Vsa evangeljska poročila o velikonočnih dogodkih so edina v eni točki: vstajenje je Jezusove učence in prijatelje popolnoma presenetilo. To je razumljivo. Vsakdo, ki prvič sliši to neverjetno sporočilo, ki je temelj naše vere, se ob njem zdrzne in se vpraša: ali je to mogoče.
Po drugi strani pa nam to spet ni tako tuje. Kajti vsakokrat, ko upamo proti upanju, kot rečemo, tiho računamo na to. Vsakokrat, ko verjamemo, da bo zadnjo besedo imela resnica in ne laž, pravičnost in ne krivica, dobrota in ljubezen in ne zloba, nevede in nehote verjamemo v vstajenje: v dokončno zmago dobrega nad zlim in življenja nad smrtjo, in to kljub temu, da nam vsakdanje življenjske izkušnje največkrat ne dajejo prav. Na tem svetu je prej res obratno: krivica in laž sta velikokrat bolj uspešni, kakor resnica in poštenje. Kljub temu pa je na srečo na tem svetu toliko ljudi, ki ne obupajo nad zmago dobrega nad zlim. Vsi ti nosijo v srcih tisto vero in upanje, ki samo v krščanski veri v Jezusovo in naše vstajenje dobi svojo najvišjo potrditev.
Iz evangeljskega opisa dogodkov jasno sledi, da Jezusovi apostoli ne bi nikoli prišli na idejo o njegovem vstajenju, če Jezus ne bi dejansko vstal od mrtvih. Vse skupaj je bilo preveč nezaslišano in premalo verjetno. Pa tudi samo križanje je bil navidezen dokaz proti, kajti v takratni miselnosti je veljalo za sramotno in zavrženo smrt. Križanje je bilo tudi znamenje, da je nekega človeka Bog zavrgel, ker ga je prepustil take vrste smrti. Če nihče ni pričakoval, da bo Bog obudil mrtvega človeka, je bilo torej še toliko manj verjetno, da se bo to zgodilo s človekom, ki je umrl na križu. Jezus je bil torej dvakrat mrtev: mrtev telesno in mrtev v dušah, v srcih večine svojih učencev. Zato razumemo, zakaj je novica o vstajenju tako počasi in s takšno težavo premagovala nevero, temo in obup v njihovih srcih. Njegovih napovedi, ki so bile tudi precej nedoločne, apostoli tako ali tako niso nikoli jemali zares. Evangeliji pravijo, da sploh niso razumeli, kaj bi to lahko pomenilo.
Ko pride Marija Magdalena do groba in ga najde odprtega, Jezusovega trupla pa nikjer, je razumljivo, da pomisli na vse kaj drugega kakor na vstajenje. Preostane ji edina razlaga, da so truplo ukradli. Ko prideta Janez in Peter, pa vse skupaj postane še bolj zamotano. Če bi truplo ukradli, bi ga odnesli s povoji vred. Toda povoji so ostali v grobu, trupla pa nikjer. Evangelij poudarja, da se je apostolu Janezu, ki je bil Jezusu najbližji, začelo svetlikati v duši. Toda pot do popolne in trdne vere v Jezusovo vstajenje je bila še dolga. Jezusu niti v štiridesetih dneh, v katerih se je po vstajenju prikazoval apostolom, ni uspelo popolnoma razbliniti njihovih dvomov, kajti Apostolska dela pravijo, da so nekateri med njimi še ob vnebohodu dvomili. Šele ko pride Sveti Duh, postanejo prepričani pričevalci in oznanjevalci Jezusovega in našega vstajenja, postanejo v polnem pomenu kristjani.
Kar je po človeško nemogoče, je postalo mogoče z Božjo močjo. Najbolj plemenite in hkrati nemogoče človeške sanje, sanje o popolni zmagi dobrega nad zlom niso več sanje, ampak utemeljeno upanje in pričakovanje. Kristus je drevo življenja, ki je znova postalo dostopno. Če mu postajamo podobni, živimo in bomo večno živeli. Ob veliki noči Gospodovega vstajenja zato iz vsega srca prepevamo aleluja, ki je pesem veselja. Veselja ni mogoče ukazati. Lahko pa nam ga kdo podari. Vstali Gospod nam podarja najbolj nepremagljivo veselje, ker nam podarja nepremagljivo ljubezen in življenje.
Kar je torej bilo po človeško povsem nemogoče, je postalo resničnost po Božji ljubezni. To je naša vesela Velika noč! Želim, da bi to bil tudi letos za nas vse praznik, praznik, ki si večjega niti ne moremo misliti. Takšno naj bo tudi naše veselje in naša krščanska sreča, ki vam jo za današnji praznik od srca želim. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
