednji Resnici. Služiti je hotel tudi Cerkvi – izčrpan se je podal na drugi lyonski cerkveni zbor (1274) in umrl na poti. Ni mu bilo odveč in še manj pod čast, da bi delal za Cerkev, da bi lahko ona kot Kristusova nevesta in Kristusovo skrivnostno telo svojo vlogo opravljala čim bolj dostojno.
Tudi zadnje njegovo veliko mistično doživetje, ki ga je imel tri mesece pred smrtjo 6. decembra 1273 med sveto mašo, in po katerem ni več pisal, ker se mu je vse njegovo orjaško intelektualno delo, ki ga še danes občudujemo, v trenutku zazdelo kakor prazna slama, dokazuje njegov odnos do lastnega intelektualnega dela, ki ga ni opravljal v svojo čast in slavo, ampak kot službo Bogu, ki pa ostaja večji in veličastnejši, kakor je naša še tako subtilna, izostrena, ostroumna in pretanjena misel o njem.
Veličina in posebnost, zaradi katere je sv. Tomaž postal vedno nedoseženi zgled za vsakega katoliškega misleca in teologa, je doseženo skladje in harmonija med milostjo in naravo, med njegovo podarjeno karizmo in pridobljeno znanostjo, med vero, ki se čudi, strmi in opeva dela Božje naklonjenosti do nas, ter ponižno védnostjo, ki se zaveda, da med dela Božje naklonjenosti do nas sodi tudi naš razum v vsej svoji nevarni obvladovalni moči in ki jo lahko in tudi mora obvladovati – obvladovati našo obvladovalnost – živa vera in predanost Božji ljubezni. Ta je obvladala do slabosti križa najvišjo moč, moč Boga stvarnika samega.
Ista Božja ljubezen, ki je genialnega teologa tri mesece pred smrtjo zaprla v molk, ker si spričo njene veličine ni več upal odpreti ust in vzeti peresa v roko, postaja telesno navzoča med nami pri vsaki sveti maši. Skrivnost evharistije, ki jo danes obhajamo v njegovo čast, in ki je svetega Tomaža poleg teološkega intelektualca naredila tudi pesnika, naj tudi nam pomaga, da bomo vsa svoja prizadevanja postavili v službo Božje ljubezni, da bo lahko Cerkev v našem času bolje izpolnjevala svoje poslanstvo. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
veliki kancler Teološke fakultete
